Jedro

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej.

Izrek

Revizije se zavržejo.

Obrazložitev

Tožniki so zahtevali izplačilo zneskov v denarju, do katerih naj bi imeli pravico na podlagi obveznic, izdanih v postopku lastninskega preoblikovanja pravnega prednika toženih strank. Sodišče prve stopnje je zahtevke vseh treh tožnikov zavrnilo z utemeljitvijo, da zanj ni pravne podlage.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagajo tožeče stranke skupno revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je bil predmet postopka zahtevek tožnikov za plačilo obračunanih pa ne izplačanih plač.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Prvotožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrženje kot nedovoljene.

Revizije niso dovoljene.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 5. 6. 2000, torej v času, ko je že veljal ZPP, ki je začel veljati dne 14. julija 1999. Zaradi tega je za dopustnost revizije treba upoštevati določbi prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 367. člena ZPP. Če sta bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Ta določba pomeni, da se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času veljavnosti ZPP, torej po 14. juliju 1999, uporabljajo določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tej zadevi znašajo vrednosti spornega predmeta za tožnico M. L. 298.569,00 SIT, za tožnika M. K. 133.228,00 SIT, in za tožnika M. S. tolarska protivrednost 830 DEM in 93.619,00 SIT. Teh vrednosti za dosego pravice do revizije ni mogoče sešteti, čeprav so bile tožbe vložene skupaj. Zahtevki namreč ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, temveč le na istovrstni dejanski in pravni podlagi. Gre za zahtevke oziroma obveznosti iste vrste (izplačila na podlagi listine o premalo izplačanih plačah in drugih prejemkov iz delovnega razmerja), ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Zato so tožniki le formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vsak od njih bi lahko vložil posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojne zahtevke, ki imajo lahko tudi različno usodo. Spor je mogoče rešiti tudi na različen način za vsakega od tožnikov.

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 tolarjev. Ker so vrednosti tožbenih zahtevkov tožnikov manjše, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizije kot nedovoljene zavrglo. Pri navedbi vrednosti zahtevka M.S. tožnik še vedno navaja nemško marko, ki pa je bila s 1. 1. 1999 pretvorjena v Euro. Po fiksnem tečaju, ki se je upošteval pri pretvorbi (1 EUR = 1,95583 DEM) bi bila pravilna navedba, da gre za plačilo tolarske protivrednosti 424,37 EUR, kar pa po veljavnem tečaju B.S. na dan izdaje prvostopne sodbe (1 EUR = 205,5583 SIT) znaša le 87.232,75, torej bistveno manj kot znaša revizijska vrednost.