Jedro

Glede na okoliščine primera je tudi za izgubo nerojenega otroka mogoče prisoditi odškodnino za duševne bolečine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v drugi vrsti 1. točke tako, da se znesek 3,835.181,30 SIT nadomesti z zneskom: 3,135.181,30 SIT/z besedo: (tri milijone stopetintridesettisoč stoenainosemdeset 30/100 SIT) v predpredzadnji vrsti 1. tč. tako, da se znesek 3,833.164,20 SIT nadomesti z zneskom: 3,133.164,20 SIT (tri milijone stotriintridesettisoč stoštiriinšestdeset 20/100 SIT); v drugi vrsti 4. tč. tako, da se znesek 162.175,00 SIT nadomesti z zneskom: 137.030,00 SIT (stosedemintridesettisoč trideset 00/100 SIT).

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 13.000,00 (trinajsttisoč 00/100) SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3,835.181,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in od različnih datumov do plačila, nazadnje tudi od zneska 3,833.164,20 SIT za čas od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 162.175,00 SIT. S sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks in hkrati ugotovilo, da se zaradi umika tožbenega zahtevka zoper drugo in tretjetoženo stranko pravdni postopek v tem delu ustavi. Sklepa nista predmet pritožbe. Znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, predstavlja odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala v prometni nesreči. V zvezi z nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje odločilo, da gre tožnici 1,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za strah, 1,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi izgube otroka in 1.433.162,20 SIT kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka glede ugoditvenega dela sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je k prometni nesreči in k njenim posledicam prispeval tudi R.K. zaradi vožnje s hitrostjo, ki je bila večja od dovoljene. Civilno sodišče nekritično sledi oceni kazenskega sodišča, da R.K. v ničemer ni prispeval k prometni nesreči. Vprašanje sokrivde R.K. je relevantno, saj R.K. ni solidarni zavezanec za povračilo škode S.O., ki je bila v času prometne nesreče zunajzakonska partnerica R.K. Njeni odškodninski zahtevki so po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 izključeni iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila R.K. Tudi glede sokrivde tožnice same zaradi tega, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, postavlja sodišče prve stopnje napačen sklep. Tožnica in R.K. nista bila zelo prepričljiva na glavni obravnavi, ko sta trdila, da sta bila sigurno pripeta, ker se tudi sicer redno pripenjata. Izvedenec medicinske stroke v mnenju prihaja s seboj v nasprotje. Opozarja na mnenje z dne 23.11.1993. Če huda telesna poškodba ni ugotovljena kot objektivni pogoj kaznivosti, je tudi civilno sodišče ne more šteti kot posledico kaznivega dejanja. Prisojena škoda iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti kot tudi za strah je pretirana, škoda iz naslova duševnih bolečin ob izgubi otroka pa ni pravno priznana škoda. Take podlage v ZOR - Zakonu o obligacijskih razmerjih, ni.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, le v zvezi z višino odškodnine je delno napačno uporabljeno materialno pravo.

Izpodbijana sodba sicer v razlogih ne navaja pravne podlage za svojo odločitev in zdi se, da izhaja iz splošnega načela o povrnitvi škode drugemu (čl. 154/1 ZOR), ker ugotavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, hkrati pa tudi ugotavlja, da o soodgovornosti voznika R.K. ni mogoče govoriti. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa kaže, da je v tem primeru treba uporabiti določbo čl. 178 ZOR, ki govori o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po 4. odst. tega člena odgovarjata solidarno imetnika motornih vozil za škodo, ki jo pretrpijo drugi. Tožnica je v tem primeru "druga", kajti poškodovana je bila kot sopotnica v vozilu. Odgovornost imetnikov je torej solidarna. Tožnica se je odločila, da toži zavarovanca tožene stranke. Za vprašanje, ali je tožnici dolžna škodo povrniti tožena stranka, je zato glede na spredaj opisano določbo ZOR bistveno samo, da je bil zavarovanec tožene stranke udeležen v nesreči premikajočih se motornih vozil. Vprašanje njegove krivde oz. morebitne sokrivde voznika R.K. v razmerju do tožnice ni pomembno. S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki zadevajo vprašanje sokrivde R.K. V zvezi z dejanskim stanjem ostaja v pritožbi sporno še vprašanje, ali je bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. Če ni bila, tedaj bi bil ugovor tožene stranke o njeni sokrivdi utemeljen glede na določbo čl. 177/3 ZOR. V zvezi s tem je sodišče zaslišalo tako pričo R.K. kot tudi izvedenca in na podlagi teh dokazov prišlo do prepričanja, da je bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. Izvedensko mnenje je protislovno le navidez. Ko je bil izvedenec prvič o tem vprašan, je bilo postavljeno vprašanje, ali bi bile poškodbe večje, če bi bila tožnica pripeta. To vprašanje je predpostavljalo, da ni bila pripeta.

