Jedro

Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožeča stranka prejela opomin za plačilo dolgovane sodne takse, z opozorilom po 5. odst. 26. člena ZST. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa o prisilni izterjavi sodne takse. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (torej prvo uradno dejanje sodišča, katerega namen je bila izterjava takse) izdalo šele 08.09.2000. Ker je bil odgovor na nasprotno tožbo vložen že leta 1996 je pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da taksni zavezanec, t.j. tožeča stranka, v predpisanem roku 15 dni od prejema taksnega opomina, ni plačal dolgovane sodne takse za odgovor na nasprotno tožbo v višini 300.000,00 SIT in takse za opomin v višini 3.000,00 SIT, zato mora poleg dolgovane takse v višini 303.000,00 SIT plačati še pribitek kazenske takse v višini 151.500,00 SIT. Skupaj 454.500,00 SIT. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da ni prejela taksnega naloga oz. opomina za plačilo sodne takse za odgovor na nasprotno tožbo. Če bi ga, bi takso gotovo plačala, kot je plačala tudi takse za tožbo, sodbo in pritožbo. Ker ni izpolnjen pogoj iz 29. oz. 30. člena ZST v zvezi s 26. členom ZST, je odločitev o odmeri kazenske takse napačna. Ker je odgovor na nasprotno tožbo vložila 09.12.1996, je glede na določbo 1. odst. 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse tudi že zastarala. Sodišče namreč od decembra 1996 do septembra 2000 ni opravilo nobenega dejanja v smeri izterjave. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba je utemeljena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožeča stranka ob vložitvi odgovora na nasprotno tožbo ni plačala predpisane sodne takse. Vendar mora sodišče v skladu s 4. odst. 26. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi neplačane takse iz 1. odst. 30. člena ZST, taksnemu zavezancu vročiti opomin, v katerem mu za plačilo takse postavi dodaten 15 dnevni rok. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožeča stranka prejela opomin za plačilo dolgovane sodne takse, z opozorilom po 5. odst. 26. člena ZST. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa o prisilni izterjavi sodne takse iz 1. odst. 30. člena ZST. Opisano postopkovno pomanjkljivost bi bilo sicer moč odpraviti v ponovljenem postopku, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v konkretnem primeru pravica za izterjavo sodne takse zastarala (1. odst. 9. člena ZST). Tožeča stranka je namreč odgovor na nasprotno tožbo vložila dne 10.12.1996 (list. št. 48). Takrat je nastala tudi njena taksna obveznost (glej 1. točko 2. odst. v zvezi s 1. odst. 4. člena ZST). Sodišče prve stopnje pa je prvo uradno dejanje, katerega namen je bila izterjava takse, opravilo šele 08.09.2000, ko je izdalo izpodbijani sklep (prim. 2. odst. 9. člena ZST). Zato je, kot je pravilno opozorila pritožnica, pravica zahtevati plačilo sodne takse, ki zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati (prim. 1. odst. 4. člena ZST), z iztekom leta 1998 zastarala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.