Jedro

Pravica do družinskega življenja ni neomejena, zato je zakonodajalec smel določiti pogoje in s tem okvire, v katerih bo dopustil njeno uresničevanje oziroma iz tega razloga tujcu dovolil začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

V 128. členu ZTuj-2 so določeni pogoji, ki so odraz zakonodajalčevega tehtanja med pravico do spoštovanja družinskega življenja in drugo ustavno vrednoto, ki se uresničuje z zakonom (pravico do varnosti iz 34. člena Ustave), in zaradi katerih se tujcu, ki je družinski član slovenskega državljana, zavrne dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako določene zakonske pogoje je upravni organ dolžan upoštevati v skladu z načelom zakonitosti, zato sam nima proste presoje pri obravnavanju tovrstnih prošenj. Na omenjeni okvir je vezano tudi sodišče, ko v upravnem sporu o zakonitosti odločbe presoja pravilnost uporabe zakonskih določb. Za zavrnitev prošnje zadostuje bodisi ugotovljena resna in dejanska nevarnost za javni red /.../ bodisi obstoj suma, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-894/2013-42 z dne 20. 11. 2013. Z njo je prvostopenjski upravni organ tožničinemu možu A. A., državljanu Bosne in Hercegovine, na podlagi druge alineje prvega odstavka 124. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za družinskega člana slovenskega državljana (1. točka izreka), odločil, da je dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od dokončne odločbe (2. točka izreka), in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 2141-92/2009/8 (1312-11) z dne 31. 12. 2014, tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revidentka v reviziji izpostavlja štiri vidike obravnavane zadeve, glede katerih naj bi bila izpodbijana sodba nezakonita, in sicer navaja: pod 1. točko „nesposobnost (oziroma odsotnost) izvedbe testa sorazmernosti v upravnem postopku in nato še v upravnem sporu“; pod 2. točko „nesposobnost (oziroma odsotnost) zakonite interpretacije določbe druge alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 v upravnem postopku in nato še v upravnem sporu“; pod 3. točko „nerazumevanje (upravnih organov in sodišča v upravnem sporu) razlike med posegom v pravico s posamičnim aktom in zakonsko predvidenimi možnimi razlogi za tak poseg“; pod 4. točko „nedopustnost „dopolnjevanja obrazložitve upravne odločbe“ brez spremembe upravne odločbe, kadar gre pri tem za drugačno ugotovitev dejanskega stanja“. Pri točkah 1. in 2. navaja še podtočke.

7. Navedbe pod točko 1a in b ter 2a in b, kolikor jih je mogoče razumeti kot vprašanja, se nanašajo na pravilnost odločanja upravnega organa. Ker Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti upravne odločbe, ta vprašanja za dovoljenost revizije ne zadoščajo.

8. Vprašanje 1c se nanaša na test sorazmernosti, katerega pravilna izvedba naj bi bila v obravnavani zadevi pogoj za poseg v pravico do družinskega življenja. Z njim so povezana še vprašanja pod zaporedno številko 3 in 4. 9. Navedena pravna vprašanja niso pomembna po vsebini zadeve. Pravica do družinskega življenja ni neomejena, zato je zakonodajalec smel določiti pogoje in s tem okvire, v katerih bo dopustil njeno uresničevanje oziroma iz tega razloga tujcu dovolil začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Države imajo namreč po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami.(2) Oblikovanje migracijske politike ter v tem okviru nadziranje in obvladovanje priseljevanja tujcev je v nacionalnem interesu prebivalcev države in je del zagotavljanja državne in javne varnosti.(3)

10. Tako so v 128. členu ZTuj-2 določeni pogoji, ki so odraz zakonodajalčevega tehtanja med pravico do spoštovanja družinskega življenja in drugo ustavno vrednoto, ki se uresničuje z zakonom (pravico do varnosti iz 34. člena Ustave), in zaradi katerih se tujcu, ki je družinski član slovenskega državljana, zavrne dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.(4) Tako določene zakonske pogoje je upravni organ dolžan upoštevati v skladu z načelom zakonitosti, zato sam nima proste presoje pri obravnavanju tovrstnih prošenj. Na omenjeni okvir je vezano tudi sodišče, ko v upravnem sporu o zakonitosti odločbe presoja pravilnost uporabe zakonskih določb (v konkretnem primeru 128., 124. in 138. člena ZTuj-2). Sodišče zato po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, ni dolžno in ne upravičeno presojati konkretne odločitve še z vidika sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja. Navedeno pa ne posega v njegovo dolžnost o prekinitvi postopka in začetku postopka pred ustavnim sodiščem v primeru, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven (156. člen Ustave RS). Očitno je, da v konkretnem primeru revidentkini tožbeni očitki, da upravni organ pred sprejemom odločitve ni uporabil testa sorazmernosti, pri sodišču prve stopnje niso vzbudile dvoma v samo skladnost uporabljene zakonske ureditve z Ustavo RS. Tega vidika vsebinsko ne odpirajo niti revizijske navedbe, Vrhovno sodišče pa tudi ne ugotavlja, da je zakonska omejitev pravice do družinskega življenja iz razlogov, navedenih v ZTuj-2, lahko ustavno sporna.

11. Pomembno pravno vprašanje tudi ni vprašanje pod zaporedno številko 2c. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.(5)

12. Besedilo druge alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 v povezavi s sedmo alinejo prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 jasno določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana zavrne, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali če obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

13. Iz navedenega izhaja, da za zavrnitev prošnje zadostuje bodisi ugotovljena resna in dejanska nevarnost za javni red /…/ bodisi obstoj suma, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj.(6)

14. Ker revidentka ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka, in Gül proti Švici, 38. točka.

(3) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015, 22. točka.

(4) V skladu s prvim odstavkom 128. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda pod naštetimi pogoji, me drugim, če niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona (sedma alineja navedenega odstavka).

(5) Primerjaj sklepe VS RS X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010, X Ips 206/2012 z dne 26.09.2012, X Ips 44/2013 z dne 26.02.2014, X Ips 253/2013 z dne 30.01.2014. (6) Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tč. 11 in 14 izhaja, da je bil revidentkin mož pravnomočno obsojen zaradi storitve številnih kaznivih dejanj, med drugim za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, za kar mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju 2 let in 11 mesecev, upoštevajoč predhodne pravnomočne kazenske obsodbe.