Jedro

Vloga oporočnih prič je v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, ter da lahko ti dejstvi potrdita.

Obrazložitev

Reviziji se zavrneta.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 454,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvi tožnik (s tožbo zoper prvo toženko) in druga tožnica (s tožbo zoper oba toženca) zahtevata ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke zapustnice I. P. z dne 7. 1. 2000 (ali 7. 1. 2001) s popravkom z dne 8. 1. 2001. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbi obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Zoper to sodbo sta tožnika vložila reviziji. Prvi tožnik v svoji reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da se predlagani dokazi v zvezi z zatrjevanimi napakami v obliki oporoke niso izvedli, čeprav je pritožbeno sodišče v prejšnjem postopku opozorilo, da je sodišče prve stopnje te dokaze dolžno izvesti. Izvedenec grafolog bi tako ugotovil, ali je popravek datuma oporoke narejen z istim pisalom kot zapis prvotnega datuma. Priče so namreč trdile, da je imela zapustnica le en kemični svinčnik. Sodišče druge stopnje sicer navaja, da je imela V. H. 8. 1. 2001 s seboj svoj svinčnik, s katerim naj bi popravila datum, kar preprosto ne drži. Pisava celotnega teksta oporoke je enaka; očitno je bilo uporabljeno isto pisalo. Prav tako bi grafolog pojasnil, ali je podpis zapustnice izveden z istim pisalom kot besedilo oporoke in podpisi prič ter nadalje, ali je zapis "za Marijo" res dodala zapustnica, saj se črki r in z v navedenih besedah več kot očitno razlikujeta. Pritožbeno sodišče je navedlo, da angažiranje grafologa ni bilo potrebno, ker je nekatera od teh spornih dejstev sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič ali drugimi dokazi. Pri tem pa ni pojasnilo, kateri so bili ti dokazi, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Revident opozarja, da sodišče (druge stopnje) nima ustrezne usposobljenosti za zaključek, da so različni odtenki barve pisala odvisni tudi od sile, s katero zapisovalec pritiska na podlago, in zato ti še ne dokazujejo, da so bili zapisi opravljeni ob različnem času. Ena temeljnih spornih okoliščin v konkretni zadevi je (bila) tudi sočasnost podpisov na oporoki, o čemer očitno dvomi tudi pritožbeno sodišče, vendar tega ne upošteva. Pavšalno pojasnilo tega sodišča, da prvostopenjska dokazna ocena temelji na presoji vseh dokazov skupaj in je življenjsko sprejemljiva ter logično prepričljiva, je čisti nesmisel, saj si izpovedbe oporočnih prič o tem, kdo naj bi bil dedič in kako naj bi bila oporoka podpisana, bistveno razlikujejo. Sodišče druge stopnje tako ni presojalo dokazov v spisu in se sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je prvi tožnik na omenjene razlike opozoril. Napačna je tudi dokazna ocena pritožbenega sodišča, da so sestavljavka oporoke H. in obe oporočni priči med seboj skladno izpovedovali; to ne drži. Priča K. je jasno povedal, da v času, ko je zapustnica brala oporoko, ni bil prisoten, kar pomeni, da pogoj iz prvega odstavka 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni izpolnjen. Tudi zaključek sodišč, da je zapustnica oporoko podpisala v navzočnosti obeh prič, ne drži. Pritožbeno sodišče je pri dokazni oceni izpovedb oporočnih prič storilo bistveni procesni kršitvi iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj njegovi zaključki v celoti nasprotujejo tem izpovedbam, predvsem izpovedbi K.; prav tako je kršeno materialno pravo – odločitev sodišča o tem, da ni napak glede obličnosti oporoke, je v direktnem nasprotju z določbo prvega odstavka 64. člena ZD. Poleg tega je sodišče druge stopnje spregledalo izpovedbo priče D. B., do katere se ni opredelilo, s čimer je kršilo določilo 8. člena ZPP. Revident se tudi ne strinja z zaključkom sodišč, da je bila zapustnica v času sestave oporoke oporočno sposobna. Izvedenka je jasno povedala, da njene nerazsodnosti v tem času ne more izključiti. Obstaja torej najmanj dvom o zapustničini oporočni sposobnosti, v katerem je treba šteti, da zapustnica ni bila oporočno sposobna.

