Jedro

Kršitev kazenskega zakona je namreč podana tedaj, ko sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi pravilno in popolno, le kazenski zakon uporabi napačno, oziroma ga ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega T.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje rok za izpolnitev dodatnega pogoja določen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 49300/2015 z dne 17. 3. 2017, obsojenemu T.Ž., po določilu četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 61 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšalo za tri mesece to je do 27. 2. 2019, obsojenega pa je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenemu odpusti naloženo dodatno obveznost oziroma jo nadomesti z drugo obveznostjo, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je obsojencu rok za izpolnitve dodatnega pogoja podaljšalo še za tri mesece. Sodba, s katero je bil obsojenemu T.Ž. naložen dodatni pogoj, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancem dolgovane zneske, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2017, obsojeni pa je do sedaj povrnil škodo le oškodovancu Z.Č. in sicer dne 14. 9. 2018 in oškodovancu M.L. dne 12. 9. 2018, ostali oškodovanci pa so sodišču sporočili, da obsojeni dodatnega pogoja in sicer oškodovancem V.S., L.F., D.Z., J.J., DŠ. in I.B., ni povrnil. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je stečajni postopek zoper obsojenega bil uveden dne 22. 3. 2018 in da je trenutno zaposlen za polovični delovni čas in da je obsojeni oškodovancem, ki jim dolga še ni poplačal, tega pripravljen poravnati v okviru svojih možnosti, pravilno odločilo, ko mu je rok za izpolnitev obveznosti do oškodovancev podaljšalo še za tri mesece. Prezreti namreč ni, da je obsojeni vse od pravnomočnosti sodbe, to je od dne 17. 3. 2017 vedel, kakšno obveznost mu je naložilo sodišče, pa te v danem roku ni izpolnil, kljub temu, da se je v sporazumu o priznanju krivde zavezal, da bo vse obveznosti poravnal. 5. Zato zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo zoper obsojenega naloženo dodatno obveznost odpustiti oziroma jo nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo, ne more biti uspešen. Navedena bistvena kršitev kazenskega postopka je namreč podana, če sodišče prve stopnje s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar pa v obravnavani zadevi ni primer in si zagovornik kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP napačno razlaga.

6. Prav tako je neutemeljena pritožba zagovornika, ki uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pri čemer ne konkretizira, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da obsojeni objektivno ni zmožen izpolniti dodatnega pogoja zaradi svojega slabega finančnega položaja, saj se nahaja v osebnem stečaju, ter se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 77809/2010 z dne 11. 11. 2015, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana tedaj, ko sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi pravilno in popolno, le kazenski zakon uporabi napačno, oziroma ga ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7. Zagovornik obsojenega je dne 11. 10. 2018 podal predlog za odpustitev obveznosti določenih v pogojni obsodbi, kar je predlagal med drugim tudi na naroku za preklic pogojne obsodbe. Pri tem pa ni spregledati, da je sodišču prve stopnje podrejeno predlagal tudi podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja v mejah preizkusne dobe, čemur je sodišče prve stopnje sledilo in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki v nadaljevanju skuša prepričati, da je sodišče obsojenemu kršilo pravico do enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave Republike Slovenije, ni utemeljena.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe, skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornik odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).