Jedro

S tem, ko je obsojenka na prvem naroku za glavno obravnavo po zaslišanju in po seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo brez pojasnila zapustila in ni pristopila na noben narok več, se je s konkludentnim ravnanjem odrekla sojenju v navzočnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena A.T. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 158/2002 z dne 9.11.2007 A.T. spoznalo za krivo storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. V določeno kazen ji je vštelo odvzem prostosti s priporom od 26.8.1993 od 6.40 ure do 29.7.1994 do 15.00 ure. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 98/2008 z dne 15.10.2008 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 12.1.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitev 14., 21., 22., 23., 29. in 34. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Po njenem mnenju sodišče obsojenki ni kršilo pravice do zagovornika po lastni izbiri, saj ji je bila, kot že v zadevi K 81/97, postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica D.V. Ker med njima ni bilo mandatnega razmerja, zagovornici funkcija ni mogla prenehati že z obsojenkinim preklicem pooblastila za zastopanje, ampak bi ji prenehala le, če bi senat izdal sklep o razrešitvi. Iz spisa izhaja, da je zagovornica svoje delo opravljala vestno in skladno z odvetniško etiko, sicer pa zahteva nasprotnega niti ne zatrjuje. Zato so očitki, da so bile obsojenki kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pravnega jamstva v kazenskem postopku in do sodnega varstva neutemeljeni. Obrazložitev, zakaj sodišče ni ravnalo v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZKP, ni v nasprotju s podatki spisa. Sodišče druge stopnje je argumentirano odgovorilo na vse pritožbene navedbe (zadnji odstavek na 2. strani sodbe), zato so nasprotni očitki zahteve neutemeljeni. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da sodišče zagovornika po pooblastilu ni obveščalo o procesnih dejanjih ter da je narok razpisovalo na nezakonit način. Glede na to, da je sklep o preložitvi glavne obravnave v skladu s 310. členom ZKP vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi, bi bil pooblaščeni zagovornik, kolikor bi nameraval opravljati svojo funkcijo, s pregledom sodnega spisa seznanjen z nameravanim delom sodišča. Razloge za sojenje v obsojenkini nenavzočnosti je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo in niso v nasprotju s podatki spisa, zato so nasprotne navedbe zahteve neutemeljene. Stališče do zagovornikovih pritožbenih navedb v zvezi s tem je zavzelo tudi sodišče druge stopnje, kolikor se zahteva z njim ne strinja, vsebinsko uveljavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedba zahteve, da izpodbijana sodba ni obrazložena in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, je povsem posplošena. Nesodelovanja zagovornika v kazenskem postopku pa ni mogoče enačiti z zavrnitvijo dokaznih predlogov in v tem delu zahteve niti ni mogoče preizkusiti. Navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nekonkretiziran, so zgolj pavšalne, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevane kršitve 34. člena Ustave pa zahteva ne konkretizira in je ni mogoče preizkusiti.

