Jedro

Nobenemu od voznikov motornih sani, udeleženih v škodnem dogodku, ni moč pripisati niti izključne niti delne krivde za trčenje, zato je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitev, da v preostalem deležu obveznost tožene stranke ni podana) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo in sklepom dne 10. 5. 2011 (1.) sklenilo, da se ugovor tožene stranke o krajevni nepristojnosti sodišča zavrne, ter (2.) razsodilo, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka z dne 17. 3. 2005, podana v deležu 50 %, v preostalem deležu pa obveznost tožene stranke ni podana.

Zoper vmesno sodbo, in sicer zoper odločitev, da v preostalem deležu obveznost tožene stranke ni podana, se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je načeloma sodišče pravilno uporabilo kriterij objektivne odgovornosti, spregledalo pa je bistveni prispevek zavarovanca tožene stranke k nastanku škodnega dogodka. Zavarovanec tožene stranke je presenetil tožnika in njegovo sopotnico, saj je, potem ko je videl nevarnost, v katero je spravil tožnika, kateremu se je približeval na kratki varnostni bočni razdalji, odskočil z motornih sani ter jih pustil nadaljnjemu prostemu teku in toku dogajanja. Tožnik in njegova sopotnica take reakcije in situacije nista mogla predvideti, še najmanj pa se ji izogniti zaradi neosvetljenosti in nočne nevidljivosti. Normalni tek dogodka bi bil ta, da bi se voznika eden drugemu izogibala. To se ni zgodilo, ker je zavarovanec tožene stranke prepustil motorne sani v gibanju brez nadzora in s tem povzročil direktno trčenje sani v tožnika. V takšnem ravnanju zavarovanca tožene stranke je podana groba stopnja krivdne odgovornosti, kajti vozilo, ki ga je opravljal, je pustil brez nadzora, da se je zaletelo v tožnika. Sodišče je napačno interpretiralo pravni normi glede krivdne in objektivne odgovornosti. Za nezgodo je podana izključna krivda zavarovanca tožene stranke tako iz naslova objektivne kakor tudi krivdne odgovornosti, saj se je kot voznik drugih motornih sani zakrivljeni situaciji trčenja izognil z odskokom s sani ter jih prepustil v nadaljnje gibanje v neznano smer. S takšnim ravnanjem pa je zakrivil dano situacijo škodnega dogodka, zato mora po splošnem pravilu “neminem leadere” - prepoved škodovanja drugemu - v celoti prevzeti odgovornost nase za svoje ravnanje in za škodo, ki jo je povzročil tožniku in njegovi sopotnici. Izvedenka ni mogla ugotoviti, koliko alkohola je imel tožnik v telesu, glede na čas škodnega dogodka in glede na poznejše dogajanje, zato vsa teoretična preigravanja o količini alkohola pri tožniku nimajo resne strokovne podlage. Sodišče zato ne more upoštevati nikakršnega pravila o eventualni alkoholiziranosti tožnika, zato je potrebno izvedensko mnenje jemati z vso resnostjo stroke in pravnega razločevanja. Tožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in z vmesno sodbo v celoti prizna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, pritožbene in pravdne stroške pa odmeri glede na uspeh pravde.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in kot pravilne sprejema njegove materialnopravne zaključke. Ni se moč strinjati s tožnikom, da je za nezgodo podana izključna krivda zavarovanca tožene stranke tako iz naslova objektivne kakor krivdne odgovornosti, ker naj bi bil zakrivil situacijo škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je skrbno in vestno dokazno ocenilo, pravilno ugotovilo, da je do trčenja motornih sani prišlo ponoči, na zelo neugodni konfiguraciji terena, ko sta si voznika motornih sani (tožnik in zavarovanec tožene stranke) peljala nasproti, oba navzgor po svoji strani vzpetine, tožnik po bolj strmem delu, zavarovanec tožene stranke pa po bolj položnem. Poti oziroma smeri vožnje obeh proti mestu kasnejšega trčenja sta bili pod določenim kotom zaradi ovinka na vrhu vzpetine, kjer se je pod tudi razcepila, med njima pa je bil smrekov gozd. Zaradi vzpetine in gozda eden drugega nista mogla videti, dokler se nista srečala na vrhu vzpetine. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo vsem udeležencem v trčenju, obema voznikoma in tožnikovi sopotnici, da pred srečanjem, ki so ga opisali kot presenečenje, niso videli luči drugega vozila. Zaradi čelad na glavah pa drugega vozila tudi niso slišali. Voznika sta pred trčenjem vozila po zasneženi progi za tek na smučeh in nista prekoračila primerne hitrosti vožnje motornih sani niti ni sodišče ugotovilo, da bi šlo za objestno vožnjo voznikov. Sodišče druge stopnje sprejema razlago prvostopenjskega sodišča, da glede na ugotovljen teren, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, velja splošno pravilo prepovedi škodovanja drugemu (“neminem leadere”) in da je zato potrebno morebitno krivdo voznikov ugotavljati glede na vse okoliščine primera. Pravilno ravnanje voznikov v skladu s tem pravilom bi bilo, da bi vozila motorne sani po tistem delu proge, ki je bila nesporno široka 4 m, kjer ne bi bila ovirala drug drugega. Ob ugotovljenih okoliščinah neugodne konfiguracije terena in ostalih okoliščinah sta voznika motornih sani, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, drug drugega lahko opazila na prekratki razdalji, da bi lahko spremenila smer vožnje ali ustavila vozilo in preprečila trčenje. Tožnik prvič šele v pritožbi navaja, da se mu je zavarovanec približeval najprej na kratki varnostni bočni razdalji (v tožbi je trdil le, da je pripeljal z nasprotne strani in se ustrašil nasproti vozečega tožnika ter izpustil sani iz kontrole in upravljanja, tako da so zadele v tožnikove sani), zato pritožbeno sodišče te navedbe, glede na to, da tožnik za navajanje tega dejstva prvič šele v pritožbi ni izkazal pogoja, določenega v prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne sme upoštevati. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je šteti odskok zavarovanca tožene stranke z motornih sani neposredno pred trkom za dejanje v stiski in ne za krivdno dejanje. Zavarovanec tožene stranke je s takim ravnanjem, torej z odskokom z motornih sani, preprečil nastanek grozeče škode (svoje poškodbe) oziroma preprečil nastanek še večje škode, in z njim glede na zgoraj povzete obrazložene okoliščine v času škodnega dogodka, ni povzročil oziroma zakrivil nevarne situacije oziroma situacije škodnega dogodka, prav tako pa tudi ne z načinom svoje vožnje pred samim trčenjem. Okoliščine (nasproti vozeče motorno vozilo, kateremu se ni mogel izogniti) so bile torej take, da so upravičevale opisano ravnanje. Nevarnost je bila za zavarovanca tožene stranke resnična in konkretna ter nezakrivljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nobenemu od udeležencev nesreče ni moč pripisati niti izključne niti delne krivde za trčenje. V takem primeru pa je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da za škodo (od nevarne stvari) odgovarjata imetnika motornih vozil po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tudi pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka in glede na dejstvo, da sta bili v nezgodi udeleženi enakovrstni motorni vozili, ki pomenita enako (in ne različno) nevarnost zaradi svojih zmogljivosti in lastnosti, zaključuje, da niso podani pogoji za drugačno porazdelitev odgovornosti. Sodišče prve stopnje je po vsem obrazloženem materialno pravo pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je presodilo in tudi obrazložilo (na strani 17), da za tožnikovo ravnanje ni bil odločilen vpliv zaužitega alkohola, zato so pritožbene navedbe, da sodišče ne more upoštevati nikakršnega pravila o eventualni alkoholiziranosti tožnika, nerazumljive in ne terjajo posebne presoje. Pritožbena navedba, da mora zavarovanec tožene stranke prevzeti odgovornost za škodo, ki jo je povzročil tožnikovi sopotnici, je nedopustna, ker za te navedbe niso izkazani pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, pa tudi sicer ni pravno odločilna, ker je predmet obravnave zgolj tožnikov odškodninski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).