Jedro

Center za socialno delo, ki zastopa oškodovanko kot osebo, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je procesni udeleženec, ki sme opravljati procesna dejanja, ni pa upravičeni (subsidiarni) tožilec.

Ali obstaja utemeljen sum kot dokazni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave, sodišče presodi le na podlagi zagovora osumljenca in zahtevi za preiskavo priloženega dokaznega gradiva, ne izvaja pa dokazov.

Kadar iz zahteve za preiskavo izhaja utemeljen sum glede storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, se lahko zahteva za preiskavo šteje kot zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca CSD se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca CSD z dne 4. 6. 2014 zoper osumljeno A. A., ki naj bi pod tč. 1 storila kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem in prvem odstavku 209. člena KZ-1 (podredno pa kaznivo dejanje izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 oziroma kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1), pod tč. 2 kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1 ter pod tč. 3 poskus kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Sodišče je odločilo še, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi kršitve določil kazenskega postopka, „nepravilne“ in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper osumljenko uvede preiskavo, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje odločanje drugemu preiskovalnemu sodniku, stroške postopka pa naloži v breme proračuna.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik osumljene, odvetnik B. B. iz C. Predlagal je, da pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da v procesnem zakonu ni nobene podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je opise dejanj v izreku izpodbijanega sklepa oblikovalo z lastnim, celo selektivnim povzemanjem trditev v kar dvakrat popravljeni oziroma dopolnjeni zahtevi za preiskavo. Sodišče sme iz opisov dejanj izpustiti navedbe, ki očitno ne predstavljajo konkretizacije zakonskih znakov kaznivih dejanj (zlasti gre za obrazložitev zahteve in dokazne predloge), sicer pa je dolžno o dejanjih, ki so predmet zahteve za preiskavo, odločiti v celoti ter natanko v tistem opisnem obsegu, kot ga je v zahtevi opredelil upravičeni tožilec.

6. Prav tako je pripomniti, da CSD glede dejanj, opisanih pod tč. 1 in 2, ni upravičeni tožilec. Oškodovanka in posledična subsidiarna tožilka pri teh kaznivih dejanjih je lahko le D. D., CSD pa ne more biti stranka kazenskega postopka. ZKP v prvem odstavku 64. člena določa, da je v primerih, ko je oškodovanec oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost (kot D.), njen zakoniti zastopnik upravičen podajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po zakonu upravičen podajati oziroma opravljati oškodovanec. CSD je torej procesni udeleženec, ki le samostojno opravlja procesna dejanja za oškodovanko, ki jo zastopa.(1)