4. Vložnik zahteve je dne 9.6.2009 podal odgovor na predlog vrhovne državne tožilke, v katerem v celoti nasprotuje njenim navedbam in zaključkom. Ponovno navaja, da sodišče ni pravilno razpisalo narokov za glavno obravnavo, da je kršilo pravico do sojenja v navzočnosti obsojenke in pravico do obrambe z izbranim zagovornikom ter nasprotuje oceni sodišča, da je imel zagovornik po pooblastilu namen zavlačevati postopek in zlorabljati procesne pravice. Izpostavlja tudi konflikt interesov med zagovornico po uradni dolžnosti, ki se je s sojenjem v nenavzočnosti obsojenke strinjala, in obsojenko, ki je temu izrecno nasprotovala, česar v rednem postopku ni zatrjeval. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnik zahteve zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kar je vplivalo na nepravilno in nezakonito izpodbijano pravnomočno sodbo, ki da se je ne da vsebinsko preizkusiti. Navaja, da se pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb: da sodišče prve stopnje obsojenki ni omogočilo zagovornika, ki si ga sama izbere, in da je izvedlo kazenski postopek v nenavzočnosti obsojenke, pri tem pa ni upoštevalo njenih zdravstvenih težav. Namesto tega je vnaprej neargumentirano ter „protispisno“ obsojenkinemu zagovorniku očitalo zavlačevanje postopka in da si ni ogledal spisa.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni očitek ni utemeljen, saj se je sodišče druge stopnje določno opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Pritožbene očitke zoper ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je kljub pooblaščenemu zagovorniku postavilo zagovornico po uradni dolžnosti, je zavrnilo kot neargumentirane in ugotovilo, da so v prvostopenjski sodbi podrobno pojasnjene okoliščine (obsojenkino angažiranje prvega zagovornika, nato razrešitev in pooblastilo sedanjega zagovornika) na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenka hotela doseči prelaganje glavne obravnave in s tem nepotrebno zavlačevanje postopka. Ker je obsojenkino ravnanje v zvezi z zagovorniki očitno merilo na zlorabo te pravice, je ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki v nasprotju z določbo prvega odstavka 72. člena ZKP postavljene zagovornice ni razrešilo takoj, ko je obsojenka pooblastila svojega zagovornika, ocenilo kot pravilno. Okoliščino, da je obsojenko aktivno zagovarjala še po uradni dolžnosti postavljena zagovornica, ki v ničemer ni omejevala pravic, ki jih je imel zagovornik, ki ga je pooblastila obsojenka, je ocenilo obsojenki v korist, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Glede na navedeno je zaključilo, da uveljavljena kršitev ni utemeljena (strani 2 in 3 sodbe). Prav tako se je v celoti opredelilo do izpodbijanja odločitve sodišča, da se obsojenki sodi v njeni nenavzočnosti (stran 3 in 4 sodbe). V zvezi s tem sprejete razloge sodišča prve stopnje je ocenilo kot toliko prepričljive, da jih pritožbena zgolj posplošena izvajanja niso ovrgla. Nasprotno z navajanji pritožbe je ocenilo, da je obsojenkino ravnanje, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo po zaslišanju in po seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo brez pojasnila (niti takrat niti kasneje) zapustila in ni pristopila na noben narok več, brez dvoma potrjevalo zaključek sodišča prve stopnje, da se je s takim konkludentnim ravnanjem odrekla sojenju v navzočnosti (strani 4 do 6 prvostopenjske sodbe).

8. Očitek, da ji bila obsojenki kršena pravica do obrambe z zagovornikom, ki si ga sama izbere, njen zagovornik utemeljuje z naslednjimi trditvami: obsojenko je proti njeni volji v kazenskem postopku zagovarjala zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica D.V., kateri je obsojenka preklicala pooblastilo; obsojenkina prava volja je bila, da jo brani odvetnik M.V., ki je dne 25.1.2007 sprejel pooblastilo in o tem obvestil sodišče; sodišče kljub temu ni razrešilo postavljene zagovornice, pač pa je naroke za glavno obravnavo izvajalo zgolj v navzočnosti zagovornice po uradni dolžnosti, ne pa v nenavzočnosti obsojenke in zagovornika, ki si ga je obsojenka izbrala sama. S tem ravnanjem so bile po oceni vložnika zahteve obsojenki kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj ni mogla učinkovito uveljavljati pravice, da se brani z zagovornikom, ki si ga izbere sama, kar predstavlja primer nepoštenega sojenja ter pomeni absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka.

9. Za oceno o pravilnosti ravnanja sodišča, ki po stališču zahteve ni upoštevalo volje obsojenke pri izbiri zagovornika, so po presoji Vrhovnega sodišča pomembna naslednja dejstva: v obravnavani zadevi je bistveno tisto, kar se je dogajalo v zadevi K 81/97, v kateri je obsojenka sodelovala vse do zaključne besede tožilstva in kjer ji je bila že 7.7.1999 postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica D.V., zato celoten spis zelo dobro pozna; na prvem naroku obsojenka zoper zagovornico ni imela pripomb; zagovornik po pooblastilu z dne 28.12.2006, odvetnik S.J., je šele v vlogi z dne 10.1.2007 (po zavrnitvi predloga za preklic glavne obravnave z dne 12.1.2007) predlagal, da se zagovornico po uradni dolžnosti razreši, česar sodišče ni storilo; ker zagovornik po pooblastilu na naroku z dne 12.1.2007 ni bil prisoten, je bil narok lahko opravljen zgolj zaradi navzočnosti zagovornice po uradni dolžnosti, sicer bi moralo sodišče glavno obravnavo zaradi poteka treh mesecev od prejšnjega naroka začeti znova; spis je odvetnik S.J. pregledal šele 17.1.2007, pristopil na narok 19.1.2007, a že 24.1.2007 sporočil, da sta z obsojenko pooblastilno razmerje sporazumno zaključila in da predlagata, da tudi v bodoče obsojenko zagovarja zagovornica po uradni dolžnosti; dne 25.1.2007 je obsojenka pooblastila novega zagovornika, odvetnika M.V., ki je sodišče istega dne z vlogo obvestil, da je obsojenka preklicala pooblastilo odvetniku S.J. in zagovornici po uradni dolžnosti, odvetnici D.V.; odvetnik M.V. na narok 26.1.2007 in na naslednje ni pristopil in ni pregledal spisa; v dopisih z dne 7.2.2007 in 22.2.2007 je navajal, da obsojenka ne dovoli drugim zagovornikom, da jo zagovarjajo v tej kazenski zadevi, vendar sodišče njegovim zahtevam ni sledilo.

