Jedro

Obtoženec historični dogodek priznava, pritožbeno sodišče pa v zvezi s subjektivnim elementom obravnavanega početja ugotavlja, da je tudi ta podan. Obtoženec se zagovarja, da ga je za uslugo oziroma prevoz dveh oseb prosil znanec. Kraj in ura prevoza dveh tujcev, ki nista izpolnjevala pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji sta tolikanj nenavadna, da kažeta na to, da je obtoženec vedel, zakaj in po koga gre oziroma da gre za osebi, ki pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji ne izpolnjujeta.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženca oprostita dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedena obtoženca spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 7. člena KZ-1. Vsakemu od njiju je na podlagi tretjega odstavka 308. čl. KZ-1 izreklo kazen po sedem mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, torej skupno 300,00 EUR denarne kazni, za katero je sodišče sklenilo, da sta jo obtoženca dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil po en dan zapora. V stroškovnem delu izreka je sodišče oba obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo dolžnosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2. Zagovornica obtoženega A. A. vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obtožencu izreče pogojno obsodbo s preizkusno dobo dveh let ali nižjo zaporno kazen.

3. Tudi obtoženi B. B. vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, graja pa tudi odmerjeno zaporno kazen. Meni, da je sodišče obsodilno sodbo izreklo na podlagi indicev, ne pa konkretnih dokazov. Napačen je zaključek sodišča, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnih nagibov, čeprav je res, da je bil v kritičnem obdobju brez zaposlitve. Meni, da mu je sodišče odmerilo previsoko zaporno kazen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da mu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornica obtoženega A. A. prvenstveno graja zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je njen varovanec vedel, da gre za ilegalne migrante. Sodišče je ta njegov zagovor prepričljivo ovrglo, razloge za to pa navedlo v točkah od 3 do 13 obrazložitve. Iz uradnega zaznamka PU Koper na listovni št. 47 spisa je razvidno, da sta policista C. C. in Č. Č. dne 10.2.2020 ob 19.10 uri zaustavila osebni avtomobil znamke VW Golf, ki ga je vozil obtoženi A. A. To se je dogajalo na avtobusni postaji v Babičih, torej nedvomno na slovenski strani meje. Ugotovljeno pa je bilo, da se poleg obtoženca v vozilu nahajata še dva državljana Turčije in sicer D. D. in E. E., ki nista izpolnjevala pogojev za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji. Obtoženec v predmetni kazenski zadevi krivde ni priznal, priznal pa je historični dogodek sam, oziroma to, da je v vozilu ob zaustavitvi vozil dva tujca. Zagovornica v zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje z nobenimi dokazi ne podkrepi zaključka, da je njen varovanec vedel, da gre za ilegalne migrante. Ta pritožbena trditev ne drži. Sodišče prve stopnje je v točkah 6, 12, 13 in 14 obrazložitve svoje zaključke glede subjektivnega elementa obtoženega A. A. prepričljivo obrazložilo in jih pritožbena navajanja omajati ne morejo. Zagovornica v pritožbi navaja, da je obtoženi A. A. mislil, da gre za delavce, ki potrebujejo prevoz. Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja na listovni št. 47 spisa je razvidno, da je bil obtoženi A. A. zaustavljen v kraju Babiči dne 10.2.2020 ob 18.30 uri. Obtoženec historični dogodek priznava, pritožbeno sodišče pa v zvezi s subjektivnim elementom obravnavanega početja ugotavlja, da je tudi ta podan. Obtoženec se zagovarja, da ga je za uslugo oziroma prevoz dveh oseb prosil znanec, soobtoženi B. B. Kraj in ura prevoza dveh tujcev, ki nista izpolnjevala pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji sta tolikanj nenavadna, da kažeta na to, da je obtoženec vedel, zakaj in po koga gre oziroma da gre za osebi, ki pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji ne izpolnjujeta. Območje doline reke Dragonje med Bričem in Laborjem v večernem času gotovo niso ne krajevno niti časovno običajni pogoji zakonitega prevzema oziroma prevoza ljudi. Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja na dejstvo, da je imel obtoženi A. A. v spominu svojega telefona shranjeno telefonsko št. F. F., ki je bil za enako kaznivo dejanje s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 59041/2019 z dne 28.1.2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 59041/2019 z dne 17.9.2020 že kaznovan. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da pri tem ne more iti zgolj za naključje, saj je iz izreka zgoraj navedene sodbe videti, da je bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje storjeno v istih krajevnih okoliščinah kakor tisto, da za katerega je bil spoznan za krivega obsojeni F. F. O subjektivnem elementu obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja tako ni nikakršnega dvoma.

6. Zagovornica obtoženega A. A. v pritožbi tudi izpodbija zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zaradi plačila oziroma koristoljubnih nagibov. Te zaključke je sodišče prve stopnje navedlo in obrazložilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbene navedbe pa so tolikanj posplošene, da teh zaključkov omajati ne morejo.

7. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo izreklo le na podlagi indicev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre zgolj za indično sodbo, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje in krivdo obeh obtožencev ugotovilo na podlagi zakonito izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi. Od kod pritožnici ocena, da gre v obravnavani kazenski zadevi zgolj za indice pritožbenemu sodišču ni povsem jasno, saj gre pri uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja na listovni št. 13 spisa, zapisniku o zasegu predmetov na listovni št. 18 spisa, uradnem zaznamku o vsebinskem pregledu DVD na listovna št. 20-23 spisa, izpovedbah prič Č. Č. in C. C. in vseh ostalih dokazih, izvedenih na glavni obravnavi in ki so navedeni na listovni št. 199 spisa za dokaze v pravem pomenu besede in ne zgolj za indice. Zagovorničina pritožba se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

8. Obtoženi B. B. v mnogočem ponavlja pritožbene navedbe zagovornice obtoženega A. A.. Tako v pritožbi tudi on meni, da ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega zgolj na podlagi indicev, da obravnavanega početja ni storil iz koristoljubnih nagibov in da ni vedel, da gre za ilegalne migrante. Vse, kar je pritožbeno sodišče v zvezi z enakimi pritožbenimi pomisleki navedlo glede obtoženega A. A. velja tudi za obtoženega B. B., tako da se sodišče na razloge, navedene zgoraj, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem tudi ugotavlja, da je skrajno nenavadno, da bi obtoženi B. B., ki je po poklicu kuhar, imel dostop do sodne prakse. V pritožbi namreč v potrditev svoje pritožbene teze, da gre v obravnavanem primeru zgolj za indično sodbo, navaja sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 69353/2020, pri čemer pa ne more biti zgolj naključje, da isto sodbo v svoji pritožbi omenja tudi zagovornica obtoženega A. A. 9. Obtoženi B. B. in zagovornica obtoženega A. A. menita, da je sodišče obtožencema izreklo prestrogo kazensko sankcijo in da bi, upoštevaje vse olajševalne okoliščine, bil na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenskih sankcij, pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima. Tudi v tem delu je bilo tako potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Oba pritožnika v pritožbi menita, da bi bil na mestu izrek pogojne obsodbe. Res je sicer, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno že v letu 2020, ta kazniva dejanja pa so bila že tedaj in so še vedno v tolikšnem porastu, da izrek sankcije opominjevalne narave tako v specialno, kakor tudi v generalno-preventivnem smislu ni na mestu.

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zato je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP razsoditi tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

11. Kljub temu, da pritožnika s pritožbama nista uspela, ju je sodišče sklenilo dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je premoženjsko stanje obeh obtožencev tolikanj šibko, da bi lahko s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti ogroženo njuno preživljanje.