Jedro

Tožena stranka je dokazala, da sta se s tožečo stranko v sklenjeni gradbeni pogodbi dogovorili za kompenzacijo obveznosti. Prvostopno sodišče je pravilno priznalo toženi stranki vsa opravljena dela po končni situaciji, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi kvaliteto opravljenih del ustrezno reklamirala v skladu s 633. in 634. členi OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. Ig 2006/00118 z dne 13. 03. 2006 v zvezi s sklepom z dne 14. 04. 2005 v nepravnomočnem delu (nad zneskom glavnice 2.048,39 EUR, prej 490.877,84 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 03. 2006 dalje do plačila) v celoti razveljavilo; v 2. točki izreka je zavrglo tožbo za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 11.950,27 EUR za čas od 01. 03. 2006 do 23. 10. 2007; v 3. točki izreka je uveljavljani tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.481,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 03. 2006 dalje do plačila zavrnilo in v 4. točki izreka naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 989,42 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov in tudi v celoti pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe. Ni tudi zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Na posamezne navedbe iz pritožbe pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sklenjeno gradbeno pogodbo, z dogovorom o kompenzaciji in prejem končne situacije s strani tožene stranke najprej v celoti zanikala, nato pa je tekom postopka glede na trditve in predložene dokaze tožene stranke, svoje navedbe ustrezno spreminjala in jih prilagajala. Zato tudi ni delovala verodostojno. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dokazala, da sta se s tožečo stranko v sklenjeni gradbeni pogodbi dogovorili za kompenzacijo obveznosti. Po tej pogodbi je tožena stranka opravila sanacijo strehe na stanovanjski hiši v Z. pri B. in za opravljeno delo tožeči stranki izstavila račun št. 100/05, v skupni višini 2,344.111,00 SIT oziroma sedaj 9.781,80 EUR. Čeprav je sprva tožeča stranka zanikala, da bi omenjano končno situacijo z računom prejela, pa je kasneje priznala, da jo je prejela dne 31. 08. 2005. Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da je omenjena terjatev tožene stranke napram tožeči stranki izkazana tako s sklenjeno gradbeno pogodbo z dne 25. 07. 2005 (priloga B2), kot tudi z gradbenim dnevnikom (priloga B3) in specificirano končno situacijo št. 100/05 (priloga B1). Tudi posamezni dopisi tožene stranke tožeči stranki in obe izpovedbi zaslišanih S. J. in M. K. potrjujejo, da je tožena stranka opravila celotno delo po gradbeni pogodbi za tožečo stranko, vsa dela pa so v končnem računu tudi ustrezno specificirana.

Prvostopno sodišče je pravilno priznalo toženi stranki vsa opravljena dela po končni situaciji, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi kvaliteto opravljenih del ustrezno reklamirala v skladu s 633. in 634. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav je kasneje priznala, da je končno situacijo tožene stranke (priloga A26) z dne 31. 08. 2005 prejela, jo je z dopisom deloma zavrnila šele 28. 09. 2005 (priloga B12, s katero priznava situacijo v višini 700.000,00 SIT). V omenjenem dopisu tudi ni pojasnila katere napake naj bi bile ugotovljene oziroma katero delo reklamira. Tudi sicer je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da delo tožene stranke ni bilo opravljeno kvalitetno. Splošna trditev tožeče stranke, ki jo ponavlja v pritožbi, da je bilo delo s toženo stranko sporno nad zneskom 700.000,00 SIT, ne daje pojasnila, zakaj je tožeča stranka priznala delo zgolj v omenjeni višini oziroma katera napake toženi stranki očita.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da eventualno zamakanje ob dimniku, ni izviralo iz sfere tožene stranke, saj tožena stranka dela na dimniku ni izvajala. Kot je razvidno iz posameznih dopisov teh napak tudi ni priznala, niti niso bile ustrezno izkazane.

Samo dejstvo, da je dala tožena stranka tožeči stranki pet – letni garancijski rok na splošno kakovost še ne vodi v zaključek, da so dela iz končne situacije tožeče stranke sporna. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva mnenje dipl. ing. grad. R. M., ki se nanaša na zamakanje ob dimniku. Pravočasne in ustrezne ugovore bi morala tožeča stranka sama posredovati toženi stranki v skladu s 633. in 634. čl. OZ. Dipl. ing. M. R. v navedeni zadevi ni bil postavljen kot izvedenec, ampak ga je pritegnila tožeča stranka za pregled del, ki pa jih je omenjeni izvršil šele v novembru 2005, čeprav so bila ta dokončana že v avgustu 2005. Manjvrednost del, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je omenjeni izdelal šele v novembru 2005. Zato navedena ocena ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v skladu s končno situacijo zapadla 22. 09. 2005, kot je iz nje tudi razvidno. To je povsem logično glede na to, da so bila dela zaključena konec avgusta 2005 in da je tožeča stranka končno situacijo v avgustu tudi prejela. Vsekakor je običajno tudi, če na končni situaciji ni zapisan rok zapadlosti, da je rok plačila 15 dni po prejemu situacije. Zato zapisana valuta plačila v končni situaciji za dne 22. 09. 2005 ne more biti sporna.

Glede na to, da sta se pravdni stranki pred opravljenim delom dogovorili, da se bodo s končnim zneskom (to je 9.781,80 EUR) pobotale vse terjatve tožene stranke do tožeče stranke in ker predstavlja, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, končna situacija primerno pobotno izjavo, ki jo je tožeča stranka prejela, poleg tega pa je tudi iz dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 22. 10. 2005 razvidno, da se za ta znesek zmanjšuje njen dolg do tožeče stranke, tožeča stranka sama enostransko ne bi smela zapirati terjatev tožene stranke. Po izjavi o pobotu se v skladu z 2. odst. 312. čl. OZ šteje, da je pobot nastal takrat, ko so stekli pogoji zanj, to je 22. 09. 2005 kot je v končni situaciji predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse terjatve tožeče stranke napram toženi stranki do omenjenega dne s pripadajočimi obrestmi in pravilno ugotovilo, da so znašale skupno 2,228.998,00 SIT oziroma sedaj 9.301,04 EUR. Ker pa je znašala terjatev tožene stranke na podlagi končne situacije, ki je zapadla v plačilo 22. 09. 2005 2,344.111,00 SIT oziroma sedaj 9.781,80 EUR, pri čemer so stekli pogoji za pobotanje 22. 09. 2005, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da so tega dne ugasnile vse terjatve tožeče stranke, ki so predmet tega postopka. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek tožeče stranke prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane sodbe (2. odst. na 9. strani), da predloženo obvestilo o medsebojnem pobotu tožeče stranke z dne 17. 10. 2005 (priloga A27) na prenehanje obveznosti tožene stranke ni vplivalo. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na navedeno obrazložitev.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov še po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev ni zasledilo, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.