10. Na podlagi navedenih dejstev Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenka ves čas med kazenskim postopkom imela dva zagovornika: po uradni dolžnosti odvetnico D.V. in po pooblastilu, najprej odvetnika S.J., nato pa odvetnika M.V. Šlo je torej za položaj, ki ga ureja drugi odstavek 68. člena ZKP, tako, da se šteje, da je obramba zagotovljena, če v postopku sodeluje vsaj eden izmed njih. Ob tem velja opozoriti na zadevo Croissant v. Nemčija (z dne 25.9.1992, A 237-B (1993), 16 EHRR 135), v kateri je ESČP glede pravice do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe zavzelo stališče, da bo ta lahko omejena, če se s tem sodišče izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče torej ravna pravilno, če oceni, da je obramba z zagovornikom brez upoštevanja volje obdolženca potrebna, da se izogne nepotrebnemu zavlačevanju postopka, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, kot so njegova zapletenost in trajanje postopka. Sodišče mora pri tem tehtati med omenjenimi interesi izvedbe konkretnega postopka in na drugi strani pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe. Glede na navedeno stališče ESČP in ob dejstvu, da je v konkretnem primeru obsojenka poleg zagovornice po uradni dolžnosti ves čas postopka imela tudi zagovornika po lastni izbiri, ni mogoče sprejeti trditve, da je sodišče obsojenki kršilo pravico do obrambe zgolj zato, ker postavljene zagovornice ni razrešilo, čeprav je vedelo, da je obsojenka med kazenskim postopkom imela zagovornika, ki ga je sama pooblastila (prvi odstavek 72. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedeno tehtanje opravilo prvostopenjsko sodišče, ko je v sodbi (stran 7) zavrnitev zahteve za razrešitev zagovornice utemeljilo z razlogi, ki so navedeni v 9. točki, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema, saj iz njih izhaja, da je obsojenkino ravnanje merilo na prelaganje glavne obravnave in s tem nepotrebno zavlačevanje postopka. Učinkovita in hitra izvedba postopka ter sojenje v razumnem roku, ob doslednem upoštevanju pravic obrambe, je v javnem interesu, kar pokaže, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko glede na obsojenkino očitno zlorabo pravice do zagovornika, zagovornice po uradni dolžnosti ni razrešilo. Sicer pa je obsojenka poleg zagovornice po uradni dolžnosti ves čas postopka imela zagovornika, ki si ga je sama izbrala, katerega bi lahko obvestila o poteku glavnih obravnav oziroma bi se „ob vstopu“ v postopek moral o tem sam pozanimati. Na podlagi navedenih dejstev Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo pravice obsojenke do obrambe z zagovornikom, ki si ga svobodno izbere, ko ni ugodilo večkratnim zahtevam njenih pooblaščenih zagovornikov za razrešitev postavljene zagovornice in predlogom, naj zaradi priprav obrambe preloži naroke za glavno obravnavo, vse naroke od vključno 12.1.2007 dalje pa je izvedlo le v navzočnosti postavljene zagovornice. Ker je na vseh narokih bila navzoča obsojenkina zagovornica, tudi ni mogoče sprejeti stališča, da je sodišče kršilo kazenski postopek v smislu 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Vendar pa ugotovitev, da kršitve v tem pogledu ni, še ne pomeni, da je bila obsojenki zagotovljena učinkovita obramba s postavljeno zagovornico, zaradi česar je treba presojati tudi to vprašanje. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 160/2007 z dne 10.1.2008 sprejelo stališče, da je sodišče dolžno reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom le, če je ta očitna ali pa je bilo o neučinkovitosti strokovne pomoči postavljenega zagovornika seznanjeno (obveščeno) na kakšen drug način. V konkretni zadevi pa takšnih okoliščin, razen apriornega zavračanja take formalne obrambe, vložnik v zahtevi niti ne navaja.

