Jedro

Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem.

V sistemu odškodninske obveznosti je sicer uveljavljena primarna vloga krivdne odgovornosti, ki poudarja izjemno uporabo določil objektivne odgovornosti. Sodišče je tako zavezano najprej preveriti, ali so podani elementi prve. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR), če bi se odvzelo pravno varstvo oškodovancu zgolj zato, ker ni pravočasno in zadosti opredelil nedopustnega ravnanja kot elementa krivdne odgovornosti, čeprav njegove pravočasne trditve zadoščajo za uporabo določil o objektivni odgovornosti.

Kršitev pravil varnega dela, ki se nanaša na opustitev skrbnosti, predstavlja tudi merilo protipravnosti škodljivega dejstva (opustitve), ki zajema oškodovančevo trditveno in dokazno breme.

Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti.

Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. Kolikor pride do poškodovanja zaradi spoštovanja neustreznih delodajalčevih navodil o načinu izvedbe del, nosi odgovornost izključno delodajalec. Drugačna razlaga bi spodbudila delodajalce, da preložijo svoje breme varne izvedbe dela na delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v prvem odstavku izreka tako, da ta sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 3.755,63 (tri tisoč sedemsto petinpetdeset 63/100) EUR odškodnine in 3.755,63 (tri tisoč sedemsto petinpetdeset 63/100) EUR zakonskih zamudnih obresti.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 3.755,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 do dne 27.6.2003 v višini 13,5%, od dne 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek izreka). V presežku do višine vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 362,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka (tretji odstavek izreka).

Tožena stranka po svojem pooblaščencu uveljavlja v pravočasni pritožbi zoper obsodilni del sodbe vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje v dejansko podlago svoje odločitve sprejelo dejstva, ki jih je tožeča stranka v zvezi s krivdno odgovornostjo navajala prepozno v pripravljalni vlogi z dne 4.9.2009. Pri tem opozarja, da se je tožeča stranka sklicevala do tedaj le na okoliščino, da je bil tožnik poškodovan pri opravljanju nevarne dejavnosti, kar kaže na temelj objektivne odgovornosti. Iz obrazložitve prvostopne sodbe naj ne bi bilo jasno razvidno, ali je odgovornost toženke subjektivna ali objektivna. Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi konkretne dejavnosti prevoza zamrzovalnih skrinj z viličarjem kot nevarne med drugim izhajalo tudi iz dejstev lukenj, nagnjenosti in neravnega terena, česar nobena od strank ni zatrjevala. Podaja svoje naziranje, da prevoz skrinj z viličarjem ni nevarna dejavnost. Okoliščina nepravilnega prevoza, kakor ga je pojasnil izvedenec za varnost pri delu F.B., bi lahko bila le podlaga za krivdno odgovornost toženke, ki je tožeča stranka ni zatrjevala. Meni, da je podana sokrivda tožnika vsaj v 40% s tem, ko ni odklonil naloženega dela pri nepravilnem transportu ali zahteval, da se prevoz opravi na ustrezen način. V tej zvezi se sklicuje na pojasnila izvedenca, da je hoja v območju delovnega stroja prepovedana, kakor tudi zadrževanje hladilnih skrinj z rokami z namenom, da se te ne bi prevrnile med transportom. Navaja, da so do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zakonske zamudne obresti že presegle glavnico, s čimer so prenehale teči, zato je drugačna odločitev prvostopnega sodišča zmotna. Glede višine prisojene odškodnine ne podaja pritožbe, saj meni, da je ta ustrezna podanemu izvedenskemu mnenju.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče ni zasledilo ne v pritožbi navedenih, niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sicer je pravilno pritožbeno stališče, da so bile navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 4.9.2009 (prejeti na sodišče dne 7.10.2009 – l. št. 72 spisa) prepozne, vendar je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da jih ni upoštevalo (zadnji odstavek na 6. strani sodbe). Pravilno je obrazložilo, da bi ob izkazani ustrezni skrbnosti pri sodelovanju v postopku lahko iste navedbe tožeča stranka podala takoj po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je bila posebej izpostavljena krivdna odgovornost. Glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke vprašanje ustreznosti materialnega procesnega vodstva ni odločilno, kakor pojasnjuje že prvostopno sodišče. Pravilno bi se sicer moralo nasloniti na določilo drugega odstavka 362. člena ZPP, ki specialno ureja pravico navajanja novot v ponovljenem postopku, in ne na splošno določilo iz 286. člena ZPP, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tako se izkažejo pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na določila o objektivni odgovornosti, ko je zavzelo stališče, da je bil konkreten prevoz zamrzovalnih skrinj nevarna dejavnost (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Takšen zaključek je gradilo med drugim tudi na posebni okoliščini neravnega terena polnega lukenj, ki je ni navedla nobena od pravdnih strank, kakor opozarja pritožnica. Ker ni šlo za nedopustno razpolaganje z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP), je s tem podana kršitev razpravnega načela (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP). Vendar ta ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ne gre za bistveno postopkovno kršitev, ki bi imela za posledico njeno razveljavitev (prvi odstavek 339. člena ZPP). Nevarno stanje tal namreč v obrazložitvi prvostopne sodbe predstavlja zgolj dodaten argument za opredelitev povečane nevarnosti konkretnega prevoza, medtem ko že preostala ugotovljena dejstva zadoščajo za zaključek, da gre za nevarno dejavnost, pri kateri za škodo, ki iz nje izvira, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR).

