Jedro

Obveznost tožencev iz naslova uporabnine do tožeče stranke je torej deljiva in toženci dolgujejo tožeči stranki vsak svoj enak del obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu II. točke izreka spremeni tako, da se v predzadnji vrstici izpusti beseda ″nerazdelno″ in se tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahtevano nerazdelno plačilo, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe delno ustavilo pravdni postopek, v II. točki izreka sodbe pa je razsodilo, da so toženci (prvo tožena stranka, drugo tožena stranka, tretje tožena stranka in četrto tožena stranka) v 60-ih dneh dolžni izprazniti doslej uporabljani del stavbe 27 v stavbi 3149 v k.o. ... ter ga oseb in stvari prostega izročiti tožeči stranki ter v roku 15 dni plačati za vsak mesec uporabe od vložitve tožbe do septembra 2022 mesečno 180,00 EUR, kar znaša 4.680,00 EUR nerazdelno, ter v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 776,72 EUR.

2. Zoper sodbo se toženci po pooblaščencu pravočasno pritožujejo. Sodbo izpodbijajo v II. točki izreka iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih pritožbe navajajo, da je sodišče s sodbo med drugim odločilo, da so toženci tožeči stranki dolžni nerazdelno (solidarno) plačati uporabnino v skupnem znesku 4.680,00 EUR. Iz tožbenih navedb tožeče stranke ni razvidno, na kakšni dejanski in materialnopravni podlagi temelji svoj zahtevek, da se terjatev plača nerazdelno, niti tega v sodbi ne ugotovi sodišče prve stopnje, zaradi česar je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V vsakem primeru pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se solidarnost, razen v primeru gospodarskih pogodb, skladno s 394. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ne domneva, sodišče pa tega ni upoštevalo in ni navedlo razlogov, zakaj bi ta domneva v konkretnem primeru bila izpodbita. Obveznost plačila uporabnine, ki jo vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost, ki ima več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ, ki določa, da se ob odsotnosti drugačnega dogovora v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje na podlagi določb prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v drugem odstavku 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodbo toženci s skupno pritožbo izpodbijajo le v delu, kjer jim je naložena nerazdelna obveznost tožeči stranki plačati uporabnino za vsak mesec uporabe nepremičnine od vložitve tožbe do septembra 2022 mesečno 180,00 EUR, kar skupaj znaša 4.680,00 EUR. Sodba sodišča prve stopnje je zato le v tem delu predmet pritožbenega preizkusa.

6. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena1, razlogi sodbe tudi glede izpodbijanega dela omogočajo pritožbeni preizkus. Zato očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi uradoma - drugi odstavek 350. člena ZPP), katere bistvo je ravno v tem, da se sodbe ne da preizkusiti, ni podana.

7. Pritrditi pa je pritožbi o zmotni uporabi materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine sledilo in ugodilo tudi v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala od tožencev plačilo uporabnine nerazdelno (solidarno).

8. Sodišče prve stopnje je upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank (na katero je ob določbah prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP vezano), odločitev o plačilu uporabnine pravilno oprlo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ)2, čemur pritožba ne nasprotuje. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da so toženci v vtoževanem obdobju nepremičnino, katere lastnica je tožeča stranka, uporabljali brez pravnega naslova, v stanovanju so prebivali in ga brez plačila uporabljali v svojo korist, tožeča stranka pa je bila zato prikrajšana, ker svoje nepremičnine ni mogla uporabljati, zato je upravičena od tožencev terjati nadomestilo koristi, ki bi jo lahko imela od uporabe. Višini uporabnine pritožbeno ni nasprotovano.

9. Denarne obveznosti so po svoji naravi deljive obveznosti (prvi odstavek 393. člena OZ). Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Solidarnosti (nerazdelnosti) pri tovrstnih obveznostih torej ni, razen če je takšna obveznost dogovorjena ali z zakonom določena.

10. Toženci imajo prav, da ob zgoraj navedenem materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti plačila uporabnine ni. V zakonskih določbah o neupravičeni pridobitvi (obogatitvi), na kateri je tožeča stranka edino temeljila predmetni tožbeni zahtevek, materialnopravne podlage za odločitev o nerazdelni obveznosti ni najti3, druge podlage pa tožeča stranka tudi ni zatrjevala4. Nerazdelna obveznost pa se, kot pravilno izpostavlja pritožba, razen pri gospodarskih pogodbah (394. člen OZ), kar pa ni primer v obravnavani zadevi, ne domneva. Obveznost tožencev iz naslova uporabnine do tožeče stranke je torej deljiva in toženci dolgujejo tožeči stranki vsak svoj enak del obveznosti5. 11. Zato je bilo pritožbi tožencev ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) spremeniti tako, da se iz izreka v II. točki v predzadnji vrstici izpusti beseda nerazdelno, tožbeni zahtevek pa se v delu, kjer se zahteva nerazdelno plačilo, kot neutemeljen zavrne.

12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 3 Tako npr. tudi odločba VS RS II Ips 305/2011. 4 Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (EMŠO vsakega od tožencev) tudi izhaja, da so bili vsi štirje toženci (družinski člani) ob vložitvi tožbe (14. 7. 2020) že polnoletni. 5 4680 : 4 = 1.170.