13. V obravnavanem primeru ni relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala trditev zahteve o nezaupanju oziroma porušenem zaupanju med obsojenko in zagovornico po uradni dolžnosti odvetnico D.V. Nasprotno je zagovornik po pooblastilu, odvetnik S.J., v vlogi z dne 24.1.2007 navedel, da sta z obsojenko pooblastilno razmerje sporazumno zaključila in da predlagata, da tudi v bodoče obsojenko zagovarja zagovornica po uradni dolžnosti. Vložnik zahteve pa je šele v odgovoru na predlog Vrhovnega državnega tožilstva izpostavil konflikt interesov med zagovornico po uradni dolžnosti, ki se je s sojenjem v nenavzočnosti strinjala, in obsojenko, ki je temu izrecno nasprotovala. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP podaja zgolj lastno oceno ravnanja obsojenke na glavni obravnavi z dne 20.10.2006 in se ne strinja s presojo sodišča, ki je na podlagi povzetih okoliščin (na narok po prekinitvi ni več pristopila, odsotnosti ni opravičila, o razlogih za odsotnost sodišča ni seznanila niti kasneje) navedlo, da se je obsojenka sama odrekla pravici, da se ji sodi v nenavzočnosti. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov o odnosu med obsojenko in njeno zagovornico, s katerimi je razpolagalo, zaključuje, da med obsojenko in zagovornico po uradni dolžnosti konflikta interesov glede nenavzočnosti obsojenke ni bilo. Dejstva, da se je hkrati branila tudi s pooblaščenim zagovornikom, pa ni mogoče razlagati kot izraz nezaupanja med njima. O kvaliteti njene obrambe pa se je prepričalo na podlagi zapisnikov o glavni obravnavi in na podlagi njenih procesnih dejanj in tako zaključilo, da je zagovornica aktivno prispevala k obsojenkini obrambi. Obsojena v tem pogledu zato ni bila postavljena v neenak položaj pred sodiščem, zaradi česar tudi ni mogoče sklepati na kršitev pravice do enakega sodnega varstva (22. člena Ustave).

14. Zahteva uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil kazenskega postopka tudi zato, ker sodišče zagovorniku po pooblastilu, odvetniku M.V., ni vročilo vabila na glavno obravnavo in ga ni obvestilo o posameznih procesnih dejanjih. Navedene očitke je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je sodišče na prvem naroku (z dne 20.10.2006) strankam (obsojenki, zagovornici po uradni dolžnosti ter okrožni državni tožilki) naznanilo vabila za nadaljnje naroke, zato ni bilo dolžno v nadaljevanju vročiti vabila še naknadno pooblaščenemu zagovorniku. V takem primeru, ko je zagovornik naknadno vstopil v fazo vnaprej razpisane glavne obravnave, bi se moral o nadaljnjih narokih za glavno obravnavo sam pozanimati oziroma bi ga morala o tem seznaniti obsojenka. Glede na to, da je bila obsojenka prisotna na naroku 20.10.2006 in da ji je zagovornica po uradni dolžnosti poslala zapisnik o tem naroku (dopis z dne 6.11.2006 na list. št. 275), so namreč navedbe zahteve, da v času od dne 25.1.2007 ni bila seznanjena s posameznimi procesnimi dejanji, ker je zbolela in je bila nezmožna za delo, neutemeljene. Vrhovno sodišče na podlagi dejstev, da zagovornik po pooblastilu, odvetnik M.V., spisa nikoli ni pregledal in na noben narok za glavno obravnavo ni pristopil, ampak je s sodiščem komuniciral z vlaganjem številnih vlog, v katerih je zahteval razrešitev zagovornice po uradni dolžnosti, ugotavlja, da namena pristopiti na glavno obravnavo sploh ni imel, ampak je bil njegov edini namen le oviranje in zavlačevanje postopka, kar kaže na njegovo izrazito obstruktivno ravnanje.

