Jedro

Izdani računi operaterja predstavljajo verodostojen dokaz o tem, da so bili klici s priključka tožnika dejansko opravljeni, kajti na računih se beleži promet, ki ga avtomatično beležijo centrale operaterjev, podatki iz central pa se prenesejo v obračunski sistem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo št. 38292-67/2008-12 z dne 16. 7. 2008 zavrnila predlog tožnice za rešitev spora s X. d.d., v zvezi z zaračunavanjem telekomunikacijskih storitev na računih, št. 0600093093 in 0596697716. V obrazložitvi je ugotovila, da je razlog spora zaračunavanje telekomunikacijskih, predvsem premijskih storitev. Za tožnico so sporni računi, na katerih so zaračunane premijske storitve, in dvomi, da X. storitve pravilno beleži in zaračunava; meni, da je klice z njenega priključka opravila pri X. zaposlena oseba, ki ima neposredno dostop do njegovih central. Na ustni obravnavi je zanikala, da bi klicala številke 090, tehnično gledano pa klicev z nekajminutnim zamikom po njenem mnenju niti ni mogoče opraviti. Menila je tudi, da bi jo operater moral seznaniti, da je odprl 090 linijo, saj gre za drage storitve. X. je očitke tožnice zavrnil. Toženka je ugotovila, da podlago za zaračunavanje telefonskih storitev predstavlja sklenjeno naročniško razmerje za telekomunikacijski priključek in storitve ter opravljen promet. Toženka je v postopku vpogledala v sporna računa, iz katerih izhaja, da so bili v mesecih marec in april 2008 s telefonskega priključka tožnice večkrat vzpostavljeni klici na premijske številke, številke v omrežju X. ter drugih operaterjev. Na računih se beleži promet, ki ga avtomatsko beležijo centrale operaterjev, podatki iz central se prenesejo v obračunski sistem, kjer se klici cenovno ovrednotijo. Zaradi izključitve napak in zlorab na omrežnih elementih je že X. v postopku reševanja ugovora opravil preglede. Pri pregledu javnega telekomunikacijskega omrežja do omrežne priključne točke oziroma kabelske omarice ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ali sledi nepooblaščenega vključevanja v telekomunikacijsko omrežje. Tudi toženka v postopku nadzora, ki ga je dolžna uvesti na podlagi ZEKom, ni ugotovila nobenih nepravilnosti v delovanju omrežnih elementov X.. Glede na navedeno je toženka ocenila, da sporna računa oziroma podatki o klicih, ki izhajajo iz spornih računov, predstavljajo verodostojen dokaz o tem, da so bili klici s priključka tožnice dejansko opravljeni. Po vpogledu v razčlenjen račun št. 0600093093 je presodila, da so s tehničnega vidika klici v intervalih, kot so zabeleženi, možni. V naboru storitev, ki jih X. nudi svojim naročnikom, so tudi klici na 090 (t.i. premijske storitve), kar izhaja iz 9. člena Splošnih pogojev; tožnica je tako že s samo sklenitvijo naročniškega razmerja imela dostop do 090 številk, seznanjena pa je bila s tem preko Splošnih pogojev, za katere se šteje, da so naročniku znani ob sklenitvi naročniškega razmerja. Za odločitev v tem postopku ni pomembno, katera oseba je vzpostavila klice, če ni nobenega dvoma, da so bili opravljeni s terminalske opreme tožnice. V skladu s 14. členom Splošnih pogojev za uporabo javno dostopnih storitev na fiksni lokaciji preko analognega priključka PSTN (kakršnega je imela v času izstavitve spornih računov tožnica), pa je za uporabo storitev, ki so opravljene z uporabo terminalske opreme preko omrežne priključne točke, na katero je priključen, odgovoren naročnik.