Prvostopno sodišče je izhajalo iz tožbenih navedb, da se je tožnik poškodoval pri nevarnem delu, ko je v okviru naloženih delovnih nalog pomagal pri razkladanju zamrzovalnikov z viličarjem. Med pravdnima strankama je bil način prevoza skrinj in poškodovanja tožnika nesporen. Levo roko si je tožnik poškodoval, ko je spremljal viličarja in pridrževal zamrzovalni skrinji naloženi na vilice. Takšen način prevoza navaja tožena stranka tudi v pritožbi.

Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar11 sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. . Drugačno stališče sodišča prve stopnje in pritožbe je zmotno. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem12 sodba Vrhovnega sodišča RS, št. . Za takšen zaključek v konkretnem primeru zadošča že dejstvo, da je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja moral podpirati oziroma zadrževati naložene zamrzovalne skrinje, da se ne bi prevrnile, kar predstavlja nevaren delovni postopek, ki je zunaj možne sposobnosti človeškega obvladovanja.

Da je bil izveden način prevoza nevaren, je potrdil izvedenec za varstvo pri delu B.F.. Takšna dokazna ocena izhaja iz obrazložitve, da se je tožnik gibal v nevarnem območju delovnega stroja, pri čemer je izvajal pridrževanje naloženih skrinj, ki ni varen način dela, oziroma predstavlja nevaren delovni postopek. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Toliko bolj je ta podana, kolikor se v takšnem območju izvaja še prepovedano delovno opravilo - pridrževanje težkega tovora z rokami na vilicah viličarja. Drugačno pritožbeno navajanje je zmotno.

Pravila varnega dela so namenjena odvračanju nevarnosti poškodovanja delavcev. Opredelitev prepovedi sama zase kaže na nevarnost prepovedanega opravila. Tako je pojasnila izvedenca, da je prišlo do kršitve prepovedi zadrževanja v nevarnem območju delovnega stroja ter do nepravilnega in nevarnega načina opravljanja posameznih delovnih postopkov, dopustno upoštevati tudi kot element, ki prispeva k opredelitvi objektivne odgovornosti. Zmotno je stališče tožene stranke, da je pravilno takšne okoliščine upoštevati zgolj s stališča opustitve dolžne skrbnosti, ki je podlaga krivdne odgovornosti. Glede na omejen obseg pravočasno podanih navedb pravdnih strank in njihovo trditveno in dokazno breme, je prvostopno sodišče pravilno kvalificiralo spor s stališča elementov objektivne odgovornosti. Sodišče je zavezano preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka upoštevaje vse dopustne pravne kvalifikacije.