15. Zahteva zatrjuje tudi, da sodišče narokov za glavno obravnavo ni razpisovalo na pravilen in zakonit način, kot je to določeno v ZKP, ampak na nejasen in nerazumljiv način, s katerim ni bila seznanjena niti obsojenka, niti odvetnik M.V. Ker je bil kazenski postopek izveden na nepravilen in nezakonit način, sta takšni tudi izpodbijani sodbi.

16. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 153/2007 z dne 6.9.2007 navedlo, da je temeljno izhodišče ZKP glede teka oziroma časovne izvedbe glavne obravnave izraženo v načelu koncentracije in ekonomičnosti postopka, po katerih je treba glavno obravnavo začeti in končati praviloma na enem naroku. Ker vedno to ni mogoče zaradi različnih ovir oziroma drugih razlogov, zakon predvideva preložitve in prekinitve glavne obravnave (členi 310 do 313 ZKP). Glavna obravnava, čeprav je opravljena na več narokih, pomeni celoto, kar pomeni tudi, da imajo procesna dejanja, opravljena na enem naroku, učinek tudi na poznejših in prej opravljenih dejanj ni treba ponavljati, če jo vodi isti sodnik in ni bila preložena za več kot tri mesece (drugi in tretji odstavek 311. člena ZKP). Vabilo na glavno obravnavo lahko sodišče tudi ustno naznani osebi, ki je pred njim in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že zapisano v zapisniku o glavni obravnavi (tretji odstavek 117. člena ZKP). Ta določba se lahko uporabi v primeru preložitve glavne obravnave na določen čas, kar zahteva načelo ekonomičnosti kazenskega postopka. Glede na to, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.10.2006 (list. št. 265) izhaja, da je senat prejel sklep: "Glavna obravnava v tej zadevi se bo po današnjem naroku nadaljevala v sobi 122/I tega sodišča s pričetkom ob 8.30 uri vsak petek začenši z 12.1.2007, do zaključka." Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavani zadevi za to izpolnjeni vsi pogoji. Prav tako je razvidno, da je senat ta sklep sprejel pred prekinitvijo naroka ob 11.00 uri, torej še ob prisotnosti obsojenke, in da ji je bil zapisnik poslan s strani zagovornice po uradni dolžnosti, zato navedbe zahteve, da ta s tem ni bila seznanjena, ne držijo.

17. Zahteva sodišču očita tudi nezakonito in nepravilno sojenje v nenavzočnosti obsojenke, ker je vedelo, da je imela med kazenskim postopkom hude zdravstvene težave: operativni poseg, težave pri zdravljenju, delovna nezmožnost ter duševne bolečine zaradi smrti moža v prometni nesreči z dne 13.11.2006, o katerih je sodišču predložila zdravstveno dokumentacijo in predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, kar sodišče ni upoštevalo, in zahtevala, da se ji sodi v njeni navzočnosti.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevanja zahteve niso utemeljena in v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje razloge za sojenje v nenavzočnosti obsojenke, kot jih je navedlo najprej že na zapisnik o glavni obravnavi z dne 20.10.2006 (list. št. 266), kar je podrobneje obrazložilo v sklepu K 158/2002 (list. št. 372), ki ga je potrdilo Višje sodišče v Kopru s sklepom Kp 159/2007 z dne 11.4.1007 (list. št. 385), in v prvostopenjski sodbi (stran 4 do 6). Sodišče se je opredelilo glede vsakega posameznega predloga za preložitev glavne obravnave in pravilno ocenilo, da ne obsojenka, ne njena zagovornika po pooblastilu odsotnosti z narokov za glavne obravnave nista opravičila, saj zgolj priporočilo mirovanja in počitka, brez mnenja kakšne stroke o obsojenkini nezmožnosti aktivno se zagovarjati, ne zadostuje. Konkretno glede glavne obravnave z dne 12.1.2007 pa se je šele kasneje izkazalo, da se je obsojenka dejansko ni mogla udeležiti, saj je bila istega dne odpuščena iz bolnice. Iz podatkov spisa, povzetih v prvostopenjski sodbi, izhaja, da je zagovornik dne 28.12.2006 podal predlog za preložitev obravnave in priložil napotnico z dne 13.12.2006, naročilo za ultrazvočni pregled na 15.12.2006 in na "histeroskopsko" operacijo na 9.1.2007, dne 10.1.2007 pa zgolj navajal, da je obsojenka prestala poseg in da predvideva še vsaj dvodnevno hospitalizacijo. Sodišče je na podlagi obsojenkine zdravstvene dokumentacije, s katero je takrat razpolagalo, zaključilo, da iz nje ne izhajajo takšne okoliščine, da obsojenka že objektivno vzeto ni bila sposobna pristopiti na glavno obravnavo, zato obravnave utemeljeno ni preložilo. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 35/2006 z dne 4.10.2006 sprejelo stališče, da je v primerih dokazovanja opravičljivih razlogov za izostanek obramba dolžna predložiti sodišču podatke o opravičljivih razlogih za izostanek praviloma do naroka, saj se okoliščine, ali je izostanek opravičljiv ali ne, lahko presojajo na naroku, na katerega pravilno vabljena oseba ni pristopila. Vendar ni mogoče izključiti primerov, da sicer utemeljeno opravičilo obrambe iz objektivnih razlogov prepozno pride na sodišče. Tudi v obravnavani zadevi je sodišče šele dne 22.1.2007 prejeto potrdilo Ginekološke klinike Ljubljana, iz katerega izhaja, da je bila obsojenka odpuščena iz bolnice dne 12.1.2007, to je na dan glavne obravnave. Navedeno novo okoliščino je ocenilo za tehtno v tolikšni meri, da bi opravičevala izostanek obsojenke na naroku, kolikor bi v času presoje zanjo vedelo in posledično vse na obravnavi z dne 12.1.2007 izvedene dokaze v celoti ponovno izvedlo na naroku 26.1.2007. Kolikor na tej podlagi zahteva uveljavlja kršitev pravic obrambe, zato tudi ni utemeljena.

