Jedro

Obstoj služnosti vožnje samo po sebi ne zadošča za kakršenkoli poseg na poti, po kateri se tožnika vozita, razen posega, ki bi v primeru preprečitve možnosti vožnje to možnost zopet vzpostavil. Tožnika tako ne moreta zahtevati varstva pred motenjem posesti ceste, ker so bila sporna dela opravljena na območju zemljišča prvega toženca in ker tožeča stranka nima posesti ceste, temveč posest stvarne služnosti te ceste (poti).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti dovozne ceste do stanovanjske hiše G. ulica 22 ... in platoja pred njo s tem, da je sama in po najetih delavcih dne 24. in 26.11.1992 na skrajnem južnem delu parcele št. 748/1 in 746 k.o. ..., ob meji s parc. št. 748/3 in 748/4 k.o..., v dolžini 14 m izkopala 14 betonskih cestnih robnikov dolžine 1 m, razbila 1,5 m globok jašek in izpodkopala rob dvoriščnega platoja pred stanovanjsko hišo na dolžini 33 m ter s tem porušila njegovo stabilnost. Toženi stranki je naložilo, da mora sanirati dvoriščni plato pred stanovanjsko hišo G. ulici 22, cestni rob in kanalizacijski jašek, v skladu in na način, kot ga določa izvedenec A. Š. v svojem mnenju z dne 28.4.1994 pod tč. b s prilogami, ki je sestavni del tega sklepa. Toženi stranki je še prepovedalo nadaljnje podobne posege v posest tožeče stranke in glede na uspeh tožeče stranke odločilo o stroških pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke o glavni stvari, ugodilo pa pritožbi glede stroškovnega izreka.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka imela sporno cesto v posesti, to posest pa je tožena stranka motila s tem, ko je odstranila robnike, poškodovala kanalizacijski jašek in izpodkopala plato pred hišo tožnikov. Sodišči sta tudi ugotovili, da v konkretnem primeru ni šlo za dovoljeno samopomoč. Sodišče druge stopnje je k razlogom sodišča prve stopnje še dodalo, da morebitno pomanjkanje gradbene dokumentacije za ureditev prejšnjega posestnega stanja ni pravno odločilno, saj gre za začasno varstvo, ki bo lahko brezpredmetno, če bo na matičnem upravnem področju ali v petitorni pravdi sprejeta drugačna dokončna odločitev.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državna tožilka) zahtevo za varstvo zakonitosti. Državna tožilka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer tretjega odstavka 70. člena ZTLR, 75. člena ZTLR in prvega odstavka 78. člena ZTLR. V zahtevi povzema podatke iz spisa in ugotavlja, da je imela tožeča stranka v času zatrjevanega motenja preko zemljišč prve tožene stranke služnost vožnje z vsemi vozili do svojega zemljišča par. št. 748/3 iste k.o. Državna tožilka poudarja, da posest pravice po ZTLR ni istovetna s posestjo stvari. Lastnik gospodujoče stvari (tožeča stranka) namreč nima prav nobene dejanske oblasti nad stvarjo, saj ima dejansko oblast nad stvarjo lastnik služne stvari (prva tožena stranka). Zato je tožeča stranka lahko imela posest stvarne služnosti sporne poti le v obsegu,ki je ustrezal vsebini te služnosti. Nadalje državna tožilka poudarja, da je tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje le za hišo in ne tudi za služnostno pot. Enako velja za uporabno dovoljenje. Res pa ima lokacijsko dovoljenje tudi določbe o služnosti vožnje po parceli prvega toženca, vendar pa je v tč. 3) tega dovoljenja posebej poudarjeno, da mora investitor po 36. členu Zakona o graditvi objektov zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti med drugim dokaz, da ima pravico graditi na tem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Služnost vožnje po zemljišču prve tožene stranke tožnikov nedvomno ne opravičuje, da uveljavljata posestno varstvo, potem ko je lastnik služnega zemljišča s pomočjo drugega toženca odstranil brez dovoljenja vkopane kanalizacijske jaške in postavljene cestne robnike. Citirane listine iz upravnih spisov dokazujejo, da tožeča stranka tudi po podatkih upravnih spisov zaradi gradnje hiše ni pridobila posesti širšega obsega, kot je posest stvarne služnosti vožnje po sporni poti. V sklepu sodišča druge stopnje je sicer pravilno poudarjeno, da je imela tožeča stranka zadnjo posest. Ostaja pa odprto, kakšna je bila ta posest v času zatrjevanega motenja. Posest stvari, posest stvarne služnosti ali soposest so vprašanja materialnega prava, to je abstraktnega dejanskega stanu iz 70. člena ZTLR. Na materialno pravo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti bi morali sodišči prve in druge stopnje paziti tudi na pravilno uporabo 75. člena ZTLR in prvega odstavka 78. člena ZTLR ter tožeči stranki nuditi sodno varstvo le v obsegu, ki ustreza zadnjemu stanju njene posesti. Ker je tožeča stranka imela le posest stvarne služnosti, tožena stranka pa je pri dejanski uporabi nepremičnine, v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti, ni motila, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato državna tožilka predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba sklepa v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja ter povrnitev pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) je bila vročena pravdnima strankama v skladu s 390. členom, v povezavi s 415. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS,št. 26/99) v tem postopku še vedno uporablja. Odgovor na zahtevo je vložila tožeča stranka. V odgovoru trdi, da predmet tega pravdnega postopka ni posest stvarne služnosti, saj ta ni sporna. Posest je bila motena s tem, da je tožena stranka izpodkopala dvoriščni plato pred stanovanjsko hišo tožeče stranke in odstranila po poti postavljene robnike. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 235.105 SIT.

