Jedro

Blokada računa delodajalca in neizplačevanje plač delavcem izkazuje, da je delodajalec nelikviden, s tem pa je izkazana le objektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna, ko bi tožena stranka s konkretnimi ravnanji povzročila nevarnost, da bo z odtujevanjem, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se v zavarovanje tožnikove denarne terjatve dovoljuje blokada denarnih sredstev tožene stranke, ki jih ta ima na vezanem depozitu v višini 9.800.000,00 SIT pri NLB d.d. PE Kamnik, do višine navedenega zneska, toženi stranki pa se prepoveduje razpolaganje z denarnimi sredstvi iz tega vezanega depozita, banki pa prepoveduje, da toženi stranki ali komerkoli tretjemu po njenem nalogu izplača ta denarna sredstva. Zavrnilo je zahtevek, da začasna odredba velja še 30 dni do (pravilno po) pravnomočno končanem postopku v tej pravni zadevi, ugovor zoper to začasno odredbo pa ne zadrži izvršitve.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo in navajal, da sodišče prve stopnje ni dovolj temeljito preučilo dejansko stanje in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je zgolj še podjetje na papirju, saj je propadla praktično v letu dni, pri čemer je brez dela ostalo skoraj 40 delavcev, 8 delavcev naj bi ostalo še formalno v delovnem razmerju, preostalim pa je delovno razmerje prenehalo, bodisi na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavcev, bodisi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani podjetja. Tožena stranka je prejela precejšnja finančna sredstva s strani države, vprašanje pa je, kam so bila ta denarna sredstva plasirana in kako porabljena, saj proizvodnja ni nikoli zaživela. Delavcem ni mogoče pridobiti podatke o bančnih računih tožene stranke, saj banka za izdajo tovrstnih informacij zahteva izvršilni naslov, TRR tožene stranke pa je blokiran, saj je banka blokirala sredstva na zahtevo davčne uprave. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 250. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno podlago za izdajo začasnih odredb in sicer le-ta izhaja iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), ki v 3. odst. 43. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v tem zakonu ni drugače urejeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 40/2004 - uradno prečiščeno besedilo - ZIZ) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, in sicer določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstoj tožnikove terjatve verjetno izkazan, s čemer se pritožbeno sodišče strinja, saj iz predloženih listinskih dokazil izhaja, da je tožnik ob spoštovanju postopka iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 40/2002 - ZDR) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 112. členu ZDR, saj od meseca septembra do vključno decembra 2004 ni prejel mesečne plače. Tožnik pa ostalih pogojev po 270. člena ZIZ ni izkazal, in zgolj navedbe o tem, da primer raziskujejo kriminalisti, ki jih predvsem zanimajo finančni tokovi v podjetju, da proizvodnja ni pravzaprav nikoli zaživela, ter da ima tožena stranka blokiran poslovni račun, ne izkazujejo nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik pa v postopku tudi ni izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče tako ne more upoštevati pritožbenih navedb, da je tožnikom težko pridobiti podatke o bančnih računih dolžnika, da delavci že štiri mesece niso prejeli plače, ter da toženo stranko preiskujejo kriminalisti.

Neplačevanje plač kaže le na to, da je tožena stranka nelikvidna, s tem pa je izkazana le objektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna, ko bi tožena stranka s konkretnimi ravnanji povzročila nevarnost, da bo z odtujevanjem, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče dodatno še pojasnjuje, da z začasnimi odredbami ni mogoče posegati v premoženje v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja, saj 3. člen ZIZ izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja (načelo sorazmernosti). Po tej določbi se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje. V konkretnem primeru pa je tožnik za svojo denarno terjatev iz naslova izplačila štirih plač in regresa za letni dopust v skupni višini 820.327,00 SIT predlagal blokado in prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi v višini 9.800.000,00 SIT, s tem pa je podano očitno nesorazmerje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 154. čl. ZPP).