19. Ob zavrnitvi enakih navedb kot v zahtevi je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pri tem izpostavilo dejstvo, da je obsojenka po zaslišanju in seznanitvi z nadaljnjimi poteki glavne obravnave po odmoru obravnavo z dne 20.10.2006 zapustila, razlogov za to pa nikoli ni pojasnila. Tudi nadaljnjih narokov vse do novembra 2007 se ni udeleževala, čeprav je bil operativni poseg opravljen že 9.1.2007, kot razlog je njen zagovornik še naprej navajal njene zdravstvene težave. Na podlagi vseh okoliščin, predvsem ravnanja obsojenke, je pritožbeno sodišče sprejelo oceno sodišča prve stopnje, da se je obsojenka odrekla sojenju v navzočnosti, njene vztrajne zahteve za preložitev oziroma prekinitev sojenja in izločitev sodnikov ter prenos pristojnosti ter neudeležbo pooblaščenega zagovornika pa ocenilo kot namerno zavlačevanje kazenskega postopka in zlorabo procesnih pravic (stran 4 sodbe). Obsojenkin zagovornik v zahtevi ponuja svojo oceno, da obsojenka zaradi hudih zdravstvenih težav med kazenskim postopkom ni bila sposobna sodelovati na narokih. Na ta način glede tega procesno relevantnega dejstva izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 210/2004 z dne 21.4.2005 sprejelo stališče, da je presoja, ali so razlogi, zaradi katerih obdolženec ne more priti na glavno obravnavo, upravičeni, v domeni sodišča, ne pa strank. V nasprotnem bi to sodečemu sodniku onemogočalo procesno vodstvo, kar bi imelo za posledico, da nobenega od kazenskih postopkov praktično ne bi bilo mogoče končati. Zgolj bolniški stalež pa še ni okoliščina, ki bi a priori onemogočala obrambo oziroma pristop na glavno obravnavo, saj je lahko priznan tudi iz razlogov raznih kroničnih bolezni ali bolezni, ki onemogočajo opravljanje določenega poklica, medtem ko je oseba zmožna prostega gibanja, razmišljanja in podobno. Glede na navedeno je stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenkine zdravstvene težave z opravljenim operativnim posegom niso bile take, da obsojenka zaradi njih po preteku sedemdnevnega počitka po odpustitvi iz bolnišnice 12.1.2007 ne bi bila objektivno sposobna pristopiti na glavno obravnavo in na njej kot procesni subjekt učinkovito udejanjati svoje procesne pravice, razumno. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ob podanih vseh pogojih iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, da se obravnava opravi v obsojenkini nenavzočnosti, s tem ko je sodišče prve stopnje obdolžencu sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo določb ZKP.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so utemeljene trditve zahteve, da je sodišče obrazloženi sklep o sojenju nenavzočnosti na naroku o glavni obravnavi z dne 20.10.2006 izdalo šele naknadno, saj je na sklepu naveden datum 16.3.2007, prav tako iz vročilnice obsojenki izhaja, da je pisni odpravek sklepa prejela šele 21.3.2007. To ne pomeni, da je izpodbijana pravnomočna sodba zato nezakonita in da obsojenka ni bila seznanjena s sojenjem v nenavzočnosti, kot trdi zahteva, saj je bila prisotna na naroku 20.10.2006, ko je senat razglasil in na kratko obrazložil sklep, da se ji v nadaljevanju glavne obravnave sodi v njeni nenavzočnosti. Zahtevo je treba zavrniti že zaradi tega, ker razen pavšalnih navedb ne uveljavlja nobene kršitve zakona in ne zadosti zahtevi prvega odstavka 424. člena ZKP, po katerem se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in jih je konkretiziral, ne pa samo poimensko navedel. Zato se z nadaljnjim vprašanjem morebitne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe, česar vložnik tudi ni obrazložil, Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo.

