Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP/99 v zvezi s 16. členom ZUS, ker je, ne da bi navedlo razloge, zakaj ne sprejema dokaza z izvedencem o tem, ali je sporno stavbno zemljišče možno brez večjih stroškov komunalno opremiti, toženo stranko napotilo na izvedbo drugih dokazov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 247/98-11 z dne 13.10.1999 ter se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.1.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote N.G. z dne 25.7.1997, s katero je bilo odločeno, da se F.B. za stavbno zemljišče parc. št. 207/2, 208, 209, 183/3 in 181 k.o. K. v skupni izmeri 9697 m2, podržavljeno z odločbo OLO K., z dne 26.9.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in odvzeto iz posesti z odločbo istega upravnega organa z dne 6.12.1960, prizna odškodnina v znesku 259.802,00 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, ki jih mora ta zavezanec izročiti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe skrbniku za posebne primere J.B. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da po njegovi oceni podatki v predloženih upravnih spisih ne dajejo zanesljive podlage za oceno tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da je v obravnavanem primeru šlo za komunalno opremljeno stavbno zemljišče v smislu 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl.US in 65/93 - odl.US. v nadaljevanju: Navodilo). Dejanske ugotovitve prvostopnega organa o tem so oprte na izvedensko mnenje, izjave vlagatelja zahtevka in katastrske podatke parcel v času odvzema.

Izvedenec je v svojem mnenju navedel, da je bila elektrika z zračnimi vodi speljana do zgradbe na parc. št. 182/3, v kateri je bil inštaliran tudi vodovod. Enako je izjavil vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka, ta dejstva pa izhajajo tudi iz identifikacijskega potrdila, ki je v upravnih spisih. Kljub upoštevanju navedenih dejstev pa obstaja dvom o tem, da so bili pogoji iz 11. člena Navodila v celoti izpolnjeni. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bilo potrebno predvsem določneje ugotoviti, ali bi bilo v času podržavljenja možno na območju podržavljenih parcel urediti napajanje z električno energijo in oskrbo s pitno vodo brez večjih stroškov. Prepričljiv dokaz o tem je po mnenju sodišča prve stopnje situacijski načrt električnega oziroma vodovodnega omrežja ali izjava pristojnega javnega podjetja, ki je upravljalec tega omrežja. Ker v upravnem postopku taki dokazi niso bili pridobljeni, je po presoji sodišča prve stopnje dejansko stanje glede komunalne opremljenosti podržavljenih parcel ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pa je od te ugotovitve odvisna uporaba predpisov, po katerih se določa višina odškodnine za zemljišča, bi lahko to vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je zato odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper delno odločbo prvostopnega upravnega organa, odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo potrebno dejansko stanje dopolniti v skladu z že navedenimi napotili. Ker je presojalo zgolj zakonitost odločbe tožene stranke, sodišče prve stopnje v upravnem sporu ni ocenjevalo dokazov, ki jih je v odgovoru na tožbo predložila prizadeta stranka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je praviloma težko pridobiti situacijske načrte električnega in vodovodnega omrežja iz časa podržavljenja nepremičnin oziroma potrdila, da je bilo ob podržavljenju določeno zemljišče možno komunalno opremiti z minimalnimi stroški. Zato se po stališču medresorske komisije v ta namen izvaja dokaz z izvedencem. Tudi v konkretnem primeru je izvedenec gradbene stroke, na podlagi vseh razpoložljivih dejstev in okoliščin podal izvedeniško mnenje, po katerem je obravnavano zemljišče možno komunalno opremiti z minimalnimi stroški. To pa je po mnenju tožene stranke že zadosten dokaz o obstoju v zadevi spornega dejstva, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Pa tudi sicer je potrebno upoštevati, da so prav upravni organi deležni očitkov, da zavlačujejo denacionalizacijske postopke in da so neučinkoviti. Sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka odgovoru na pritožbo prilaga potrdili javnih upravljalcev za električno in vodovodno omrežje, iz katerih izhaja, da je bila zgradba na parcelah 180/3 in 180/1 pred letom 1960 opremljena z električnim priključkom in pred letom 1958 z vodovodnimi priključki s pitno vodo ter navaja, da navedeni listini po njegovem mnenju potrjujeta pravilnost izvedenskega mnenja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V navedeni zadevi, ko gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, je sporno ali je bilo obravnavano zemljišče komunalno opremljeno. Za komunalno opremljena stavbna zemljišča se po določbi 11. člena Navodila štejejo zemljišča, na katerih so zgrajene dovozne poti, ki so priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki bi jih bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Podlaga za presojo pogojev, ki morajo biti podani, da je mogoče obravnavano stavbno zemljišče oceniti kot komunalno opremljeno, je bilo izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke, ki sta ga prvostopni upravni organ in tožena stranka sprejela za pravilno in iz katerega izhaja, da je bilo mogoče predmetno zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Sodišče prve stopnje se do presoje navedenega dokaza, ki jo je podala tožena stranka, niti do dokaza samega, ni opredelilo. Ne da bi navedlo, zakaj dokaza z izvedencem ne sprejema, je toženo stranko napotilo na izvedbo drugih dokazov, na podlagi katerih naj ugotovi ali je možno zemljišče brez večjih stroškov komunalno opremiti. S tem pa je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno kršilo določbe postopka iz razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP/99, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.