Jedro

Ker sodnica v izvršilnem postopku po pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine in plačilu kupnine ni izdala sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu in torej ni ravnala v skladu z določbo 1. odst. 192. člena ZIZ, ki je jasna in ne dopušča različnih interpretacij, je ravnala protipravno, kar utemeljuje odškodninsko odgovornost RS.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo (glede plačila 10.000,00 EUR z obrestmi) in za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova stroškov obnove stanovanja (glede plačila 8.000,00 EUR z obrestmi) ter v II. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova uporabnine v znesku 13.200,00 EUR z obrestmi in iz naslova stroškov v znesku 2.817,28 EUR z obrestmi).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.017,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.372,50 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo prvega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica vtoževala odškodnino zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Temelj zahtevka je odškodninska odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja njenega organa, določena v 26. členu Ustave RS. Da je prišlo v posledici očitanega ravnanja sodišča tudi do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je samo stranski učinek protipravnega ravnanja, ne pa temelj tožbenega zahtevka. Ker je prvo sodišče uporabilo napačno pravno podlago, je nepravilno zaključilo, da se uporabljajo v tem postopku določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. Po pravnomočnosti sklepa o domiku ni več mogoče uspešno predlagati odloga izvršbe. Dejstvo, da je nezakonit sklep o odlogu izvršbe postal pravnomočen, ker je tožnica vložila prepozno pritožbo, ne sanira njegove nezakonitosti. Dejanje sodnice je bilo v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih. Protipravno je bilo ravnanje sodnice, ki je nepravilno štela, da je izvršilni postopek odložen zaradi zadeve I P 364/2007. Ker se ne uporabljajo določbe o sporu majhne vrednosti, je nepravilen tudi zaključek prvega sodišča, da so prepozne navedbe tožnice, da bi stanovanje oddajala in s tem služila. Ker se je prvo sodišče glede uporabe ZVPSBNO postavilo na stališče, da se tožnica na to pravno podlago ni sklicevala, da pa jo je potrebno uporabiti, bi tožnica pričakovala od sodišča, da bi enako storilo tudi glede uporabnine do pravnomočnosti sklepa o izročitvi in bi uporabnino v tem delu presojalo kot odškodnino. Po prepričanju sodišča gre lahko v zvezi z uporabnino, ki jo zahteva tožnica, le za izgubljeni dobiček. Če bi sodišče objavilo rubež stanovanja na oglasni deski in v uradnem listu, se O. B. ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, kar pomeni, da bi se na dražbi prodajalo nezasedeno stanovanje. Tožnica bi ga lahko obnovila v enem ali dveh mesecih in bi ga nato oddajala. Zato ne drži zaključek sodišča, da tožnica v celotnem vtoževanem obdobju uporabnine stanovanja ne bi mogla oddajati in posledično ne ustvarjati dobička. Tožnica je jasno navedla, da je zaradi poteka časa stanovanje izgubljalo na vrednosti bolj, kot če bi bilo sanirano januarja ali februarja 2006 (prav: 2007). Sanacija, ki je opravljena takoj po nastanku poškodb, je bistveno cenejša, kot takrat, ko postane poškodba bistveno hujša in večja. Če je sodišče štelo, da zahtevek tožnice ni sklepčen, bi jo moralo skladno z 285. členom ZPP pozvati k odpravi nesklepčnosti. Ni res, da ni podane vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in stroški najetega posojila. Če izvršilno sodišče ne bi zagrešilo kršitev tožnici ne bi nastali razni stroški v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju in v postopku za izpraznitev. Zaradi kršitev sodišča je tožnici nastala škoda zaradi nemožnosti uporabe stanovanja, nepremoženjska škoda in premoženjska škoda. Napačno je stališče, da izvršilnemu sodišču ni potrebno opozarjati na dejstvo, da je stanovanje zasedeno z najemnikom in da gre za neprofitno najemnino. Po 184. členu ZIZ je treba v pogojih za prodajo navesti tudi obstoječe najemno ali zakupno razmerje, ker to s prodajo stvari ne preneha. Če bi sodišče ravnalo s potrebno skrbnostjo, bi tožnici izročilo stanovanje prosto oseb in stvari. Ker izvršilno sodišče ni preverilo, čigava last je sporno stanovanje in kdo ga zaseda, je v sklepu o izročitvi nepremičnine zapisalo, da se je iz stanovanja dolžna izseliti dolžnica L. B., ki pa ni bila več posestnica stanovanja. Tožba tožnice na izselitev bi v primeru zakonitega in pravilnega ravnanja izvršilnega sodišča odpadla, saj bi tožnica imela pravilen sklep o izročitvi nepremičnine, s katerim bi lahko v izvršbi izselila morebitne stanovalce. Če je sodišče menilo, da je tožba v delu glede nepremoženjske škode nesklepčna, bi moralo tožnico pozvati, da navede vsa odločilna dejstva in da dopolni morebitne nepopolne navedbe. Tožnica ne vtožuje odškodnine zaradi telesnih bolečin, zato ne more navajati njihove jakosti in trajanja. Tožnica je navedla, da zahteva odškodnino zaradi posega v njene osebnostne pravice, opisala je, kako se je manifestirala škoda in s tem zadostila trditvenemu bremenu. Tožnica je vložila tožbo zaradi nedopustnega in protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča, zato ima pravico do povrnitve škode na podlagi 26. člena Ustave RS.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi zatrjevala protipravno ravnanje sodišča v izvršilni zadevi In 34/2001 in da ji je zato nastala vtoževana škoda. Iz njenih trditev izhaja, da svoj zahtevek uveljavlja na podlagi odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja sodnice v skladu s 26. členom Ustave RS, ne pa na podlagi določb ZVPSBNO. Ta zakon ne vpliva na uveljavljanje pravice iz 26. člena Ustave RS. Če je stranki bila povzročena škoda zaradi protipravnega ravnanja sodnika, ima pravico do povrnitve škode na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Glede na trditveno podlago tožbe določbe ZVPSBNO niso aktualne za to zadevo. Ta zakon je namenjen le varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 1. člena) oziroma odpravi posledic nezakrivljene dolgotrajnosti sodnih postopkov, ko je bila kršena pravica iz 23. člena Ustave RS. Prvo sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, kolikor je obravnavalo zadevo z vidika določil ZVPSBNO. S tem v zvezi je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nepravilno uporabilo določbe ZPP o postopku v sporu majhne vrednosti. Za to ni bilo podlage, ker tožnica ne uveljavlja zahtevka na podlagi ZVPSBNO. Ker pa je prvo sodišče presojalo ključno vprašanje podlage tožbenega zahtevka (protipravnost ravnanja sodnic v izvršilnem postopku) tudi z vidika splošnih načel odškodninskega prava (zadeve ni presojalo zgolj z vidika določb ZVPSBNO) in ker je s tem v zvezi obravnavalo posamezne dele tožbenega zahtevka tudi „mimo“ določb ZPP o sporu majhne vrednosti, navedena kršitev (uporaba pravil ZPP o sporu majhne vrednosti) sama zase ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

