Jedro

Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.

Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen, glede višine tožbenega zahtevka in stroškov postopka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega nepravilnega zdravljenja (zdravniške napake) 7. in 8. 3. 2010, ko je bil star 21 mesecev, na Infekcijski kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (prvi toženec), ki ima svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki. Trdi, da mu 7. 3. 2010 niso zdravili bakterijske okužbe z antibiotiki, da so zamudili zdravljenje sepse in se je zato ta razvila v septični šok. Zato je prišlo do multiple odpovedi organov, do dveh možganskih krvavitev in nekroz, kar mu je pustilo trajne posledice (krajši prsti rok in nog, brazgotine po telesu, zmanjšane motorične sposobnosti rok, zaostanek gibalnih sposobnosti, zmanjšane mentalne sposobnosti). Do teh posledic ne bi prišlo, če bi pri prvemu tožencu 7. 3. 2010 nemudoma po prejemu laboratorijskih izvidov, v skladu s standardi stroke in normami, pričeli z antibiotikom zdraviti sepso.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 200.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013. Odločilo je še o stroških postopka.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja dejstva:

-tožnik, star 21 mesecev, je 2. 3. 2010 preboleval virozo z znaki vročine in kašlja;

-v nedeljo, 7. 3. 2010, je bil zaradi poslabšanja prebolevajoče okužbe (močan kašelj, težko dihanje, vročina 39,3 ºC) sprejet na Infekcijsko kliniko, kjer je bila po pregledu postavljena delovna diagnoza sum na pljučnico levo, dihalna stiska, hiponatremija, znaki dehidracije. Tožniku je bila odvzeta kri za potrebe laboratorijskih preiskav, opravljene so bile mikrobiološke preiskave (bris žrela - nosu za respiratorne viruse, hemokultura za dokaz bakterijskih povzročiteljev) ter slikovna diagnostika pljuč in srca. Po klinični sliki in pregledu tožnika ter opravljenih preiskavah je dežurna zdravnica usmerila zdravljenje okužbe spodnjih dihal v virusne povzročitelje;1

-potek okužbe se je začel slabšati v večernih urah 7. 3. 2010 ob 22. uri, ko je tožniku padla zasičenost s kisikom pod 92 % (konkretno na 88 %), zato je do jutra prejemal dodatek kisika po nosnem katetru;

-do bistvenega poslabšanja kliničnega stanja tožnika je prišlo 8. 3. 2010, ob in po 7. uri zjutraj, ko je kljub dodatku kisika padla zasičenost kisika na 85 %, zato je od 7. ure prejel najprej 2 litra dodatka kisika, že po pol ure (ob 7.30) pa 4 litre dodatka kisika, povečevala sta se tudi frekvenca dihanja (50 do 56/minuto) in pulz;

-8. 3. 2010 zjutraj je prišlo do predaje tožnika od dežurne zdravnice k lečeči zdravnici;

-med 9. in 10. uro se je pojavila pomodrelost s pričetkom na prstih nog in s hitrim širjenjem po telesu navzgor ter splošna prizadetost otroka;

-ob 10.30 je na temperaturnem listu tožnika zapis o periferni cianozi, da je dihanje bronhialno, slišni so poki, povečano dihalno delo, zelo težko dihanje. Klinična slika in potek okužbe pri tožniku sta kazala, da gre za potek s hudo prizadetostjo tožnika in s hudo dihalno stisko;

-lečeča zdravnica je med 9. in 10. uro med drugimi možnimi diagnozami (poslabšanje virusne pljučnice in bronhiolitis) postavila tudi sum na sepso in se okrog 10. ure, ko povzročitelj okužbe in vzrok za poslabšanje tožnikovega stanja še ni bil jasen, dogovorila za premestitev tožnika na enoto za intenzivno terapijo;

-lečeča zdravnica je okoli 10. ure (ker transportne ekipe še ni bilo) naročila ponovne laboratorijske preiskave tožnika, rezultati preiskav, ki so potrdili bakterijsko okužbo, so bili znani okrog 12. ure;

-vitalne funkcije tožnika po 11. uri v dokumentaciji niso zavedene;

-ob 12.20 je bil tožniku apliciran širokospektralen/izkustveno (empirično) ustrezen antibiotik, usmerjen na možne povzročitelje okužbe spodnjih dihal;

-tožniku so dodajali tudi tekočine v žilo in mu dovajali kisik po ventni maski;

-transportna ekipa z enote za intenzivno nego je prispela po tožnika ob 12.30;

-na podlagi laboratorijskih izvidov je bila pri tožniku kot povzročitelj sepse dokazana bakterija streptococcus pyogenes, ki se je antigensko spremenila in povzročila posebno hud potek okužbe, tako da posameznih faz razvoja sepse in septičnega šoka po mnenju izvedencev niti ni bilo možno časovno natančneje razmejiti;

-invazivne okužbe, povzročene s streptococcus pyogenes, ki vodijo v streptokokni toksični šokovni sindrom, so pri otrocih izjemno redke, potek bolezni pa je odvisen od številnih dejavnikov; lahko je zelo hud in buren, s smrtnim izidom.

Razlogi sodišča prve stopnje

5.Sodišče prve stopnje je (na podlagi mnenj dveh izvedencev) ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika na Infekcijski kliniki od sprejema 7. 3. 2010 do premestitve na intenzivni oddelek 8. 3. 2010 ob 12.30 uri glede na takrat znane podatke ustrezno. Opustitev ponovitve laboratorijskih preiskav oziroma pridobitve novih izvidov in pri zamiku prestavitve tožnika na intenzivni oddelek niso v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Manj verjetno je, da bi, če ne bi bilo zamikov pri naročanju preiskav in prihodu transportne ekipe, bil potek in izhod bolezni boljši. Tožniku nastala škoda je posledica hudega imunskega odziva (na bakterijo streptococcus pyogenes) in osnovne bolezni. Tožnik ni uspel z nadpolovično verjetnostjo dokazati, da je bila storjena zdravniška napaka, zamujeno zdravljenje pa tudi ni v vzročni zvezi s škodo. Potek okužb z bakterijo streptococcus pyogenes je lahko buren, do resnih zapletov lahko pride kljub zgodnjemu in ustreznemu zdravljenju z antibiotiki. Bolj verjetno je, da bi tožnik utrpel enake posledice tudi pri optimalnem naročanju ponovnih preiskav in ob hitrejšem prihodu transportne ekipe.

Razlogi sodišča druge stopnje

6.Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnika ob sprejemu 7. 3. 2010 zaradi virusne okužbe (in ne (še) bakterijske) skladno z zahtevami zdravstvene doktrine. Tudi glede 8. 3. 2010 je, upoštevaje ugotovitve2 zaključilo, da je bil 8. 3. 2010 ustrezno diagnosticiran zaplet pri zdravljenju (sepsa) in se je intenzivno zdravljenje tožnika začelo znotraj 2,5 ure po postavljenem sumu na sepso z uvedbo ustreznega antibiotika in dodajanjem potrebnih tekočin in kisika. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da strokovnih napak pri zdravljenju tožnika ni bilo. Ker je bila kot povzročitelj sepse dokazana bakterija streptococcus pyogenes, ki je pri tožniku povzročila posebno hud potek okužbe, in izvedenca nista mogla oceniti, kakšen bi bil potek bolezni in izid zdravljenja v primeru, če bi tožnik antibiotik prejel kakšno uro prej, je sodišče druge stopnje pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati s potrebno (več kot 50 %) verjetnostjo, da je zamujeno zdravljenje z antibiotiki v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo. Bolj verjetno je, da bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob bolj optimalnem naročanju ponovnih preiskav in ob hitrejšem prihodu transportne ekipe, saj prihaja do enakih oziroma hujših zapletov (smrt) tudi ob zgodnjem in ustreznem zdravljenju z antibiotikom. Da bi bile v primeru pravočasnega zdravljenja pričakovane posledice lažje, tožnik ni dokazal s potrebno pretežno verjetnostjo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

7.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča, da v konkretnem primeru ni bila storjena zdravniška napaka, pravilna.3

Povzetek revizijskih navedb

8.Tožnik je po sklepu o dopustitvi revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je nepravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da septičnega šoka tožnika z drugačnim ravnanjem zdravnikov (zgodnejša ponovitev laboratorijskih preiskav in morebitno zgodnejše uvajanje antibiotika) po vsej verjetnosti ne bi bilo mogoče preprečiti in da zamujeno zdravljenje z antibiotiki ni v vzročni zvezi s škodo (ker ta nima podlage v mnenju izvedencev). Vztraja, da toženca nista dokazala, da je bilo zdravljenje tožnika vestno in medicinsko pravilno. Povzema vsebino izvedenskega mnenja, njegove dopolnitve in izpovedbe izvedenke A., iz katerih v bistvenem izhaja, da je bila jutranja dihalna stiska tožnika znak, da se z njim nekaj dogaja, da se mu stanje bistveno slabša, ki po klinični praksi nalaga ponovitev laboratorijskih preiskav, da je cilj antibiotične terapije, da se da čim prej, in da tožnik sicer ni imel drugih dejavnikov tveganja, samo normalni razvoj še ni bil pri dveh letih razvit. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca B. izhaja, da vsa priporočila narekujejo, naj bolnik prejme zdravilo takoj ali čim prej, kot je možno. Ker se v zvezi s pravili znanosti in stroke ter izkustvenimi pravili sodišče opira na mnenje izvedencev, je upoštevaje njihovo (prej navedeno) vsebino očitno, da sodišče mnenj ni upoštevalo oziroma so njegovi zaključki v nasprotju z mnenji izvedencev. Izvedenka A. je namreč večkrat poudarila, da bi ob pravočasnem laboratorijskem testiranju (ob in po 7. uri) tožnik že okoli 8. ali 9. ure prejel antibiotik širokega spektra, ki je nujno potreben ob sepsi in do septičnega šoka (verjetno) ne bi prišlo. Večkrat je tudi povedala, da se pričakuje, da bo antibiotik izboljšal izid zdravljenja, ker je bistvo antibiotičnega zdravljenja v tem, da se prepreči progresija vnetja. Tožnik navaja, da je sodišče sicer pravilno povzelo izvedenkino mnenje, vendar so razlogi sodbe v nasprotju z njim, ker iz mnenja izhaja, da bi že zjutraj dan antibiotik verjetno preprečil progresijo vnetja (verjetno pa gotovo pomeni nadpolovično, kar zadošča merilu zadostne verjetnosti). Zaključek sodišča, da je manj verjetno, da bi, če ne bi bilo zamikov pri naročanj preiskav in prihodu transportne ekipe, bil potek in izhod bolezni boljši, nima podlage v mnenjih izvedencev. Tudi sicer bi morali delavci prvega toženca ob ažurnem merjenju vitalnih funkcij in spremljanju stanja tožnika med čakanjem na transport (česar niso počeli) prepoznati hudo sepso in pričeti z zdravljenjem. Nadaljnji zaključek sodišča, da je bolj verjetno, da bi tudi pri optimalnem naročanju preiskav in hitrejšem prihodu transportne ekipe tožnik utrpel enake posledice, ne vzdrži resne presoje. Natanko to, da je po mnenju izvedenke do razvoja sepse prišlo v jutranjih urah (hudo poslabšanje stanja ob 7. uri) in nadaljnjega razvoja v hudo sepso po 9. uri, kaže na večjo verjetnost, da bi s pravočasnim antibiotikom (že pred 9. uro), ki bi zavrl (če ne preprečil) progresijo vnetja, uspešno preprečili razvoj hude sepse, pa tudi septičnega šoka, saj je izvedenka povedala, da prej ko dajo antibiotik, prej pričakujejo boljši izvid. Tudi dejstvo, da je tožnik kljub (pre)poznemu začetku zdravljenja z antibiotikom, pri povzročitelju streptococcus pyogenes, preživel, kaže na to, da njegovo telo na dani antibiotik odreagiralo. Iz tega je moč zaključiti, da bi apliciran antibiotik, še preden se je razvila huda sepsa ali vsaj preden je prišlo do septičnega šoka, lahko tožniku nastalo hudo stanje (in škodo) preprečil. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

9.Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

10.Po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistega konkretnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena. Ob tem je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

11.Revizija je utemeljena.

12.Zdravniška (medicinska) napaka je ravnanje, ki ni v skladu s pravili stroke. Strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja je podana, kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine; gre za odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki lahko povzroči kakršno koli poslabšanje zdravja,4 oziroma kadar ne ravnajo z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih in če ne preprečijo škode za pacienta oziroma povzročijo, da se pacientu zdravje poslabša,5 pri čemer gre v prvem delu za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, opredeljenem v 6. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče s pomočjo izvedenca opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali je ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa.6

13.Sodna praksa je (ker je položaj bolnika/oškodovanca v odškodninski pravdi zoper zdravnika, ki izvira iz zdravniške napake, praviloma težji) kot ustrezen dokazni standard za obstoj vzročne zveze med ravnanjem zdravnika/odgovorne osebe namesto prepričanja sprejela pretežno (oziroma nadpolovično) verjetnost, kar pomeni, da mora oškodovanec z verjetnostjo, višjo od 50 %, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo mu škodo.

14.V primeru opustitvenega ravnanja zdravnika in zdravstvenega osebja vzročno zvezo vzpostavi šele pravo. Ravnanje zdravnika in zdravstvenega osebja lahko postane odškodninskopravno relevanten vzrok (še)le, če bi škodni dogodek (v konkretnem primeru hudo sepso in septični šok) zdravstveni delavci mogli in morali preprečiti. Ugotovitev, ali bi bilo konkretno zdravljenje (pravočasna uvedba antibiotika) (bolj) uspešno ali ne, je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (oziroma omili trajne posledice). Verjetnost, ali bi opuščeno ravnanje zdravnika preprečilo škodo, je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko statističen). Na tej točki se vprašanje dokazovanja konča. Presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja (tudi upoštevaje težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, je (materialno)pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. In prav glede materialnopravne presoje se Vrhovno sodišče ne strinja s sodiščema prve in druge stopnje.

15.Po dejanskih ugotovitvah sodišč se je pri tožniku bolezen začela kot virusna okužba (7. 3. 2010 je bilo zdravljenje tožnika ustrezno usmerjeno v verjetne virusne povzročitelje), v bakterijsko se je začela razvijati 7. 3. 2010 po 22. uri. Po strokovnem stališču izvedenke bi bilo zato treba, ko je do bistvenega poslabšanja tožnikovega stanja prišlo 8. 3. 2010, okrog 7. ure zjutraj, že v jutranjih urah med 7. in 7.30 uro ponoviti laboratorijske preiskave v obsegu, kot so bile naročene 8. 3. 2010 po 10. uri, in glede na njihove izvide usmeriti nadaljnjo zdravljenje. Tako bi ravnal specialist z izkušnjami (21. in 22. točka prvostopenjske sodbe). Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja strokovno stališče, da je zaradi organizacijskih težav prišlo do 2,5 urnega zamika premestitve tožnika v intenzivno nego in s tem do zamika intenzivne obravnave in zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi strokovno stališče, da laboratorijske izvide, kot jih je imel tožnik (že) ob sprejemu (višje vrednosti CRP in spremembe bele krvne slike), pogosteje vidimo pri bakterijskih okužbah, redkeje tudi pri virusnih, da so laboratorijske preiskave govorile za možnost tudi bakterijskih povzročiteljev in da je opredelitev med virusno in bakterijsko pljučnico pri otrocih pogosto težka. Zato je pomembno preiskave ponoviti in spremljati dinamiko relevantnih kazalcev (11., 13. in 21. točka prvostopenjske sodbe).