Z izpodbijano odločbo št. 38292-60/2008-16 z dne 16. 7. 2008 pa je toženka zavrnila predlog tožnice za rešitev spora z Y. d.d., v zvezi z zaračunavanjem telekomunikacijskih storitev na računih št. 08011043340, 08032345951 in 08042880053. Toženka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je razlog spora zaračunavanje storitve brezgotovinskega polnjenja mobiračuna; tožnica meni, da je prišlo do zlorabe SIM kartice ter da je storitve dejansko uporabljal nekdo drug. Na ustni obravnavi je bila mnenja, da v nekajsekundnih razmakih ni mogoče polniti računa ter da Y. izdaja šablonske račune, ki ne odražajo dejanske porabe storitev. Menila je, da bi moral Y. za to storitev svojim uporabnikom dodeliti zaščitno kodo. Y. je očitke tožnice zavrnil. Toženka je ugotovila, da pravno podlago za zaračunavanje telekomunikacijskih storitev predstavlja sklenjeno naročniško oziroma predplačniško razmerje za uporabo storitev Y. ter opravljen promet, kot ga beleži SIM (Subscriber Identity Modul) kartica, ki je vstavljena v mobilni telefon. Obstoj naročniškega razmerja ni sporen, sporno je le, ali je tožnica storitve - predvsem storitve polnjenja računa, dejansko uporabljala. Razmerje med tožnico in Y. urejajo še Splošni pogoji, ki so sestavni del naročniške pogodbe, posebni pogoji uporabe posameznih storitev, navodila za uporabo in veljavni ceniki. Nabor storitev, ki jih ponuja Y., je naveden v Splošnih pogojih, uporabniki pa so bili seznanjeni tako s sporno storitvijo kot z navodili za uporabo. Toženka pritrjuje Y., da gre za varno storitev. Po navedbah Y. je le-ta tožnici po prvi reklamaciji poslal zahtevek za aktivacijo PIN kode, ki pa je tožnica ni zahtevala. Toženka je vpogledala tudi v specifikacijo posredovanih plačil (polnjenje mobiračuna). Presledki med polnitvami so s tehničnega vidika realni. Ker se na računu beleži le promet, ki ga avtomatsko beležijo centrale operaterjev prek SIM kartice uporabnika, je obračunski sistem zato glede števila in višine posamezne polnitve mobiračuna posnetek tistih, ki so bili zabeleženi v centrali. Toženka v postopku nadzora, ki ga je dolžna uvesti na podlagi ZEKom, ni ugotovila nobenih nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema Y.. Toženka je tudi izključila možnost zlorabe SIM kartice tožnice (na katero se je v upravnem postopku sklicevala tožnica), saj je ta mogoča le, če ima nekdo fizični dostop do SIM kartice in točne podatke iz PIN kode, tožnica pa nikoli ni zatrjevala, da bi ji bila SIM kartica oziroma mobilni telefon odtujena. Glede na navedeno je toženka ugotovila, da na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov ne dvomi v to, da so bile storitve, ki jih predlagateljica šteje za sporne, opravljene z njene SIM kartice. Skladno z 8. točko Splošnih pogojev za uporabo omrežja GSM/UMTS (v nadaljevanju: splošni pogoji) pa je naročnik dolžan poravnati vse stroške zaradi rabe naročniške kartice.

Tožnica odločbi toženke izpodbija. V tožbi smiselno navaja, da storitev, ki so ji bile zaračunane s spornimi računi, ni opravila. Dalje navaja, da visoke zneske na spornih računih povzročajo osebe, ki imajo dostop do central in delujejo kot hekerji. Toženka pa se ni potrudila, da bi zaznala sum kaznivega dejanja in sum prijavila pristojnim za pregon kaznivih dejanj. Navaja, da bi morali ponudniki telekomunikacijskih storitev uporabnike obvestiti o možnosti dostopa do komercialnih storitev, jih o tem vnaprej obvestiti in za uporabo teh storitev zahtevati pisne izjave tistih, ki take usluge zmorejo in hočejo plačevati. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih odločb. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je treba tožbo zoper obe izpodbijani odločbi zavrniti, ker je neutemeljena.

Stranka z interesom Y. d.d..v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena in predlaga da se zavrne.

Stranka z interesom X. d.d., na tožbo, kljub pozivu, ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tožbe sta na podlagi 92. ter po postopku iz 129. člena ZEKom tožnici izdani odločbi, s katerima je toženka zavrnila njena predloga za rešitev sporov z operaterjema X. in Y. v zvezi z zaračunavanjem storitev po izdanih računih.

V 1. odstavku 92. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS 13/07- ZEKom UPB1, ZEKom) je določeno, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. V 4. odstavku 92. člena ZEKom pa je določeno, da če operater v 15-ih dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15-ih dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15-dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona. Zoper dokončne odločbe ali druge posamične akte agencije je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu (1. odstavek 119. člena ZEKom).

Iz prve izpodbijane odločbe izhaja, da je glede s strani X. zaračunanih spornih premijskih storitev toženka v postopku zaključila, da izdana računa št. 0600093093 in 0596697716 predstavljata verodostojen dokaz o tem, da so bili klici s priključka tožnice opravljeni, kajti na računih se beleži promet, ki ga avtomatsko beležijo centrale operaterjev, podatki iz central pa se prenesejo v obračunski sistem, pri pregledu javnega telekomunikacijskega omrežja do omrežne priključne točke oziroma kabelske omarice pa tudi ni bilo ugotovljenih nepravilnosti ali sledi nepooblaščenega vključevanja v telekomunikacijsko omrežje, niti nepravilnosti v delovanju omrežnih elementov X., klici v intervalih, kot so razvidni iz razčlenjenega računa št. 0600093093, pa so tehnično mogoči. Po presoji sodišča tožnica z golim zanikanjem klicov ugotovitev toženke ne more izpodbiti in prav tako ne z neargumentiranim izražanjem dvoma, da X. storitve nepravilno beleži in zaračunava. Iz Splošnih pogojev za uporabo javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji preko analogne priključne točke (PSTN), veljavnih od dne 23. 10. 2007 (tak priključek pa je v času, na katerega se nanašajo računi, imela tožnica), tudi izhaja, da je za uporabo storitev, ki so opravljene z uporabo terminalske opreme preko omrežne priključne točke, na katero je priključen, odgovoren naročnik (14. člen). Po pravilih obligacijskega prava pa splošni pogoji, na katere se pogodba sklicuje, in so objavljeni, če so pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani, pogodbeno stranko zavezujejo. Sodišče toženki tudi pritrjuje, da so v naboru storitev, ki jih nudi in zaračunava operater, tudi premijske storitve (9. člen Splošnih pogojev), tožnica pa ni izkazala, da bi zahtevala omejitev teh storitev. Glede na to je po presoji sodišča toženka pravilno presodila, da so sporne storitve tožnici s strani X. mogle biti zaračunane in je drugačno reševanje spora utemeljeno odklonila. Kolikor tožnica namreč meni, da je bil promet na njenem priključku opravljen s kaznivim dejanjem ali da bi morala biti na možnost uporabe linije 090 izrecno opozorjena, tudi po presoji sodišča varstva ne more zahtevati v postopku na podlagi 92. člena ZEKom.