6. Stališče prvega sodišča, da v ravnanju sodnic v izvršilnem postopku ni bilo protipravnosti, je materialnopravno zmotno. Sodnikovo protipravno ravnanje je med drugim podano tudi, če pri svojem delu ne uporabi povsem jasne določbe zakona oziroma, ko gre za očitno napačno uporabo določb zakona. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja res ni mogoče povezovati s presojo njegove odločitve v smislu preverjanja popolne pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. Država tako ne more odškodninsko dogovarjati za sodnikovo razlago prava znotraj meja danih pooblastil v procesu sodnikovega odločanja. Za takšen položaj v obravnavani zadevi ne gre.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da je sklep o domiku nepremičnine postal pravnomočen 7. 12. 2006, da je tožnica plačala kupnino 6. 12. 2006 in da je O. B. vložila predlog za odlog izvršbe 13. 12. 2006. Določba prvega odstavka 192. člena ZIZ je povsem jasna in ne dopušča različnih možnih razlag. Kakšen je pomen pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, spada v temeljno poznavanje določb izvršilnega prava vsakega izvršilnega sodnika. Čim je sklep o domiku postal pravnomočen in je kupec pravočasno plačal kupnino, je nadaljnje postopanje izvršilnega sodišča z vidika kupčevega položaja enostavno – izdati mora še sklep o izročitvi nepremičnine kupcu in o vpisu lastninske pravice kupca v zemljiško knjigo po pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Določba prvega odstavka 192. člena ZIZ Okrajnemu sodišču v Radovljici v zadevi In 34/2001 zato ni dopuščala nobenih dvomov o nadaljnjem postopanju sodišča, poleg tega pa je bilo že tedaj tudi stališče sodne prakse v tem pogledu ustaljeno in nedvoumno (Up-35/98, Up-77/04, III Cp 412/2005). Po pravnomočnosti sklepa o domiku in ob plačani kupnini je kupec nepremičnine v celoti varovan v svojih pravicah; njegovo pridobitev lastninske pravice na kupljeni nepremičnini ne more več preprečiti nobena naknadno nastala okoliščina, niti ugovor tretjega (v tem primeru O. B.), ki trdi, da ima na prodani nepremičnini lastninsko pravico in da je zato izvršba na nepremičnino nedopustna. V tej fazi postopka tretji ne more več preprečiti prodaje stvari na dražbi in je zanj izvršilni postopek končan, njegov ugovor pa prepozen (drugi odstavek 64. člena ZIZ).