3. Druga tožnica v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče v novem postopku kljub izrecnemu napotku pritožbenega sodišča ni izvedlo dokazov, ki sta jih tožnika predlagala v zvezi z zatrjevanimi napakami v obliki oporoke. Pri tem opozarja, da sta tožnika glede ugotavljanja pravilnosti oblike predlagala dokaz z izvedencem grafologom, ne pa kakšnih drugih dokazov. Napačna je drugostopenjska razlaga določbe prvega odstavka 362. člena ZPP, da sodišče prve stopnje prosto odloča, kateri dokazi naj se izvedejo v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje v novem postopku v zvezi z obliko oporoke ni izvedlo nobenih drugih dokazov, temveč je na podlagi že podanih izpovedb oporočnih prič le ponovno enako presodilo, da napak v obliki ni. Že iz laičnega pregleda oporoke in izpovedb oporočnih prič izhaja dvom v čas nastanka podpisa zapustnice na oporoki, zato je bila postavitev grafologa potrebna. Čas nastanka posameznih zapisov v oporoki bi se lahko ugotavljal na podlagi razporeditve njenega besedila in podpisov (ki so že na prvi pogled stlačeni), pristnosti zapustničinega dostavka "za Marijo" ter okoliščine, ali je celotno besedilo in popravke napisala ista oseba z istim pisalom. Ugotovitev vseh teh okoliščin omogočajo forenzične preiskave grafološke stroke. Revidentka opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno samo presojalo, katera dejstva in okoliščine sploh lahko ugotavlja grafolog, in nato samo odgovarjalo na strokovna vprašanja (da sama oporoka ne vzbuja dvoma, da bi bil tekst napisan nad že obstoječ podpis, da je bil celoten tekst napisan z iste vrste pisalom). Bistvena kršitev določb postopka pa je podana tudi pri zaključku, da je bila zapustnica v času zapisa oporoke povsem razumna in orientirana; je namreč v nasprotju z njeno zdravstveno dokumentacijo in možnimi vzroki nerazsodnosti. Zapustničino zdravstveno stanje je bilo tako kritično, da je bil tri dni pred zapisom oporoke in dva dni po tem pri njej urgentno zdravnik, enajst dni po oporoki pa je umrla. Psihiatrično izvedensko mnenje, ki kljub navedenemu meni, da ni indicev za nerazsodnost, je protislovno, zaradi česar je protislovna tudi izpodbijana sodba. Prav tako so protislovni in v nasprotju z dokazi v spisu razlogi sodišč, da izkazani spori z drugim tožencem niso vplivali na zapustničino voljo. Poleg tega sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo – napačno sta razlagali določilo 64. člena ZD. Podpis oporoke pred dvema pričama ob hkratni izjavi oporočitelja, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič je enotno pravno dejanje, ki se opravlja sočasno. V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, saj oporočna priča K. ni potrdil, da je zapustnica oporoko podpisala pred njim in da je pred njim izjavila, da je to njena oporoka. To povsem zadostuje za ugotovitev neveljavnosti izpodbijane oporoke.

4. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala njuno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. Revizijsko izpodbijana sodba pritožbenega sodišča zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti(1). Obseg odgovora sodišča druge stopnje je odvisen predvsem od narave pritožbenega napada. Tožnika sta v pritožbah (tako kot sedaj v revizijah) v pretežni meri grajala prvostopenjsko dokazno oceno, kar sta podkrepila z očitki nekaterih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Do teh se je pritožbeno sodišče opredelilo, sicer pa sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ni nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče druge stopnje se je dolžno opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

7. Revidenta skušata s sklicevanjem na posamezne prvine dokaznega gradiva (izpovedbe nekaterih prič, komentar oporoke s popravkom, izvedensko mnenje psihiatrične stroke) in z logičnimi zaključki, ki naj bi iz tega izhajali, izpeljati dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje; tako z vsemi temi navedbami z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev v resnici (zgolj) nedovoljeno izpodbijata na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga revizijske kritike dokazne ocene mnenja izvedenke psihiatrične stroke, izpovedi zaslišanih prič in strank ter spisovne listinske dokumentacije ni bilo mogoče upoštevati.