21. Glede navedb zahteve, da je sodišče neargumentirano zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki ga je obramba prvič predlagala dne 25.1.2007, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene in v celoti sprejema obrazložene razloge sodišča prve stopnje: da je dokazno breme, da obsojenka ni zmožna pristopa na glavno obravnavo, na obsojenki; da ni nobenega mnenja kakšne stroke o obsojenkini nezmožnosti aktivno se zagovarjati; da je izkazano zgolj priporočilo mirovanja in počitka in da ne gre za dokazne predloge glede razčiščevanja dejanskega stanja v okviru očitka obtožbe (stran 6 sodbe) ter tudi argumentiran zaključek pritožbenega sodišča, da glede na to, da je bila obsojenka iz bolnišnice odpuščena 12.1.2007, ni bil podan dvom v njeno zmožnost pristopa na glavno obravnavo (stran 4 drugostopenjske sodbe). Pavšalnih navedb zahteve, da sodišče s tem, ko odvetniku M.V. ni omogočilo sodelovanja v kazenskem postopku in ni izvedlo vseh z njegove strani predlaganih dokazov, pa sploh ni mogoče presojati, saj zahteva niti ne konkretizira, kateri s strani zagovornika predlagani dokazi niso bili izvedeni, zato očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Ustave niso podane.

22. Vložnik zahteve uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker dejanje, ki se očita obsojenki v izreku sodbe sploh ni kaznivo dejanje. Navaja, da ni dokazov o obstoju subjektivnih in objektivih elementov očitanega kaznivega dejanja, zlasti ni dokazan direktni naklep obsojenke, da je pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja delovala kot pomagač. Enake očitke je presojalo že pritožbeno sodišče kot razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ugotovilo, da pritožbe v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ni moglo preizkusiti, saj ni konkretizirala, v katerem delu izpodbija sodbo (stran 5 sodbe). Glede na to, da zahteva dejansko podaja drugačno oceno dejanskega stanja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

23. Prav tako iz nadaljnjih navedb zahteve ne izhaja bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede očitkov, da sodba ni obrazložena in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, je že pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno pojasnilo tako dejanja že obsojenih D.K. in D.Č. kot tudi obsojenkino vlogo (na straneh od 73 dalje). Prav tako je neutemeljena navedba zahteve, da v izreku ni jasno definirana obsojenkina vloga, ki je opisana kot pomoč, čeprav hkrati iz izreka izhaja, da gre za sostorilstvo. Obsojenkina vloga je namreč v izreku izrecno zatrjevana kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, kar je milejša oblika od sostorilstva, pritožbena izvajanja v smeri sostorilstva pa so obsojenki v škodo, kar je z vidika določbe 421. člena ZKP, po kateri sme zagovornik to pravno sredstvo vložiti samo v obsojenčevo korist, nedopustno. Vrhovno sodišče po presoji navedenih dejstev v celoti sprejema zaključke sodišča druge stopnje glede enakih pritožbenih očitkov, zato je v zahtevi ponovljene očitke zavrnilo.

C.

24. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene A.T. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.