Jedro

V konkretnem primeru, ko postopek še ni pravnomočno končan, je treba, ne glede na to, da se je nesporno začel še pred uveljavitvijo ZDavP, šteti, da gre za zadevo iz 406. člena ZDavP-1 in upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 17. 1. 2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 13. 3. 1997 v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih pod točko I.1. S točko I.1 izreka prvostopne odločbe je bilo tožeči stranki naložena v plačilo posebna akontacija davka od dobička pravnih oseb v znesku 17.725.168,10 SIT z zamudnimi obrestmi v znesku 2.368.744,00 SIT, ki so obračunane od prvega dne zamude do 4. 3. 1997, tožeča stranka pa mora obračunati in plačati še pripadajoče zamudne obresti za čas od 5. 3. 1997 pa do plačila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka zoper prvostopno odločbo vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil z odločbo št. ... z dne 26. 6. 2002, zoper katero je bil sprožen upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 169/2002 (pravilno: U 1629/2002) tožbi delno ugodilo in drugostopno odločbo z dne 26. 6. 2002 odpravilo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti ter zadevo v tem delu vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. V navedeni sodbi je Upravno sodišče navedlo, da skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04) zamudne obresti tudi v danem primeru zapadejo v plačilo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Ustavno sodišče je namreč s citirano odločbo ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98 91/98, 108/99 in 97/01) v neskladju z ustavo in zato v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. ZDavP-1 v 406. členu določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona (21. 5. 2004) v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP. Vendar pa tožena stranka ugotavlja, da se postopek v dani zadevi ni vodil po določbah ZDavP, temveč se je začel in tudi nadaljeval v skladu z določbami Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI, Uradni list RS, št. 48/94) ter Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93 s sprem. in dop.). Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil zapisnik o inšpiciranju izdan 30. 12. 1996, torej še na podlagi določb ZAPPNI (50. člen), saj se je ZDavP začel uporabljati 1. 1. 1997. V prehodnih določbah ZDavP (239. člen) je določeno, da se postopki, v katerih je bil izdan zapisnik po 50. členu ZAPPNI, dokončajo po določbah, ki so veljale do začetka uporabe tega zakona. Tako tožena stranka zaključuje, da je prvostopni organ odločbo pravilno izdal še po določbah ZAPPNI in ZDDPO ter na podlagi drugega odstavka 49. člena ZDDPO naložil v plačilo tudi zamudne obresti. V tem primeru torej pravna podlaga za naložitev zamudnih obresti niso bile določbe ZDavP, zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 dobesedno navaja, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP. Torej ne po določbah zakonov, ki so veljali v času vložitve zahteve, kot to po mnenju tožeče stranke zmotno razlaga tožena stranka. V izreku svoje odločbe Ustavno sodišče nikjer ne opredeljuje, da navedeno velja zgolj za zadeve, ki so se začele na podlagi ZDavP, temveč govori o zadevah, ki so na dan uveljavitve ZDavP-1 v teku in se končajo po določbah ZDavP. Ne glede na to, da je bila predmetna zadeva začeta na podlagi ZAPPNI in ZDDPO, se ob upoštevanju te odločbe Ustavnega sodišča in določbe 406. člena ZDavP-1 šteje, da se konča po določbah ZDavP. To pa pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Poudarja tudi, da ZDDPO ne določa višine zamudne obrestne mere, temveč govori o pripadajočih obrestih, ki tečejo od dneva, ko je nastala obveznost za obračun in plačilo davka. Takšna določba pa je smiselno enaka izpodbijani določbi na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Zato vztraja, da so tako plačane obrestne obveznosti pretirane in v nasprotju z ustavno pravico enakega varstva pravic. Tožeča stranka ne more biti izvzeta iz interpretacije Ustavnega sodišča, da je tek zamudnih obresti od obveznosti v primerih, ko je za obračun davka zadolžen sam davčni zavezanec, upošteven zgolj v primerih, ko se je primarni postopek vodil po ZDavP, ne pa tudi po ZAPPNI. Meni, da je Ustavno sodišče smiselno razveljavilo določbe glede teka zamudnih obresti in bi se ta odločitev morala raztezati tudi na odločitve, ki so analogne izpodbijani situaciji po odločbi Ustavnega sodišča. Sicer pa ZDavP v četrtem odstavku 231. člena določa, da se z dnem njegove uveljavitve preneha uporabljati 49. člen ZDDPO, kar torej pomeni, da od uveljavitve ZDavP velja le ta zakon, saj v prehodnih določbah ne predvideva nadaljevanja uporabe ZDDPO za postopke v teku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je enako stališče, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 16/2003 z dne 21. 2. 2006. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe tega sodišča (opr. št. U 1629/2002), in sicer v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti. Pri tem je bila tožena stranka v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) vezana na pravno mnenje sodišča, ki ga je le-to zavzelo v konkretni zadevi. Tožena stranka se torej ne more uspešno sklicevati na stališče sodišča, sprejeto v drugi zadevi.

Po presoji sodišča ima namreč tožeča stranka prav, ko ugovarja izpodbijani odločitvi glede zamudnih obresti. Tudi sodišče namreč meni, enako kot tožeča stranka in kot je že zavzelo stališče v svoji sodbi opr. št. U 1629/2002, da je treba v konkretnem primeru, ko postopek še ni pravnomočno končan, ne glede na to, da se je nesporno začel še pred uveljavitvijo ZDavP, šteti, da gre za zadevo iz 406. člena ZDavP-1 in upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sicer sklicujeta tako tožena stranka v izpodbijani odločbi kot tožeča stranka v tožbi.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in o zadevi ponovno odločiti. Določbe ZUS-1 je sodišče uporabilo ob upoštevanju drugega odstavka 105. člena ZUS-1, po katerem se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen tega zakona).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1.