Jedro

Pogoji za pogojni odpust so določeni v 88. členu KZ-1 in se nanašajo na dolžino prestane kazni zapora ter prognozo, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višina izrečene kazni pa na odločitev o pogojnem odpustu nima vpliva, saj se višina kazni lahko izpodbija le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločitev sodišča, s katero je bila kazen izrečena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila prošnjo obsojenca A.A. in njegovega sina B.B. (tožnika v tem upravnem sporu) za pogojni odpust. V obrazložitvi odločbe navaja, da A.A. na podlagi pravnomočne sodbe Deželnega sodišča Nurnberg-Furth z dne 29. 7. 2011 ter sodbe Okrožno sodišče v Mariboru IK 22830/2012 z dne 30. 5. 2012 o prenosu izvršitve kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob prestaja kazen 7 let in 6 mesecev zapora. Ob obravnavi prošnje za pogojni odpust je komisija na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ter ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ugotovila, da obsojenec ne izpolnjuje pogoja za odpust iz prvega odstavka navedenega člena ZK-1, ker še ni prestal polovico kazni.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je bila prošnja za pogojni odpust vložena na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1 in ne na podlagi prvega odstavka istega člena, zato je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako tožena stranka ni z ničemer obrazložila, zakaj ni uporabila navedene določbe. Za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen A.A., je v Nemčiji zagrožena kazen zapora od 5 do 15 let, v Sloveniji pa 1 do 10 let. Obsojencu je bila tako izrečena kazen blizu zgornje meje po slovenski zakonodaji. V Sloveniji pa sodišča za podobna kazniva dejanja ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin izrekajo bistveno nižje kazni, kot je izrečena A.A. Prav tako je imenovani ob vložitvi tožbe odslužil že 1/3 kazni. Tožnik v tožbi opozarja tudi na spremembo določbe 517. člena ZKP, ki se nanaša na izvrševanje kazenskih sodb tujega sodišča in ki velja od maja 2012 dalje. Ob spremembi je bil tudi ukinjen institut izredne omilitve kazni, tako da je obsojencu za korekcijo zakonodajne pomanjkljivosti po spremembi ZKP ostal edini institut na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Tožnik tudi zatrjuje, da obsojeni v celoti izpolnjuje pogoje iz navedene določbe. V času prestajanja kazni ni bil obravnavan zaradi kakršnega koli disciplinskega prestopka, prav tako je tudi izredno marljiv, zoper njega ne teče drug kazenski ali prekrškovni postopek. O navedenem pa se tožena stranka ni opredelila, predvsem pa ni pojasnila, zakaj ni uporabila določbe šestega odstavka 88. člena KZ-1. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je vsaka kazen, ki jo izreče sodišče, individualizirana, zato so posplošene ocene o višini kazni, ki naj bi jo izrekala slovenska sodišča v podobnih primerih. Sicer pa navedeno ne pomeni izpolnjevanja posebnih okoliščin iz šestega odstavka 88. člena KZ-1. Tožba ni utemeljena.

Kazenski zakonik v 88. členu ureja pogojni odpust. V prvem odstavku določa, da obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V tretjem odstavku pa so poleg navedenega za pogojni odpust določeni še drugi pogoji, ki jih mora obsojenec izpolnjevati, da je lahko pogojno odpuščen. Tako je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Po navedenih določbah sta torej določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta: kot prvi pogoj je določena minimalna doba prestane kazni zapora, kot drugi pogoj pa utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena KZ-1 pa je izjemoma mogoč pogojni odpust, če je obsojenec prestal le tretjino kazni, kolikor je tudi izpolnjen pogoj iz petega odstavka in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru je iz vlog obeh prosilcev razvidno, da je bila prošnja za pogojni odpust vložena na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, torej za izjemni pogojni odpust. Kljub navedeni izrecni zahtevi pa je tožena stranka prošnjo presojala le na podlagi splošnih pogojev za pogojni odpust iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 ter tudi prošnjo zavrnila na navedeni pravni podlagi, ker obsojenec še ni prestal polovico kazni zapora. Sodišče se zato strinja z ugovorom tožnika, da tožena stranka ni presodila vloge v skladu z zahtevkom, kakor tudi, da se do izpolnjevanja pogojev iz šestega odstavka 88. člena KZ-1 ni opredelila. Vendar pa po presoji sodišča navedena opustitev ne vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke.

V primeru izjemnega pogojnega odpusta po šestem odstavku 88. člena KZ-1 mora obsojenec prestati najmanj tretjino kazni zapora. Vlogo za pogojni odpust sta prosilca vložila dne 6. 11. 2012, tožena stranka pa je o vlogi odločila dne 11. 12. 2012. Po podatkih spisa je obsojenec do dne 1. 1. 2013 prestal 32,5 % kazni, 1. 2. 2013 pa 33,6 %. Tudi po navedbah prosilcev v vlogi je obsojenec prestal tretjino kazni 28. 1. 2013. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe glede na dejansko stanje in pravno podlago veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe. V konkretnem primeru pa v času odločanja obsojeni še ni prestal tretjino kazni, kar pa je pogoj za obravnavanje prošnje na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Tožena stranka sicer navedenega dejstva ni izrecno ugotavljala, vendar je to razvidno iz podatkov predloženega spisa, kakor tudi iz navedb obeh prosilcev. Po mnenju sodišča zato omenjena pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke, saj okoliščina, da obsojenec v času vložitve prošnje in v času izdaje odločbe ni prestal tretjino kazni zapora, torej da ni izpolnjeval navedenega pogoja, ni sporna.

Tudi tožbeni ugovori o neenakosti pred zakonom ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pogoji za pogojni odpust so določeni v 88. členu KZ-1 in se nanašajo na dolžino prestane kazni zapora ter prognozo, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višina izrečene kazni pa neposredno ne vpliva na navedeni institut, saj se višina kazni lahko izpodbija le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločitev sodišča, s katero je bila kazen izrečena.

Sodišče je po navedenem ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.