Jedro

Pogodbeno določilo, s katerim se tožnica je zavezala plačevati letno odmeno za ustanovitev služnosti, učinkuje zgolj inter partes; tudi sicer po stališču pravne teorije je plačilo iz naslova pogodbe o ustanovitvi služnosti klasična obligacijska terjatev. Pravilna je zato nadaljnja ocena sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru z odtujitvijo gospodujočih zemljišč na kupca prešla sporna služnost, ne pa tudi obveznost plačila denarnega nadomestila zanjo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna prvi toženki v roku 15 dni povrniti 1.294,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je prenehala pravica stvarne služnosti v korist tožnice, ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003, na podlagi katere je bila v korist tožnice in njenih pravnih naslednikov ustanovljenega stvarna služnost na delu nepremičnine v lasti prve toženke – parc. št. 350/0, k. o. ..., za urejen dovoz in izvoz v garažno hišo „...“ za čas funkcioniranja objekta – poslovno parkirne garažne hiše „...“ na parc. št. 348/1, 348/2, 348/3, 348/4, 348/5 in 348/6, k. o. ... oziroma sedaj parc. št. 348/4, 348/10 in 348/12, k. o. ... (gospodujoča zemljišča) – v obsegu kolikor se nanaša na tožnico, in da zato tožnica od leta 2004 ni več zavezanka za plačilo letne odškodnine za uporabo parc. št. 350/0, k. o. ..., za urejen dovoz in izvoz v garažno hišo „...“. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se v zemljiški knjigi pri parc. št. 350/0, k. o. ... ter parc. št. 348/4, 348/10 in 348/12, k. o. ... izbriše tožnico kot služnostno upravičenko in vpiše kot služnostno upravičenko tretjo toženko. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov prve in tretje toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica in prva toženka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo. Vztraja, da so vse obveznosti iz pogodb o ustanovitvi služnostne pravice prešle na tretjo toženko – sedanjo lastnico gospodujočih zemljišč. Stvarna služnost je akcesorna lastnini gospodujočega zemljišča. Z odsvojitvijo gospodujočega zemljišča pa stvarna služnost prehaja na njegove pravne naslednike, skupaj z lastninsko pravico in bremeni. Materialnopravno je nevzdržno, da odsvojitelju gospodujočega zemljišča stvarna služnost preneha, še naprej pa mu ostaja breme – plačilo odškodnine za uporabo (tujega) služečega zemljišča, ki ga ne uporablja. Iz enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo garažne hiše ... izhaja, da je bila ena izmed njegovih prilog tudi služnostna pogodba z dne 2. 6. 2003, ki dokazuje pravico do gradnje. Dejstvo je, da sta bila pridobitelja gospodujočih zemljišč seznanjena z obstojem odplačnosti služnostne pogodbe z dne 6. 3. 2003. Osnovni namen (kavza) pogodbe o ustanovitvi služnosti ni (ne)odplačnost, temveč da mora biti služnost koristna in ekonomična za gospodujoče zemljišče. Pravno nevzdržno je, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena služnostna pravica v korist tožnice, čeprav je ta gospodujoče zemljišče prodala. Za obstoj takšnega zapisa še nadalje bi morala biti s pogodbo izrecno določena še nadaljnja obveznost plačevanja odškodnine s strani tožnice, pa ni bila. Ker je prenos služnostne pravice neločljivo povezan z nepremičnino, se tudi denarna obveznost oziroma obligacijska pravica prenaša skupaj s služnostno pravico. Takšno stališče izhaja že iz načela pravičnosti. Pravnomočna sodba pa sedaj omogoča neupravičeno pridobitev na strani tretje toženke, saj ta za uporabo služečega zemljišča ne plačuje prav ničesar. Odpadla je pravna podlaga za plačevanje odškodnine s strani tožnice kot prejšnje lastnice gospodujočega zemljišča. Sodišče druge stopnje napačno navaja, da naj bi bilo pomembno, da tožnica ne more enostransko razvezati pogodbe. Pomembno je le, da vsaka stvarna služnost preide na novega lastnika gospodujočega zemljišča, skupaj z bremeni. Zmotno je stališče, da naj bi tožnica postavila napačen tožbeni zahtevek in da bi morala tožiti na ugotovitev, da ni več služnostna upravičenka. V bistvu toži prav na to – na ugotovitev, da nima več služnostne pravice, med eno in drugo formulacijo ni nobene razlike. Cilj je povsem isti – ugotoviti, da tožnica ni več služnostna upravičenka in da naj se kot takšna izbriše iz zemljiške knjige ter da se ugotovi, da s tem tudi preneha njena obveznost plačevanja odškodnine. Implicitno daje sodišče druge stopnje v tem delu razlogov tožnici celo prav, pa kljub temu ne ugodi njeni pritožbi. Ob taki ugotovitvi bi moralo biti ugodeno vsaj zahtevkom na ugotovitev, da je prenehala pravica stvarne služnosti v njeno korist in na izbris nje kot služnostne upravičenke. In posledično seveda na prenehanje obveznosti plačevanja odškodnine iz naslova uporabe služečega zemljišča. Sodba je tako obremenjena tudi s procesno kršitvijo, saj zaradi omenjenega nasprotja med razlogi sodbe ter razlogi in izrekom sodbe sodišča druge stopnje ni mogoč njen preizkus. V pravdi je bilo vprašanje obstoja služnostnega upravičenca predhodno vprašanje, ki ga sodišči nista pravilno razrešili. Izbris imena tožnice iz zemljiške knjige kot služnostne upravičenke, ki je bilo navedeno le kot del opisa stanja ob ustanovitvi služnosti, pa je bil le logična posledica prehoda stvarne služnosti na novega lastnika gospodujočega zemljišča. Sporna vknjižba je torej postala materialnopravno neveljavna. Sicer pa celo sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da tožnica ni več služnostna upravičenka. Taka ugotovitev pa je tudi v nasprotju z izrekom sodb, ki zavračata zahtevek. Zaradi omenjenega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe prav tako ni mogoč njen preizkus.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem. Prva toženka je v odgovoru nanjo obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ni utemeljen revidentkin očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo drugostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ko pritrjuje tožnici, da ni več služnostna upravičenka, kljub temu pa njeni pritožbi ne ugodi. Zatrjevanega nasprotja med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe ni; revidentka v preobleki procesnih kršitev zgolj nasprotuje pravilnosti materialnopravne presoje, in sicer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljeno.