Ob taki predpostavki je izvedenec tudi odgovarjal. Tudi ko je bil zaslišan, je v prvem delu izpovedi izhajal iz iste predpostavke. Ko mu je bilo predočeno, pri kakšni hitrosti je do nesreče prišlo, je prišel do prepričanja, da do poškodb, kakršne je tožnica utrpela, pri taki hitrosti lahko pride, čeprav je človek pripet z varnostnim pasom oziroma, da bi bile v nasprotnem primeru poškodbe lahko še hujše. Tako torej ni neskladja v izpovedi izvedenca, tožena stranka pa v zvezi s tem ne navaja novih trditev in ne predlaga novih dokazov, ampak le daje svojo dokazno oceno.

Kot je bilo zgoraj povedano, je pravna podlaga za odločanje čl. 178/4 ZOR, zato vprašanje vezanosti civilnega sodišča na kazensko sodbo ni pomembno.

Kar zadeva odškodnino, je najprej treba povedati, da po mnenju pritožbenega sodišča obstaja tudi pravna podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube nerojenega otroka. V 1. odst. 201. čl. je določeno, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Po določbah in pod pogoji, ki jih navajajo naslednji trije odstavki istega člena, se odškodnina lahko določi tudi bratom in sestram, predvidena pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti kakšne osebe. Odškodnina gre lahko tudi nezakonskemu tovarišu. O tem, da bi bilo mogoče zahtevati odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube nerojenega otroka, tu sicer ni govora, vendar pa je te določbe ZOR tudi ne izključujejo. Glede na okoliščine primera je po mnenju pritožbenega sodišča tako odškodnino mogoče prisoditi. V obravnavanem primeru, ko gre za izgubo nerojenega otroka, ki ga je tožnica nosila že 7 mesecev, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in ko je v postopku na prvi stopnji izkazano, da je tožnica trpela duševne bolečine, je odločitev o tem, da ji ta vrsta odškodnine gre, pravilna. Drugo pa je vprašanje višine odškodnine. Odškodnino je treba prilagoditi konkretni situaciji in upoštevati tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava, kadar gre za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega tako kot je določeno v 1. odst. 201. čl. ZOR. Mati je gotovo navezana na otroka, ki ga nosi; vseeno pa navezanost še ne more biti taka, kot potem, ko se otrok rodi in še zlasti potem, ko otrok odraste. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da ima tožnica že dva otroka - take ugotovitve sodba sicer ne vsebuje, vendar pa ta ugotovitev v spisu ni izpodbijana. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča glede na zgoraj opisano primerna odškodnina za to vrsto škode 500.000,00 SIT.

Trditve o previsoki odškodnini zaradi telesnih bolečin in zaradi strahu so pavšalne. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja v zvezi s telesnimi bolečinami, da ni razlogov, zaradi katerih bi bila odškodnina pretirana. Obstajajo pa ti razlogi v zvezi z odškodnino za strah. Ta odškodnina je previsoka. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je tožnica prestajala primaren in sekundaren strah in za obe vrsti prisodi 400.000,00 SIT. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča za strah, ki ga je utrpela tožnica, primerna odškodnina 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile poškodbe nepričakovan in boleč dogodek, ki se ga je tožnica ustrašila, ker ni vedela, kaj se bo z njo zgodilo. Glede tega dela pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, vseeno pa meni, da glavnino odškodnine za strah lahko predstavlja le tako imenovani sekundarni strah, saj primarni najbrž le ni bil tako intenziven. To velja zlasti glede na njeno lastno izpoved o tem, da se nesreče ne spomni in da je prišla k sebi šele 11 dan po nesreči (list. št. 18, str. 2). Upoštevaje torej vse tisto, kar je upoštevalo že tudi sodišče prve stopnje, je torej znižanje te odškodnine na znesek 200.000,00 SIT, na mestu.

Glede na povedano je bilo torej treba sodbo spremeniti in odškodnino znižati za 700.000,00 SIT. Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu je utemeljena na določilu čl. 373. tč. 4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, odločitev o potrditvi sodbe pa na določilu čl. 368. istega zakona. Po določilu 2. odst. 166. čl. ZPP je treba odločiti tudi o vseh stroških postopka. O teh stroških je pritožbeno sodišče odločilo po enakem načelu kot sodišče prve stopnje, s tem da je štelo, da je bil zaradi tega, ker je odškodnina znižana za 700.000,00 SIT, uspeh tožnice v pravdi približno 40 %. V takem obsegu je tudi priznalo stroške postopka. Odmerjeni so v skladu z odvetniško tarifo in znašajo 137.030,00 SIT. Specifikacija je razvidna iz list. št. 102 spisa.

Ker odgovor na tožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi stvari, sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo in jih mora tožeča stranka nositi sama.

Kot pritožbene stroške je tožena stranka prijavila takso za pritožbo po odmeri sodišča, zahtevala pa je še takso za odgovor na tožbo.

Slednjega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker bi te stroške morala tožena stranka priglasiti do konca glavne obravnave. Toženi stranki pa je priznalo približno 18 % od takse za pritožbo, kajti približno tak je uspeh tožene stranke s pritožbo. Ti stroški znašajo 13.000,00 SIT. Pri tem velja pripomniti, da je taksa obračunana od zneska, ki se v pritožbi izpodbija, to je 3,835.181,30 SIT, ne pa od celotnega zahtevanega zneska.

Odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka je utemeljena na določilih čl. 166/2, 154/2 in 155/1 ZPP.