7. Z očitki, da je sodišče prve stopnje pred odločanjem o uvedbi preiskave zgolj zaslišalo osumljeno in ocenilo predloženo dokazno gradivo, ne pa tudi izvedlo vseh v zahtevi za preiskavo predlaganih dokazov, pritožnica izraža svoje nepoznavanje določb kazenskega postopka v predmetni procesni fazi. Sodna preiskava zoper določeno osebo se začne pod pogojem, da je podan utemeljen sum (in ne razlogi za sum, kot navaja pritožba), da je ta oseba storila očitana kazniva dejanja (prvi odstavek 167. člena ZKP). Šele tekom preiskave se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ne (drugi odstavek istega člena). Pred odločbo o uvedbi preiskave preiskovalni sodnik (oziroma v primeru njegovega nestrinjanja z zahtevo za preiskavo zunajobravnavni senat) pregleda spise (prvi odstavek 169. člena ZKP) ter zasliši tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava (drugi odstavek). Ali obstaja utemeljen sum, tj. zadostna stopnja verjetnosti, sodišče torej presodi le na podlagi zagovora osumljenca in predloženega dokaznega gradiva. Utemeljen sum je dokazni standard, ki odraža visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje;(2) z izrecnim poudarkom, da se mora njegova izrazljivost (artikulabilnost) nanašati na predhodnost (antecedenčnost). To pomeni, da je upravičeni tožilec tisti, ki je dolžan že v procesni fazi odločanja o uvedbi preiskave ponuditi dovolj tehtne dokaze, ki izkazujejo večjo verjetnost, da so bila kazniva dejanja storjena, kot da niso bila. Tovrstno retrospektivno-prognostično sklepanje(3) je treba opraviti neodvisno od pričakovanja, ali se bo utemeljen sum morebiti šele razkril tekom same preiskave. Če zagovor osumljenca ni ovržen na dokazni ravni utemeljenega suma že pri odločanju na podlagi določb 169. člena ZKP, kazenskega postopka ni dopustno uvesti. Prvostopenjsko sodišče zato ni prekršilo določil kazenskega postopka.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ne obstaja utemeljen sum, da je osumljenka s prodajo stanovanja D. D. na E. v C. izrabila zaupanje D., prejeto kupnino pa si protipravno prilastila oziroma z njo razpolagala za lastne potrebe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v spisu nahaja notarsko pooblastilo z dne 15. 6. 2011, s katerim je D. pooblastila osumljeno, da sklene in podpiše prodajno pogodbo za omenjeno stanovanje za opredeljeno ceno. Osumljenka je ravnala na podlagi izrecnega pooblastila lastnice stanovanja (zaradi česar ni pomembno, da je bila osumljenka postavljena kot skrbnica za poseben primer, vendar izključno za oddajo stanovanja), katere identiteta oziroma prisotnost pri notarju je bila potrjena na podlagi osebne izkaznice. Notarski zapis je javna listina posebne dokazne teže, kjer velja domneva, da so podatki v listini resnični. Domnevo resničnosti je res mogoče izpodbijati, vendar poooblaščenka v tej smeri ne more uspeti, saj se v dokaz domnevne ponarejenosti pooblastila sklicuje le na dnevnik doma starejših občanov, iz katerega naj bi izhajalo, da D. dne 15. 6. 2011 sploh ni zapustila doma ter se zglasila pri notarju. Taka evidenca, pri čemer se poraja dvom v njeno zanesljivost, po presoji pritožbenega senata ne omaje verodostojnosti notarskega pooblastila kot javne listine. Sicer pa je poudariti, da zahteva za preiskavo izvršitev kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po 259. členu KZ-1 očita notarju F. F. in ne osumljenki, glede slednje pa sploh ne konkretizira vseh potrebnih zakonskih znakov katere koli oblike udeležbe pri kaznivem dejanju, čeravno je iz obrazložitev zahteve razbrati, da se ji poskuša očitati tako napeljevanje, pomoč kot tudi sostorilstvo. V primeru tako nesubstanciranih očitkov pa preiskave niti ni mogoče uvesti, ne glede na ugotovitev, da utemeljen sum, kot že obrazloženo, ni podan.

