Jedro

Tožnik je dokazal, da je opravil zatrjevane vožnje v tujino, zato mu je tožena stranka dolžna izplačati vtoževane dnevnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic izplačati 1.808,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 do plačila in iz naslova neizplačane plače za mesec januar 2012 obračunati znesek 367,07 EUR, od tega zneska plačati predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka), medtem ko je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo dnevnice v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za dan 11. 1. 2012, zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, da ji je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati 372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 262,00 EUR od 8. 10. 2011 do plačila in od zneska 110,00 EUR od 12. 10. 2011 do plačila (III. točka izreka). Razsodilo je še, da tožena stranka (oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi) sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) plačati stroške postopka v višini 387,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve do plačila, in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v..., v roku 8 dni (IV. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic plačati znesek 1.808,86 EUR (del I. točke izreka navedene sodbe) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter zavrne zahtevek za izplačilo dnevnic, oziroma da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je naredilo popolnoma napačne dejanske in pravne zaključke in posledično sprejelo napačno odločitev. Potnih nalogov tožena stranka ni predložila, saj jih ni sestavljala, ker to ni zakonsko obvezno, torej ne obstajajo. Zato je napačno stališče sodišča, da je tožena stranka dolžna hraniti potne naloge, v kolikor jih uporablja, in da se domneva, da jih ima. Sodišče ne more na podlagi 214. člena ZPP zaključiti, da je obstoj spornih potnih nalogov priznano dejstvo, ker naj bi bile navedbe tožene stranke o njihovem neobstoju neargumentirane. Obračun prevozov so opravili na podlagi popisa števcev, kar je bil običajen način obračuna obveznosti zaposlenim iz naslova povračil stroškov v zvezi z opravljanjem del in nalog na službenem potovanju. Tega ne morejo ovreči niti ugotovitve inšpekcijskega postopka, saj ti postopki niso povezani s sodnim postopkom. Bistveno je, da je tožnik vtoževal dnevnice celo za čas bolniškega staleža, kar je dokaz, da tožnikove navedbe niso brezpogojno resnične, a je sodišče vseeno verjelo tožniku, da je opravil druge zatrjevane vožnje. Nujno bi bilo potrebno zaslišati A.A., ki pozna vse okoliščine v predmetni zadevi, in bi se tako dokončno razjasnili sporni prevozi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je sklep o tem, da se zaslišijo priče A.A., B.B. in C.C., sprejelo dne 18. 6. 2012. Priče je na zaslišanje na naroka dne 24. 9. 2012 ter 5. 11. 2012 vabilo preko tožene stranke, pri kateri so bile priče zaposlene, in v skladu s predlogom tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 22. 3. 2012, ki sodišču naslovov prič ni posredovala. Toženi stranki so bila vabila za priče pravilno vročena dne 22. 6. 2012 (za narok dne 24. 9. 2012) in dne 27. 9. 2012 (za narok dne 5. 11. 2012), vendar tožena stranka sodišču dokazil o vročitvi vabil pričam (vročilnic) ni posredovala. Skladno z 236. členom ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev te priče. Tožena stranka je navedla le, da so priče zaposlene pri njej, zato jih je sodišče (glede na njen predlog) na zaslišanje pravilno vabilo preko tožene stranke. Tožena stranka pa ni zagotovila prisotnosti predlaganih prič na narokih za glavno obravnavo dne 24. 9. 2012 ter 5. 11. 2012, ki se jih niti sama ni udeležila, ne da bi svojo odsotnost opravičila, čeprav je bila pravilno vabljena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanjem prič A.A., B.A. in C.C. ter v skladu s 5. odstavkom 282. člena ZPP odločilo glede na stanje spisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik opravil zatrjevane vožnje v tujino in ali mu je tožena stranka zato dolžna izplačati dnevnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem odločilo, da je tožnik dokazal, da je te vožnje opravil, in mu iz naslova dnevnic prisodilo znesek 1.808,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 do plačila, ter tožbeni zahtevek v presežku (za plačilo dnevnice v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za dan 11. 1. 2012) zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka potne naloge izdajala in jih uporabljala. O tem sta skladno izpovedala tožnik in priča D.D., to pa izhaja tudi iz inšpekcijskih zadev opr. št. ... in .... V teh zadevah je namreč fotokopija potnega naloga z dne 11. 12. 2011 in pripadajočega tovornega lista za vozilo Fiat Ducato z registrsko označbo ..., katerega je sicer med drugim vozil tudi tožnik. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka potnih nalogov ni sestavljala, pa tudi pritožbene navedbe, da ugotovitve inšpekcijskega postopka ne morejo vplivati na sodni postopek, ker so ti postopki ločeni. Stranke lahko namreč svoje navedbe dokazujejo s katerokoli listino oz. drugim dokazom, ki potrjuje zatrjevano dejstvo, in tožnik je prakso izdajanja potnih nalogov pri toženi stranki dokazoval s poizvedbami pri Inšpektoratu RS za promet. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je pavšalno navajanje tožene stranke, da potnih nalogov ne izdaja, ob upoštevanju nasprotnih dokazov nesubstancirano in neargumentirano, in ga iz tega razloga ni upoštevalo. Tožena stranka je bila sicer v postopku popolnoma neaktivna, saj ni zagotovila prisotnosti prič, ki jih je predlagala, in se tudi sama brez opravičenega razloga ni udeležila zadnjih dveh narokov. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno in skladno s 5. odstavkom 282. člena ZPP odločilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in glede na stanje v spisu. Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati (ponovnega) dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A.. Sodišče prve stopnje je namreč storilo vse, da bi zaslišalo priče A.A., B.B. in C.C., ki jih je predlagala tožena stranka, a zaslišanje ni bilo mogoče iz razlogov na strani tožene stranke. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je sporne vožnje opravil. Takšnega zaključka ne more omajati niti dejstvo, da je tožnik vtoževal dnevnico tudi za 11. 1. 2011, ko je bil že v bolniškem staležu. Če je del zahtevka neutemeljen, še ni mogoče zaključiti, da je neresnična celotna izpoved tožnika in zato neutemeljen celoten tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja izvedlo dokazni postopek, na podlagi katerega je lahko ugotovilo verodostojnost tožnikove izpovedbe ter delno utemeljenost tožbenega zahtevka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožnikove izpovedbe sodišče ne more brezpogojno sprejeti kot resnične.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).