8. Revizijsko sodišče opozarja, da je kršitev proste dokazne ocene lahko dvojna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bo podana (le), kadar bo šlo za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili) – v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, navedlo argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, te je nato primerjalo med seboj in upoštevalo (tudi) uspeh celotnega (dokaznega) postopka kot celoto procesnega dogajanja. Pri tem sodišči nista prezrli – kakor neutemeljeno navajata revidenta –, da se izpovedbe sestavljavke oporoke in obeh oporočnih prič o okoliščinah sestave oporoke in zapustničinega podpisa te glede nekaterih podrobnosti razlikujejo in da je J. K. svojo izpovedbo o tem nekoliko spreminjal in bil neodločen, vendar tega nista šteli za odločilno in sta za to navedli razloge, ki so izkustveno sprejemljivi. Prav tako pritožbeno sodišče ni navedlo, da je logično, da je bil K. bolj pozoren na dogajanje ob podpisovanju oporoke; povsem jasno je zapisalo, da to velja za oporočno pričo J. E. Revidentoma je treba tudi pojasniti, da je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana (zgolj) takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka (jim pripiše drugačen dokazni pomen)(2). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Revizijski očitek o nespoštovanju formalnih okvirjev proste dokazne ocene je torej neutemeljen. V zvezi z revizijskim izpodbijanjem zaključka o zapustničini sposobnosti razsojanja pa velja opozoriti, da mora biti sodišče za vsebinsko (meritorno) odločitev v civilni pravdi o vseh dejstvih, na katere opira svojo odločitev, prepričano. Predmet dokazovanja so trditve o dejstvih, cilj dokazovanja pa ugotovitev njihove resničnostne vrednosti. Po večinskem mnenju pravne teorije bo tisti, ki nosi dokazno breme, uspel, če bo svoje trditve o pravno relevantnih dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. Oporočna sposobnost se – enako kot širše pojmovana poslovna sposobnost – domneva (59. člen ZD); dokazno breme glede nasprotnega, to je zapustničine nesposobnosti razsojanja v času zapisa in podpisa izpodbijane oporoke (kot pogoja za oporočno sposobnost), je bilo na tožnikih, ki ga pa ta nista zmogla.

9. Sodišče prve stopnje v prvem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja glede zatrjevanih napak v obliki oporoke (sploh) ni ugotavljalo, zato ne drži, da je v novem postopku le ponovno enako presodilo, da teh napak ni. Pritožbeno sodišče mu je ob razveljavitvi prve sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje naložilo (tudi) izvedbo dokazov, ki sta jih tožnika predlagala v zvezi s tem. Edini še neizvedeni dokaz v tej smeri je bil res dokaz z izvedencem grafologom, katerega sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni izvedlo, vendar revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da s tem ni kršilo prvega odstavka 362. člena ZPP. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju (popolno) ugotovilo (tudi) dejansko stanje v zvezi z zatrjevanimi obličnostnimi napakami. Glede na (v tem delu precej obširne) revizijske navedbe je treba poudariti, da je primernost posameznega predlaganega dokaza oziroma konkretno ocena, kdaj je potreben izvedenec, v presoji sodišča, ki si pri tem prizadeva, da izvede le dokaze, pomembne za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. V civilnem pravdnem postopku so (lahko) neposreden predmet dokazovanja z izvedencem le abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj, ki so nujna za povezavo posameznih dokazno pomembnih dejstev v spoznanje o (ne)obstoju pravno pomembnega dejstva (primerjaj 243. člen ZPP). Vrhovno sodišče se strinja s sodiščema prve in druge stopnje, da razjasnitev vprašanj, na katera naj bi po mnenju revidentov odgovoril izvedenec grafolog, ali presega znanje s področja te stroke ali je za ugotovitev v tej pravdi odločilnih dejstev nebistvena ali pa ne zahteva posebnega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Pripomniti velja, da priče niso trdile, da je imela zapustnica le en kemični svinčnik, kot neutemeljeno navaja prvi tožnik, prav tako sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da sta tekst oporoke in zapustničin podpis zapisana z istim pisalom.

10. Izpodbijana oporoka je po obliki pisna oporoka pred pričami. Drži, da je oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama ob njegovi hkratni izjavi, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič enotno pravno dejanje (unitas actus), ki se mora opraviti sočasno. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, revizijsko sodišče pa je na to vezano, da je bila zapustnica v času sestave izpodbijane oporoke razsodna; da je zapisana volja njena prava volja; da je zapustnica oporoko podpisala pred obema pričama po tem, ko je povedala, da podpisujejo njeno poslednjo voljo. Glede na nanizane neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj so (bili) torej pogoji, ki so v 64. členu ZD določeni za veljavnost tovrstne oporoke v konkretnem primeru (v celoti) izpolnjeni. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni treba, da oporočni priči poznata vsebino oporoke (zato okoliščina, da oporoka eni od prič ali obema ni prebrana oziroma da ne ve(sta) za (pravega) dediča, ne vpliva na njeno veljavnost); njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, ter da lahko ti dejstvi potrdita.

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnika do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijama nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa sta tožencema (na isti pravni podlagi) povrniti njune stroške za odgovor na reviziji v višini 454,43 EUR, ki jima jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Opredeljenem na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/2005 z dne 18. 9. 2007. Op. št. (2): Naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja.