Jedro

Sodišča so zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja vezana na ustaljeno prakso. Od nje smejo odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja v posameznih primerih. Ko gre za splošno uveljavljeno in dolgoletno prakso, je mogoča sprememba samo na tak način, da velja za vse enake primere in da so vsi, ki jih sprememba zadeva, s tem vnaprej seznanjeni.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2.912.204,60 SIT z zamudnimi obrestmi za zneske odškodnine za premoženjsko škodo od zapadlosti posameznega zneska ter od odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.600.000 SIT od 5.6.1999 dalje. Višji in drugačen zahtevek je zavrnilo.

Zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo je priznalo od 15. dne potem, ko je tožena stranka prejela izvedensko mnenje dr. S. Takšno odločitev je oprlo na 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izrek o teku zamudnih obresti od zneska 2.600.000 SIT spremenilo, tako da jih je priznalo od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje, to je od 8.6.2000. Pri tem se je oprlo na ustaljeno sodno prakso, po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo določi po razmerah v času sojenja. Po tem stališču pride dolžnik v zamudo šele tedaj, ko sodišče določi odškodnino in mu jo naloži v plačilo. Ker imajo zamudne obresti tudi funkcijo valorizacije, bi z določitvijo odškodnine po razmerah na dan sojenja in s hkratnim priznanjem zamudnih obresti za čas pred tem, prišlo do dvojne valorizacije, kar ni sprejemljivo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 324. člena v zvezi z 919. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ker je nepravilno uporabilo 200. in 277. člen tega zakona. Navaja, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu ga postavi upnik (324. člen ZOR). V tej zadevi je tožnik poslal toženi stranki obrazložen odškodninski zahtevek dne 4.1.1999, izvedensko mnenje, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko ugotovila obseg nepremoženjske škode, pa 19.5.1999, in zahtevala plačilo odškodnine v 15 dneh. Zato je tožena stranka v plačilni zamudi od 5.6.1999 dalje. Uporaba sodne prakse, na katero se sklicuje sodba druge stopnje, zaradi zmanjšanja inflacije in ustalitve obrestne mere ni več utemeljena. Meni, da velja 919. člen ZOR tudi v obravnavanem primeru. Zahteva za varstvo zakonitosti omenja še načelno pravno mnenje, ki ga je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da bo pritožba tožene stranke zoper sodbo prve stopnje zavrnjena, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama (375. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Tožeča stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila, tožena stranka pa v odgovoru zavrača pravno stališče, izraženo v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodna praksa, s katero sodišče druge stopnje utemeljuje svojo odločitev, se je izoblikovala v času visoke inflacije, ki je povsem porušila vrednostna razmerja, česar z uporabo pravnih institutov ugotavljanja plačilne zamude na podlagi 324. člena ZOR in priznavanjem zamudnih obresti od tedaj dalje, ni bilo mogoče rešiti. V takšnih razmerah je določanje odškodnin za nepremoženjsko škodo po razmerah na dan sojenja z začetkom teka zamudnih obresti od tedaj dalje predstavljalo rešitev, s katero je bil položaj oškodovanca in odgovorne osebe uravnotežen. Z upoštevanjem razmer na dan sojenja je bilo mogoče dosojati odškodnine v zneskih, ki so imeli v tem trenutku primerljivo realno vrednost glede na zneske, prisojene v drugih časovnih obdobjih. To je bilo mogoče doseči z uporabo raznih valorizacijskih meril (tuja valuta, osebni dohodki, košarica proizvodov in podobno). Takšna praksa je bila podlaga za sprejem načelnega pravnega mnenja skupne seje tedanjega zveznega sodišča in vrhovnih sodišč republik iz leta 1987 in se je odtlej trdno ustalila. Ko so se po osamosvojitvi Republike Slovenije gospodarske in monetarne razmere normalizirale, je postajalo vse bolj očitno, da nove razmere omogočajo tudi drugačen pristop k reševanju vprašanja teka zamudnih obresti. Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A) sta dala podlago za spremembo sodne prakse. Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je dne 26.6.2002 sprejela načelno pravno mnenje, po katerem tečejo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od nastanka zamude (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR) in sicer do dneva prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (sedaj 13,5 odstotna letna obrestna mera), od prvega dne po dnevu sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, s tem, da se sprememba računanja teka zamudnih obresti začne uporabljati z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika in ZPOMZO-A, to je od 1.1.2002. Načelno pravno mnenje je utemeljeno z naslednjimi razlogi: po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznosti (299. člen OZ). Novela ZPOMZO (ZPOMZO-A) izrecno loči prave zamudne obresti in valorizacijske obresti. To omogoča, da se od nastanka zamude prisojajo obresti, ki so opredeljene kot prave zamudne obresti brez valorizacijskih elementov, od sodbe dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri.

Sodišča so zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja vezana na ustaljeno prakso. Od nje smejo odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja v posameznih primerih. Ko gre za splošno uveljavljeno in dolgoletno prakso, je mogoča sprememba samo na tak način, da velja za vse enake primere in da so vsi, ki jih sprememba zadeva, s tem vnaprej seznanjeni. Zato je vrhovno sodišče spremenilo sodno prakso, ki jo izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti, z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji dne 26.6.2002. Načelno pravno mnenje je objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I/2002, v Sodnikovem informatorju in v ustreznih strokovnih publikacijah. Dostopna je tudi v računalniško vodeni bazi podatkov vrhovnega sodišča. Na ta način je vsem zainteresiranim omogočeno, da se seznanijo s spremembo prakse.

Sprememba bo veljala za vse primere odločanja o odškodnini za nepremoženjsko škodo. V posamičnih primerih odstop od prejšnje sodne prakse pred sprejemom načelnega pravnega mnenja ni bil mogoč iz razlogov, ki so bili že navedeni. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja pa so senati vrhovnega sodišča vezani na sprejeto mnenje (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Zato zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se zavzema za odločitev v nasprotju z doslej uveljavljeno sodno prakso za čas pred sprejetjem navedenega načelnega pravnega mnenja, ni mogoče ugoditi že iz tega razloga.

Glede na navedeno razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podani. Vrhovno sodišče je odločilo na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.

O stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo treba odločati, ker jih tožena stranka ni uveljavljala.