V razlogih je navedlo, da sta tožnika v tožbi trdila, da sta toženca za potrebe njune parcele "dala izjavo, da dovoljujeta tožnikoma pravico vožnje za vsa vozila preko parc. št. 748/1 in 746 k.o...". V tožbi sta se sklicevala na vsebino lokacijske dokumentacije, v kateri je med drugim navedeno, da mora biti "služnost tega dovoza pravno urejena". S tem pa sta kot pravno podlago za svojo posest navedla obstoj posesti stvarne služnosti na zemljišču prve tožene stranke. Iz trditvene podlage je tako razvidno, zakaj in v kakšnem obsegu sme tožeča stranka uporabljati sporno pot. Vendar v tožbenem predlogu tožnika zahtevata ugotovitev "posesti dovozne ceste" in vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovno postavitev robnikov, kanalizacijskega jaška), torej gradbene posege na tuji stvari, ki sta jih izvršila brez dogovora z lastnikom tega zemljišča (prvim tožencem). To pa pomeni, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen.

Vrhovno sodišče je še poudarilo, da je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti. Tožeča stranka zato ne more zahtevati večjega varstva, kot ji pravica služnosti to omogoča. Ko sodišče odloča o zahtevku za varstvo posesti služnosti mora zato tehtati, kateri interes je močnejši: interes posestnika stvarne služnosti, ki zahteva varstvo pred nedovoljeno samopomočjo, ali interes lastnika, ki zahteva varstvo pred nedovoljeno gradnjo na njegovem svetu. Interes posestnika stvarne služnosti je treba obravnavati ozko, kar izhaja iz narave same služnostne pravice (načelo restrikcije služnosti - prim. prvi odstavek 50. člena ZTLR). Interes lastnika, da se služnost ne izvršuje mimo oziroma preko dogovorjenih meja, ali pa v njegovo škodo celo v nasprotju z gradbenimi predpisi, je močnejši in ima v tem razmerju prednost. Tožeča stranka, ki kaj več, kot je bilo ugotovljeno, in kar je tudi sama zatrjevala (soglasje za vožnje preko parcele prvega toženca, zemljiškoknjižni izpisek, lokacijska dokumentacija), ni uspela dokazati, zato ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti ceste. Sporna dela so bila namreč opravljena na območju zemljišča prvega toženca, tožeča stranka pa nima v posesti ceste, marveč posest stvarne služnosti te ceste (poti). Če pa tožnika nimata posesti ceste, tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na tej podlagi ne more biti utemeljen.

