Jedro

Toženi stranki je bila vročitev vabila na narok opravljena po 141. členu ZPP, saj vročitev po 140. členu ZPP ni bila možna. Iz obvestila o opravljeni vročitvi izhaja, da je bila tožena stranka 24. 02. 2010 obveščena o poskusu vročitve vabila na narok in pripravljalne vloge tožeče stranke. Ker tožena stranka v 15 dnevnem roku pisanja ni dvignila, ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku. V skladu s 1. odst. 141. člena se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku.

Drugotožeča stranka je upravnik in je tako upravičena zahtevati plačilo stroškov obratovanja le na vrnitveni podlagi, to je, če je stroške za lastnike poravnala iz svojih sredstev, tako da je do njihovega povračila upravičena po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 2. točki izreka razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 530,90 EUR za čas do 18. 12. 2008, v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek drugotožeče stranke za znesek 530,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 do plačila, zavrne, v 3. točki izreka razveljavi za zakonske zamudne obresti od glavnice 888,82 EUR za čas do 18. 12. 2008. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku139,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeči stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči in drugotožeči stranki znesek 530,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka) in drugotožeči stranki znesek 888,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. točka). Zahtevek prvotožene (pravilno: prvotožeče) stranke za plačilo zneska 905,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2005 do 18. 12. 2008 (4. točka) in zahtevek drugotožene stranke (pravilno: drugotožeče) stranke za plačilo zneska 16,99 EUR ter zakonskih zamudnih obresti za čas od 18. 12. 2005 do 18. 12. 2008 (5. točka), pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožečih strank v višini 114,34 EUR.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odst. 443. člena ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odst. 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeči stranki zahtevata od tožene stranke plačilo računov za opravljene dobave vode, za centralno ogrevanje in ogrevanje vode.

Pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je z opustitvijo vročitve vabila na narok za glavno obravnavo onemogočilo njeno udeležbo na naroku dne 24. 03. 2010 (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prvi narok v sporu majhne vrednosti in poravnalni narok (po tem, ko je narok, razpisan za dne 24. 02. 2010 na predlog tožene stranke preklicalo) razpisalo za 24. 03. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila toženi stranki opravljena vročitev vabila na narok po 141. členu ZPP, saj vročitev po 140. členu ZPP ni bila možna. Iz obvestila o opravljeni vročitvi, pripetega k l. št. 41 izhaja, da je bila tožena stranka 24. 02. 2010 obveščena o poskusu vročitve vabila na narok in pripravljalne vloge tožeče stranke. Ker tožena stranka v 15 dnevnem roku pisanja ni dvignila, ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku. V skladu s 1. odst. 141. člena se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku.

k 2. točki izreka prvostopne sodbe glede prvotožeče stranke Pritožba je delno utemeljena.

S trditvami o števcu za vodo, vgrajenem v letu 2007, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil števec pravilno vgrajen šele od 01. 01. 2008, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč omejitve pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti, na to ugotovitev vezano (1. odst. 458. člen ZPP).

Pravilno je stališče tožene stranke, da je obrazložitev prvostopne sodbe glede obrestnega dela zahtevka sama s sabo v nasprotju (14. točka 339. člena ZPP). Pritožba tako pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče prvotožeči stranki priznalo zamudne obresti od prisojene glavnice za čas od zapadlosti posameznega računa do plačila (2. točka izreka), hkrati pa je njen obrestni zahtevek v delu, ki se nanaša na obdobje med 18. 12. 2005 in 18. 12. 2008, zavrnilo (4. točka izreka). Na ta način ga je zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na obdobje med zapadlostjo posameznega računa do 18. 12. 2008. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta tožeči stranki zahtevali obresti od 18. 12. 2008, letnica 2005 pa je bila zapisana le pomotoma, je pritožbeno sodišče sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje prvotožeči stranki prisodilo obresti za čas pred 18. 12. 2008, razveljavilo.

k 2. točki izreka prvostopne sodbe glede drugotožeče stranke Pritožba je utemeljena.

Drugotožeča stranka je upravnik in je tako upravičena zahtevati plačilo stroškov obratovanja le na povrnitveni podlagi, to je, če je stroške za lastnike poravnala iz svojih sredstev, tako da je do njihovega povračila upravičena po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožeča stranka ni zatrjevala, da je poravnala prvotožeči stranki obveznosti lastnikov v zvezi s plačilom dobavljene vode. Zaradi navedenega je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena in se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek drugotožeče stranke za plačilo 530,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

k 3. točki izreka prvostopne sodbe Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba navaja, daj je sodišče pri odločitvi o tožbenem zahtevku drugotožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Res je, da upravnik lahko vtožuje plačilo za dobave in storitve, ki so jih za toženo stranko kot najemnika opravile tretje osebe, če stroške predhodno založi iz lastnih sredstev. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je drugotožeča stranka zatrjevala, da je upravnica večstanovanjske stavbe in tudi dobaviteljica dobrin in storitev: zagotavlja centralno ogrevanje in ogrevanje vode, na podlagi pogodbe o opravljanju upravniških storitev pa je uporabnikom upravičena zaračunati še stroške upravljanja. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tem trditvam ni ugovarjala, to je stranka zatrjevala šele v pritožbi, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni uspela dokazati, da tega dejstva ni mogla brez lastne krivde navesti prej, zato teh navedb ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP).

Obrazložitev prvostopne sodbe glede obrestnega dela zahtevka je tudi v tem delu sama s sabo v nasprotju (14. točka 339. člena ZPP). Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče stranke za zamudne obresti za čas od 18. 12. 2005 do 18. 12. 2008. (5. točka izreka). Sodba prvostopnega sodišča je v tem delu postala že pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje prvotožeči stranki prisodilo obresti za čas pred 18. 12. 2008, razveljavilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ugotovilo je, da sodba v tem delu ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tudi po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka v postopku v pretežni meri uspela in je zato upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov v tem delu (2. odst. 154. člena ZPP). Ker pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo tožečima strankama pravdne stroške v nižjem znesku, kot bi jima pripadal po spremenjeni sodbi, sodišče druge stopnje pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo tudi v 6. točki izreka, ki se nanaša na odločitev v zvezi s pravdnimi stroški.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo deloma uspel, mu je tožena stranka glede na znesek, s katerim je uspel, dolžna dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 250 OT za sestavo pritožbe (114,95 EUR), 40,00 EUR takse za pritožbo,2% materialnih stroškov (2,29 EUR) in 20 % DDV (22,95 EUR), skupaj 139,99 EUR.

Tožena stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).