V sistemu odškodninske obveznosti je sicer uveljavljena primarna vloga krivdne odgovornosti, ki poudarja izjemno uporabo določil objektivne odgovornosti. Sodišče je tako zavezano najprej preveriti, ali so podani elementi prve. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR), če bi se odvzelo pravno varstvo oškodovancu zgolj zato, ker ni pravočasno in zadosti opredelil nedopustnega ravnanja kot elementa krivdne odgovornosti, čeprav njegove pravočasne trditve zadoščajo za uporabo določil o objektivni odgovornosti.

V konkretnem primeru tožnik ni pravočasno uveljavljal protipravnih opustitev s strani delodajalca, ki so se nato izkazale v postopku dokazovanja. Kakor je že pojasnilo pritožbeno sodišče v razveljavitveni odločbi, dokazi ne morejo nadomestiti funkcije pravočasnih trditev pravdnih strank (7., 212., 286. in drugi odstavek 362. člena ZPP). Zato na takšna dejstva, ki niso bila navedena ali so bila navedena prepozno, sodišče ne sme opreti svoje odločitve, četudi so bila ugotovljena v dokaznem postopku. V obravnavani zadevi kršitev pravil varnega dela, ki se nanaša na opustitev skrbnosti, predstavlja tudi merilo protipravnosti škodljivega dejstva (opustitve), ki zajema oškodovančevo trditveno in dokazno breme13 N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 695 in naslednje. Tožnik s svojimi pravočasnimi navedbami, ki so bile podane v tožbi, tega bremena ni izpolnil. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi naj bil podan prispevek (sokrivda) tožnika pri nastanku škode, ker ni odklonil naloženega mu dela oziroma ni zahteval, da se opravi prevoz na pravilen način. Organizacija delovnega postopka je v rokah delodajalca. Ta mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno. Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti (47. člen Zakona o varstvu pri delu – ZVD, enako sedaj drugi odstavek 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD). Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. Kolikor pride do poškodovanja zaradi spoštovanja neustreznih delodajalčevih navodil o načinu izvedbe del, nosi odgovornost izključno delodajalec. Drugačna razlaga bi spodbudila delodajalce, da preložijo svoje breme varne izvedbe dela na delavca. Pri tožnikovem delodajalcu je bil naveden nepravilen način podpiranja tovora na viličarju z rokami uveljavljena praksa, česar ne zanika niti tožena stranka sama, ko v odgovoru na tožbo celo navaja, da je moral tožnik držati hladilnike, da ne padejo (l. št. 5 spisa). Sklicevanje tožene stranke na nerodnost tožnika pri navedenem nedovoljenem početju je zato neutemeljeno.

Ker se je tožena stranka v pritožbi izrecno strinjala s prisojeno višino odškodnine, pritožbeno sodišče v tem obsegu sodbe sodišča prve stopnje ni preizkušalo (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Do uveljavitve novele Obligacijskega zakonika – OZ-A z dnem 22.5.2007 so obresti, tudi zakonske zamudne obresti, prenehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico (376. člen OZ). Drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki višine obresti ustrezno ne omejuje, je materialnopravno zmotna. V obravnavani zadevi so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico pred navedenih datumom, kakor izhaja iz izračuna verificiranega programa za izračun obresti sodišč. Zato je tožeča stranka upravičena zgolj do zneska obresti, enakega glavnici, kakor izhaja iz na pritožbeni stopnji spremenjenega izreka po ugoditvi pritožbi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti (5. alineja 358. člena ZPP).

Ker so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena in v preostalem tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena, ker razmerje izhaja iz časa njegove veljavnosti (1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Enako tudi ZVD, ki se je smiselno uporabljal do uveljavitve ZVZD (66. člen ZVZD).

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v zanemarljivo majhnem delu stranske terjatve, zaradi česar niso nastali posebni stroški, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).