Ustavno sodišče je na ustavno pritožbo tožnikov sklep vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Kot razlog razveljavitve je navedlo kršitev pravice do enakega sodnega varstva pravic, ki jo je videlo v tem, da se razlogi sklepa vrhovnega sodišča v celoti nanašajo na tisti del očitanega motitvenega dejanja, ki je povezan s potjo do hiše tožnikov, tožnika pa sta zahtevala tudi varstvo posesti platoja pred hišo, ki pa je preč od poti k tožencu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče pojasnilo že v razveljavljenem sklepu, sta tožnika v tožbi trdila, da sta toženca za potrebe njune parcele "dala izjavo, da dovoljujeta tožnikoma pravico vožnje za vsa vozila preko parc. št. 748/1 in 746 k.o...". Pri tem sta se sklicevala na vsebino lokacijske dokumentacije, v kateri je med drugim navedeno, da mora biti "služnost tega dovoza pravno urejena". S tem pa sta kot pravno podlago za svojo posest navedla obstoj posesti stvarne služnosti na zemljišču prve tožene stranke. Iz trditvene podlage je tako razvidno, zakaj in v kakšnem obsegu sme tožeča stranka uporabljati sporno pot. Ker pa tožnika zahtevata ugotovitev "posesti dovozne ceste" in vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovno postavitev robnikov, kanalizacijskega jaška) torej gradbene posege na tuji stvari, ki sta jih izvršila brez dogovora z lastnikom tega zemljišča, je tožbeni zahtevek (kolikor se nanaša na varstvo posesti služnosti poti) nesklepčen. Kajti tožnika nista niti zatrjevala, da bi bil v prejšnji petitorni pravdi ali z dogovorom strank ugotovljen takšen obseg služnosti, kakršnega sta vzpostavila. Obstoj služnosti vožnje pa sam po sebi ne zadošča za kakršenkoli poseg na poti, po kateri se tožnika vozita, razen posega, ki bi v primeru preprečitve možnosti vožnje to možnost zopet vzpostavil. Tožnika tako ne moreta zahtevati varstva pred motenjem posesti ceste, ker so bila sporna dela opravljena na območju zemljišča prvega toženca in ker tožeča stranka nima posesti ceste temveč posest stvarne služnosti te ceste (poti).

Vendar tožnika nista zahtevala le varstva "posesti dovozne ceste do stanovanjske hiše G. ulici 22", marveč tudi "platoja pred njo" (hišo). Toženca sta namreč poleg dejanj, ki se nanašajo na cesto (ki je tožnika nimata v posesti, marveč imata le posest služnosti voženj po tej cesti), izpodkopala tudi rob dvoriščnega platoja pred stanovanjsko hišo v dolžini 33 m ter s tem porušila njegovo stabilnost. Ker pa je to predel, ki je, kot je zapisalo Ustavno sodišče, "preč od poti k tožencu", ni izključeno, da tu ni šlo za posest stvari (prvi odstavek 70. člena ZTLR).

Če ima za tožnike plato pred hišo enako funkcijo kot cesta, če bi torej predstavljal le objekt, ki je nujen za dejansko izvrševanje služnosti voženj, potem je (oz. bi bil) tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen. Vse, kar je bilo rečeno glede ceste oziroma posesti služnosti voženj po njej, bi v tem primeru veljalo tudi za plato. Če pa ima plato za tožnika samostojen pomen, zlasti, če sta ga uporabljala na način, s katerim sta na zunaj izražala neposredno in popolno dejansko oblast nad njim, bi tožbeni zahtevek v tem delu utegnil biti utemeljen. Vendar le, če bi bila vzpostavitev v prejšnje stanje v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem (obe dovoljenji namreč urejajo kogentni predpisi). Brez teh dovoljenj bi bila vzpostavitev v prejšnje stanje v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja nista ugotavljali okoliščin, ki so pomembne za oceno, ali je šlo tudi glede platoja za posest služnosti, oziroma, v kakšni smeri sta tožnika izvrševala posest na platoju (ali v smeri dejanske oblasti nad stvarjo, ali pa v smeri dejanskega izvrševanja vsebine služnosti), bi moralo vrhovno sodišče izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje v tem delu (glede platoja) razveljaviti po drugem odstavku 395. člena ZPP. Ker pa odločanje o tem delu zahtevku ni mogoče razdružiti od tistega dela, ki se nanaša na cesto (tožbeni zahtevek je v tem delu vsekakor nesklepčen), je vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo (gl. 17. točko Odločbe Ustavnega sodišča z dne 5.6.2003, opr. št. Up-51/00-15).

Glede na dosedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Kljub temu pa velja opozoriti na naslednje: če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta imela tožnika na spornem platoju posest stvari (in ne posest služnosti voženj po njem) bo moralo tudi ugotoviti, ali imata lokacijsko in gradbeno dovoljenje za zunanjo ureditev hiše (kamor vsekakor spada tudi ureditev platoja pred njo). Če bosta odgovora na ti vprašanji pozitivna, bo treba tudi natančno ugotoviti, do kod sega posest platoja ter katera so tista dejanja, ki bi jih morala za vzpostavitev prejšnjega stanja posesti stvari (platoja) storiti tožena stranka.