Jedro

Enodnevna zamuda pri preverjanju pripora po vloženi obtožnici ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženih S.S. in I.H. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne..., pripor zoper obtoženega I.H. in obtoženega S.S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal do konca glavne obravnave. VS v Celju je s sklepom z dne..., pritožbe obtoženih I.H. iz S.S. ter njegovega zagovornika, odvetnika P.K., zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper pravnomočna sklepa je zagovornik obtoženega I.H., odvetnik J.K. iz M, dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 371. člena ZKP, ker je čas začetka trajanja pripora v izpodbijanem sklepu napačno naveden, saj bi moral biti začetek pripora štet od... naprej, ne pa od... naprej. Nepravilno je podaljšanje pripora do konca glavne obravnave, ker naj bi bilo v nasprotju z 9. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Poleg tega je dne... zagovornik iz M želel govoriti z obtožencem preko celjskih zaporov, vendar se je prenos sporočila opravil le posredno, preko pooblaščene osebe - paznika, s čimer je bil kršen 74. člen ZKP.

Zagovornik tudi ni dobil vseh odločb (sklep o delnem odstopu od nadaljnega pregona okrožnega državnega tožilca, pritožba okrožnega državnega tožilca in sklep preiskovalnega sodnika o ustavitvi postopka), s čimer je kršeno določilo 2. in 4. odstavka 120. člena ZKP. Zagovornik je predlagal, da vrhovno sodišče spremeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora in odloči, da se pripor zoper obtoženega I.H. odpravi.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je dne... vložil tudi zagovornik obtoženega S.S., odvetnik P.K. iz C. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da podaljšanje pripora zoper obtoženega S. do konca glavne obravnave ne dovoli in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno sklep VS v Celju razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Zagovornik je namreč menil, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni odgovorilo na vse uveljavljene kršitve v pritožbi. Tudi sklep senata sodišča prve stopanje je v obrazložitvi po mnenju zagovornika vsebinsko pavšalen in ničesar konkretno ne obrazloži o ponovitveni nevarnosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Glede obtoženega I.H. je VS v Celju v izpodbijanem sklepu že samo ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati glede preverjanja pripornega razloga res že dne..., vendar po mnenju sodišča ta nedoslednost ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa. Že pred izpodbijanima sklepoma je bilo v sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne..., namreč ugotovljeno, da pripor zoper obtoženega H. traja od... naprej. Tudi po mnenju vrhovnega sodišča omenjena enodnevna zamuda pri preverjanju pripora po vloženi obtožnici ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov, ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da pri obtoženemu I.H. še naprej obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem sodišči nista kršili določbo 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot uveljavlja zagovornik. Podaljšanje pripora do konca glavne obravnave lahko traja glede na določbo 5. odstavka 207. člena ZKP največ dve leti, pri čemer se po 2. odstavku istega člena po preteku dveh mesecev preizkusi ali so še dani razlogi za pripor. Takšna ureditev pripora po vročitvi obtožnice ni v nasprotju z določbo 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Zagovornik obtoženega Hvizdaka pa poleg tega uveljavlja še kršitev 74. ter 2. in 4. odstavka 120. člena ZKP, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ne more storiti pred pravnomočno končanim postopkom, saj uveljavljeni kršitvi nista v nikakršni zvezi z izpodbijanima sklepoma. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP lahko namreč s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbija le pravnomočne odločbe, sodni postopek pa le po izdaji pravnomočne odločbe.

Tudi zahteva zagovornika S.S ni utemeljena, saj sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah izpodbijanih sklepov utemeljili odločitev o podaljšanju pripora zoper obtoženega S.. V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati dokaznih ocen v teh sklepih, saj glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, kajti sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan in je s tem odgovorilo tudi na pritožbene navedbe zagovornika obtoženega S..

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki sta jih uveljavila zagovornika obeh obtožencev, zato je njuni zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.