16.Situacija, ko se stanje bolnika bistveno poslabšuje, in obstaja dilema, ali gre za virusnega ali bakterijskega povzročitelja, je predvidljiva. Izvedenka je podala strokovno stališče, da je takrat po medicinski doktrini treba laboratorijske preiskave ponoviti. V konkretnem primeru je šlo s strani zdravstvenega osebja za opustitev skrbnega spremljanja dinamike več kazalcev pri tožniku, konkretno za opustitev ponovitve laboratorijskih preiskav oziroma pridobitev novih izvidov takoj, ko se je tožnikovo stanje bistveno poslabšalo (ob 7. uri zjutraj), kar v resnici pomeni, da v odločilnem časovnem obdobju (od 8. ure zjutraj do 12.20 ure) tožnik, ki ni dobival antibiotične terapije, ni bil pravilno zdravljen. Poleg tega je prišlo do 2 in pol urnega zamika premestitve tožnika, ki je bil tedaj v urgentnem stanju, na intenzivni oddelek. Na intenzivni oddelek se namreč premesti bolnika iz razloga intenzivne obravnave in zdravljenja z intenzivnimi postopki (tam imajo ustrezne aparature in posebej usposobljeno zdravstveno osebje). Šlo je torej za zapoznel odziv oziroma zakasnitev zdravljenja in prepozen prihod transportne ekipe z enote za intenzivno nego.

17.Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ki se ji ne bi dalo izogniti. Po pravilih medicinske stroke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo kot strokovno podlago, bi namreč izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako. Vprašanje vzročne zveze med njo in nastalo škodo, namreč ni tisto, ki zdravniško napako šele vzpostavi, kot to zmotno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

18.Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake. Sodišči prve in druge stopnje sta s stališčem, da do enakih oziroma hujših posledic (smrt) pride kljub zdravljenju z antibiotikom, neutemeljeno materialnopravno zaključili, da tožnik vzročne zveze ni dokazal. Sicer pa je ob ugotovljeni zdravniški napaki toženka tista, ki bi morala dokazati, da bi tožniku škoda nastala tudi brez njenega protipravnega ravnanja.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

19.Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru ni bila storjena zdravniška napaka, je torej materialnopravno zmotna.

20.Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je ugotovilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen (prvi odstavek 380. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

21.Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1.Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je izvedenka navedla, da laboratorijske izvide, kot jih je imel tožnik ob sprejemu (višje vrednosti CRP in spremembe bele krvne slike), pogosteje vidimo pri bakterijskih okužbah, redkeje tudi pri virusnih, in da je opredelitev med virusno in bakterijsko pljučnico pri otrocih pogosto težka. Zato je pomembno preiskave ponoviti (11., 13., 16. in 21. točka prvostopenjske sodbe).

2.In sicer: da se je bakterijski zaplet začel razvijati 7. 3. 2010 po 22. uri, da je do bistvenega poslabšanja prišlo 8. 3. 2010 ob in po 7. uri zjutraj, da se je med 9. in 10. uro dopoldne pojavila pomodrelost in splošna prizadetost tožnika, da je lečeča zdravnica med 9. in 10. uro med drugimi možnimi diagnozami postavila tudi sum na sepso in se okrog 10. ure dogovorila za premestitev na intenzivno enoto, da so bile laboratorijske preiskave ponovljene po 10. uri, da so bili prvi izvidi preiskav znani okrog 12. ure in takrat je nastopila indikacija za takojšnje antibiotično zdravljenje, ki je bilo uvedeno (že) na Infekcijski kliniki ob 12.20 uri.

3.Sklep Vrhovnega sodišča II DoR 472/2023 z dne 7. 3. 2024.

4.VSRS sodba II Ips 80/2011 z dne 29. 3. 2012.

5.VSRS sodba II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012.

6.Božič Penko A.: Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, str. 70, Pravni letopis, 2017.

7.VSRS sklep II Ips 221/2018 z dne 3. 10. 2019, II Ips 671/2008 z dne 20. 11. 2008 idr.

8.Primerjaj VSRS sklep II Ips 183/2015 z dne 3. 12. 2015.

9.Če bi bile laboratorijske preiskave ponovljene ob 7.30 uri, bi bili novi izvidi na voljo že ob 8.30 uri.

10.Izvedenec je tudi izpovedal, da je ob pretiranem imunskem odzivu, kot se je zgodil v konkretnem primeru, zelo majhna verjetnost, da se pacientu lahko pomaga (20. točka prvostopenjske sodbe).

11.Da je antibiotik tožniku pomagal, da je preživel, je izrecno izpovedala izvedenka (list. št. 1039 sodnega spisa). Izpovedala je tudi, da je treba uvesti antibiotično terapijo čim prej, kadar je utemeljen sum, da gre za bakterijsko okužbo (list. št. 1032 sodnega spisa).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 380, 380/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 131, 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.