9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je prvostopenjsko sodišče protispisno navedlo, da CSD z ničemer ni izkazal trditev, da je osumljenka denarna sredstva na TRR oškodovanke (med drugim) porabila zase. V spisu je namreč obsežna listinska dokumentacija, ki dokazuje osumljenkino večkratno razpolaganje s sredstvi, vendar pritožnica zanemari dejstvo, da se v spisovnem gradivu nahaja oškodovankino pooblastilo že iz leta 2003, na podlagi katerega je bila osumljenka pooblaščena upravljati s finančnim premoženjem oškodovanke, vključno s sredstvi na TRR, tj. brez omejitev, prav tako pa brez omejitev porabiti sredstva po lastni presoji tudi za lastne potrebe (in navsezadnje za potrebe podjetja ter družinskih članov). Gre torej za nedvomno izraženo voljo oškodovanke, kolikor neracionalna se morebiti zdi, zato ni moč pritrditi zahtevi za preiskavo, da je v ravnanju osumljenke mogoče zaznati elemente protipravnosti, kar bi lahko kazalo na izpolnitev zakonskih znakov katerega koli uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Spisovna dokumentacija ne dopušča nobene podlage za sklepanje, da je bila oškodovankina sposobnost presoje v času podaje pooblastila leta 2003 že kakor koli okrnjena, enako pa velja tudi za obdobje podpisa notarskega pooblastila za prodajo stanovanja. Zdravstvena dokumentacija v spisu sicer kaže, da je bila oškodovanka že v letu 2010, tj. pred podpisom pooblastila, delno oziroma negotovo orientirana, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča CSD zgolj z nekaj zdravniškimi izvidi še ni na ravni utemeljenega suma izkazal, da je bila oškodovanka zavedena v prodajo stanovanja proti svoji resnični volji. Poslovna sposobnost zaradi starostne demence ji je bila s sklepom sodišča odvzeta šele v maju 2014, kar je torej skoraj tri leta po podaji notarskega pooblastila. Drugače povedano – ni bilo izkazano, da je osumljenka izkoristila oziroma zlorabila zaupanje oškodovanke, izraženo vsaj z obema pooblastiloma, ki temeljita v njenih prostovoljnih odločitvah. Po obrazloženem pritožba ne more uspeti z drugačnim stališčem o obstoju utemeljenega suma, k čemur je le še dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da je osumljenka do konca leta 2013 vendarle plačala stroške domske oskrbe za oškodovanko, čeprav so bila plačila prej neredna. V kolikor varovanki po mnenju CSD ni zagotavljala vseh potrebnih sredstev za bivanje v domu, je to lahko razlog za izpodbijanje veljavnosti dveh sklenjenih pogodb o dosmrtnem preživljanju v pravdnem postopku, samo zase pa to dejstvo še ne izkazuje utemeljenosti suma, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri sklenitvi pogodb o dosmrtnem preživljanju, so v tej kazenski zadevi nerelevantne.

10. S pritožbo je soglašati v delu, kjer pooblaščenka navaja, da je sodišče prve stopnje v tč. 10 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo napačne zaključke, da v zahtevi za preiskavo ni pojasnjeno, v katerem postopku in pred izdajo katere odločbe naj bi osumljenka storila poskus kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1. V povsem zadostni meri je namreč konkretizirano, da je šlo za upravni postopek pred CSD kot nosilcem javnih pooblastil v zadevi preverjanja pogojev za nadaljevanje skrbništva za posebni primer oziroma razrešitve osumljenke kot skrbnice, v tem postopku pa je osumljena nastopala kot stranka. Kljub temu, da je bilo oškodovankino stanovanje, kot pokažejo spisovni podatki, G. G. prodano že 11. 10. 2011, je osumljenka to dejstvo med zaslišanjem dne 9. 1. 2013 najmanj zamolčala, dne 6. 9. 2013 pa je organu skušala prikazati, da za stanovanje, ki je prazno, še vedno skrbi sama in zanj plačuje stroške. V obstoj utemeljenega suma, da gre za krivo izpovedbo (kar je v zagovoru navsezadnje priznala tudi osumljenka sama), po navedenem ne more biti dvoma, ker pa pristojni organ na izpovedbo stranke ni oprl svoje odločbe (osumljena je bila dne 9. 9. 2013 namreč razrešena kot skrbnica za posebni primer), je dejanje po drugem odstavku 284. člena KZ-1 ostalo pri poskusu. Za predmetno kaznivo dejanje je predpisana kazen do treh let zapora, kar pomeni, da je za obravnavanje podana stvarna pristojnost okrajnega in ne okrožnega sodišča, posledično pa preiskave ni mogoče opraviti, zaradi česar se pritožba, ki predlaga uvedbo preiskave, tudi v tem delu pokaže kot neutemeljena. Ker je CSD glede dejanja pod tč. 3 v vlogi upravičenega tožilca, se lahko njegova zahteva za opravo preiskave šteje kot pravočasna zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem (prvi odstavek 431. člena ZKP).

11. Ker se je po obrazloženem izkazalo, da pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Op. št. (1): Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 150. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996. Op. št. (3): Gl. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 44387/2011-39, I Ips 10349/2009-154.