Glede spornih s strani Y. tožnici zaračunanih storitev brezgotovinskega polnjenja mobiračunov (z računi št. 08011043340, 08032345951 in 08042880053) pa je toženka ugotovila, da podlago za zaračunavanje predstavlja opravljen promet, kot ga beleži SIM kartica, ki je vstavljena v mobilni telefon, in sklenjeno naročniško oziroma predplačniško razmerje, pri čemer so za razmerje med tožnico in Y. pomembni še Splošni pogoji (kot sestavni del naročniške pogodbe), posebni pogoji uporabe posameznih storitev, navodila za uporabo in veljavni ceniki. Sodišče se z njo strinja. Iz Splošnih pogojev za uporabo storitev omrežja GSM/UMTS, veljavnih od 1. 10. 2003, izhaja obseg storitev (tč. 6), med drugim je navedeno, da se nove/dodatne storitve lahko uporabljajo pod posebnimi pogoji, za katere bo Y. objavil ustrezna navodila in pogoje uporabe. V spisni dokumentaciji pa se tudi nahaja kopija navodil za brezgotovinsko polnjenje mobiračunov, ki so bila objavljena na spletni strani operaterja. Glede na Splošne pogoje, ki (v tč. 6) določajo tudi, da so nove storitve lahko avtomatično vključene za uporabo vsem naročnikom, le-ti pa imajo možnost blokiranja posamezne storitve, tožnica brez podlage zatrjuje, da bi ji morala biti kot uporabnici dodeljena zaščitna koda, saj niti ne zatrjuje niti ne dokaže, da je blokado sporne storitve zahtevala. Za vse sporne storitve brezgotovinskega polnjenja mobiračunov se v spisni dokumentaciji poleg računov nahajajo tudi specifikacije plačil, iz katerih so razvidni datumi (in čas) ter zneski polnjenja; te dokumente je tudi po presoji sodišča toženka mogla oceniti kot verodostojne dokaze o opravljenem prometu na podlagi poznavanja sistema avtomatskega beleženja prometa v centralah operaterjev preko SIM kartice uporabnika. Za polnitve je tudi prepričljivo pojasnila, da so z vidika presledkov med njimi s tehničnega vidika realne. Glede na to so brez podlage navedbe tožnice, da Y. izdaja šablonske račune, ki ne odražajo dejansko opravljenega prometa. Toženka pa, kot navaja v izpodbijani odločbi, v postopku nadzora tudi ni ugotovila nobenih nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema Y.. Iz dokumentov spisne dokumentacije pa tudi izhaja, da je bila tožnica s strani Y. z dopisom z dne 22. 2. 2008 seznanjena, da je uporabnikom storitve na voljo dodatno varovalo, in da zanj ni zaprosila. Kolikor pa tožnica še navaja, da je sporne storitve dejansko opravljal nekdo drug ter da je prišlo do zlorabe SIM kartice, sodišče še dodaja, da tudi če bi bila ta okoliščina resnična, da iz Splošnih pogojev izhaja (tč. 8), da je naročnik dolžan poravnati tudi vse stroške, ki so nastali zaradi nepooblaščene rabe naročniške kartice. Glede na to je po presoji sodišča toženka pravilno presodila, da so sporne storitve tožnici s strani Y. bile utemeljeno zaračunane ter je drugačno reševanje spora mogla odkloniti.

Ker sta po presoji sodišča izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni ter je bil zakonito voden tudi postopek, v katerem sta bili izdani, tožene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče še dodaja, da obsežna dokumentacija, ki jo je tožnica predložila v sodnem postopku ter se ne nanaša na račune, v zvezi s katerimi je toženka reševala tožničin spor z operaterjema, in na postopek reševanja spora, pri odločanju kot pravno nerelevantna ni mogla biti upoštevana.