8. Ker sodnica v izvršilni zadevi In 34/2001 ni uporabila v opisani situaciji povsem jasne določbe prvega odstavka 192. člena ZIZ, je ravnala protipravno. Okoliščina, da je sklep o odlogu izvršbe postal pravnomočen, nima nobenega pomena, saj pravnomočnost sklepa (ne glede na to, da je do nje prišlo zaradi tožničine prepozne pritožbe) nezakonitemu ravnanju sodnice v ugotovljenih okoliščinah ni odvzela lastnosti protipravnosti. Podlaga tožbenega zahtevka zato obstaja.

9. Glede zahtevka iz naslova najemnine oziroma uporabnine je prvo sodišče nepravilno uporabilo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, kot je bilo že obrazloženo, vendar pa je nato vsebinsko obravnavalo tudi ta del zahtevka (in brez upoštevanja določb o sporu majhne vrednosti). Tožnica je pravočasno zatrjevala, da bi stanovanje oddajala, vendar pa je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je svoj zahtevek uveljavljala kot uporabnino, ne pa kot izgubljeni dobiček. Zahtevka za uporabnino in za izgubljeni dobiček imata samostojno dejansko in pravno podlago. Tožnica bi teoretično lahko zahtevala uporabnino kot lastnica stanovanja (ob obstoju ustreznih dejanskih okoliščin, ki pa v tem primeru niso bile izpolnjene), kar pa je postala šele na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine, ne pa že pred tem. Razen tega tožnica ni upoštevala, da je bilo stanovanje zasedeno z najemnico A. B.. Najemno razmerje med O. B. in A. B. s prodajo stanovanja ni prenehalo (prvi odstavek 175. člena ZIZ), tožnica pa ni trdila, da bi šlo za najemno razmerje iz tretjega odstavka 175. člena ZIZ. Izvršilno sodišče tudi ni bilo dolžno navajati v pogojih za prodajo, da stanovanje zaseda najemnik (184. člen ZIZ), saj tožnica ni trdila, da bi bila najemna pravica vpisana v zemljiško knjigo (drugi odstavek 13. člena ZZK-1) oziroma, da bi izvršilno sodišče vedelo za najemno razmerje. Iz dokaznih listin izhaja, da je O. B. bila lastnica stanovanja in ga je zakonito oddala najemnici, izvršilno sodišče pa je v sklepu o izročitvi lahko odločalo le o izselitvi dolžnika (drugi odstavek 192. člena ZIZ), ne pa tudi o izselitvi najemnika (prvi odstavek 175. člena ZIZ). Ob takšnem položaju (ob odsotnosti relevantnih trditev tožnice) bi tožnica v primeru takojšnje izdaje sklepa o izročitvi vstopila v položaj najemodajalca in od najemnice lahko uveljavljala le neprofitno najemnino (ki jo je je najemnica plačevala O. B.). Kot izgubljeni dobiček bi tožnica lahko zato uveljavljala le mesečni znesek v višini neprofitne najemnine (za obdobje do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine – po izročitvi bi lahko zahtevala plačevanje neprofitne najemnine neposredno od najemnice), vendar svojega zahtevka ni uveljavljala na ta način. Ob odsotnosti potrebne trditvene podlage je prvo sodišče pravilno zavrnilo ta del zahtevka kot neutemeljen.

10. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova vtoževanih stroškov tožnice. Trditve v zvezi s stroški posojila so brezpredmetne, ker tožnica iz tega naslova ne uveljavlja nobenega zahtevka. Če se je tožnica udeleževala postopkov pred sodiščem v Kranju kot stranska intervenientka, bi lahko uveljavljala povrnitev nastalih stroškov v teh postopkih, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče. Stroške, ki jih je imela tožnica v pravdi za izpraznitev stanovanja, bi tožnica morala uveljavljati v tisti pravdi, ne more pa jih uveljavljati kot odškodninski zahtevek v tej pravdi (ob tem tožnica ni izkazala niti tega, da je bil tožbeni zahtevek za izpraznitev stanovanja utemeljen).

11. Tožnica je uveljavljala kot materialno škodo tudi zahtevek zaradi „izgube“ vrednosti stanovanja ter zaradi nemožnosti njegove obnove in vzdrževanja. Drži, da tožba v tem delu ni bila sklepčna, delno tudi iz drugih razlogov, kot jih ugotavlja prvo sodišče. Tožnica je glede tega dela zahtevka tekom postopka še navajala (list. št. 48 in 49), da so ji (zaradi kasnejše izročitve stanovanja) nastali znatno višji stroški sanacije, kar izpostavlja tudi v pritožbi. Zatrjevani višji stroški sanacije stanovanja zaradi poteka časa oziroma zakasnele izročitve stanovanja bi lahko bili v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem sodišča. Tožba je v tem delu ostala nesklepčna. Ker gre za odpravljivo nesklepčnost, tožnica utemeljeno uveljavlja, da bi jo prvo sodišče moralo na podlagi 285. člena ZPP pozvati k dopolnitvi tožbenih navedb v tem delu, saj bi prvo sodišče moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo. Odločitev prvega sodišča v tem delu je zato napačna.

12. V zvezi z zahtevkom za odškodnino za nematerialno škodo je tožnica med drugim trdila, da se je (zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja) njeno psihično zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, da je bilo poseženo v njene osebnostne pravice in da je psihično trpela več kot tri leta, pri čemer je invalid I. kategorije. Toženka je temu zahtevku ugovarjala predvsem iz razloga, da je njegova višina močno pretirana, da tožnica ni povsem pojasnila, katere duševne bolečine je imela, ter da se podrobneje ne more izjasniti, ker tožnica ni predložila mnenja izvedenca medicinske stroke. Tožnica je nato v laični vlogi (list. št. 31) podala dodatne trditve o nematerialni škodi, prav tako v vlogi z dne 19. 1. 2011 in še v vlogi z dne 10. 11. 2011, kateri je priložila izvedeniško mnenje (priloga A 48), katerega je treba šteti kot del trditvene podlage tožnice (iz njega med drugim izhaja, da se je zaradi dolgotrajnosti postopka ob že obstoječih psihiatričnih diagnozah razvilo še prolongirano situacijsko depresivno stanje in se ji je psihično zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, jemala je medikamente …). Iz tožbenih trditev v tem delu je med drugim mogoče izluščiti tudi, da tožnica zatrjuje, da je bila prizadeta tudi njena pravica do duševne integritete. Tožbene trditve, skupaj z navedbami v nadaljnjih vlogah tožnice in omenjenim izvedeniškim mnenjem, po oceni pritožbenega sodišča še dosegajo prag sklepčnosti, zato je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da tožba v tem delu ni sklepčna.

13. Pritožbeno sodišče je glede na povedano delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, kot je razvidno iz izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki pritožbenega sodišča prvemu sodišču niso potrebni.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).