7. Tožnica tudi v reviziji ponavlja svoja materialnopravna naziranja, ki sta jih v celoti in pravilno zavrnili že sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni, da je zmotna tožničina izhodiščna teza, po kateri je na tretjo toženko, skupaj z lastninsko pravico na gospodujočih zemljiščih prešla tudi obveznost plačila letne odmene za ustanovitev sporne služnosti. Tožnica je svoje zahtevke utemeljevala s trditvami, da upoštevaje, da je v letu 2004 svoja gospodujoča zemljišča (parc. št. 348/4, 348/10 in 348/12, vse k. o. ...) odtujila, ni več dolžna plačevati s pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 5. 2003 dogovorjeno odškodnino za služnost izgradnje, vožnje in vzdrževanja poti (v izmeri 672 m2, za dobo funkcioniranja poslovno-parkirne garažne hiše), ki poteka po služečem zemljišču prve toženke (parc. št. 350/0, k. o. ...). Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je sporna služnost, kljub temu da je bila ustanovljena v korist tožnice in njenih pravnih naslednikov, po vsebini prava stvarna služnost,1 kar tožnica povsem sprejema. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj nadalje izhaja, da se je tožnica v pogodbi o ustanovitvi služnosti zavezala, da bo za ustanovitev služnosti plačevala letno odmeno, pri čemer se ob prenosu lastninske pravice na gospodujočih zemljiščih ni dogovorila tudi o prenosu te obveznosti. Tožnici je bilo pravilno pojasnjeno, da konkretno pogodbeno določilo, s katerim se je zavezala plačevati letno odmeno za ustanovitev služnosti, učinkuje zgolj inter partes, ter da je tudi sicer po stališču pravne teorije plačilo iz naslova pogodbe o ustanovitvi služnosti klasična obligacijska terjatev. Zato je pravilna nadaljnja ocena sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru z odtujitvijo gospodujočih zemljišč na kupca prešla sporna služnost, ne pa tudi obveznost plačila denarnega nadomestila zanjo. Neutemeljeni so očitki o pravni nevzdržnosti takšnih stališč, kar vse je bilo tožnici ustrezno pojasnjeno že s strani sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zgolj poudarja, da bi tožničina teza, da skupaj z lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču, na pridobitelja preide tudi obveznost plačila letne odmene za ustanovitev služnosti, veljala le v primeru, če bi se pogodbenice ob ustanovitvi služnosti dogovorile tudi za ustanovitev stvarnega bremena.2 Glede na revizijske navedbe je treba še opozoriti, da je zahtevek za izbris tožnice kot služnostne upravičenke iz zemljiške knjige neutemeljen že zato, ker je v zemljiški knjigi kot imetnik služnostne pravice vpisan vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča, pri čemer je tožnica navedena le v dodatnem opisu med podatki o vsebini pravice.

8. Po obrazloženem je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je bila za njeno ustanovitev odločilna gospodarska potreba gospodujočih zemljišč ter da je tudi v zemljiški knjigi kot imetnik služnostne pravice vpisan vsakokratni lastnik posameznega gospodujočega zemljišča. 2 Primerjaj M. Juhart v M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, stran 889.