Jedro

Tožnica (višja medicinska sestra, ki je diplomo pridobila po prej veljavnih študijskih programih, ima končano pripravništvo, opravljen strokovni izpit in tri leta opravlja svoj poklic v zadnjih petih letih) lahko glede na predhodne določbe ZZDej opravlja delo v zdravstveni dejavnosti enako kot diplomirana medicinska sestra. Kljub temu ni mogoče šteti, da ima ustrezno izobrazbo in da je upravičena do enake plače, kot jo prejema diplomirana medicinska sestra (ampak jo je tožena stranka zakonito uvrstila v en plačni razred niže).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti določitve osnovne plače tožnice na delovnem mestu E037020 dipl. medicinska sestra v intenzivni terapiji III z uvrstitvijo v 37. plačni razred, obveznost tožene stranke, da tožnico uvrsti v 38. plačni razred z napredovanjem od 1. 10. 2008 pa v 39. plačni razred, na izstavitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, na plačilo razlike med količnikoma za 37. plačni razred in 38. plačni razred od 1. 8. 2008 do 1. 10. 2008 in med količnikom za 37. plačni razred in 39. plačni razred od 1. 10. 2008 dalje ter njen podredni zahtevek glaseč se na plačilo odškodnine v višini 1.239,84 EUR za obdobje od 1. 8. 2008 do 30. 4. 2009 z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 124,22 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz razlogov po 338. členu ZPP in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je pritrdilo toženi stranki glede zakonitosti zmanjšanja osnovne plače za plačni razred z obrazložitvijo, da lahko načeloma opravlja delo v zdravstveni dejavnosti le oseba z diplomo višje šole, čeprav je 2. odstavek 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-G) višji medicinski sestri, ki je diplomo dobila po prej veljavnih študijskih programih, ima končano pripravništvo in opravljen strokovni izpit ter tri leta opravljanja svojega poklica v zadnjih petih letih, priznal enako kvalifikacijo kot tistemu, ki konča študij skladno s 7. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti. Sodišče razlikovanje med kvalifikacijo, ki jo priznava ZZDej-G in strokovno izobrazbo razlaga s pomočjo gramatikalne razlage. Tožnica pa meni, da je potrebno uporabiti teleološko argumentacijo, se pravi, kakšen namen želi doseči ZZDej-G, ki v 11. členu višji medicinski sestri pod določenimi pogoji priznava enako kvalifikacijo. Namen zakona je bil izenačiti tiste medicinske sestre, ki so že do uveljavitve zakona samostojno opravljale dejavnost in imele pridobljeno izobrazbo po prej veljavnih študijskih programih z diplomiranimi medicinskimi sestrami v njihovih pravicah glede opravljanja dela. Materialnopravno zmoten je tako zaključek sodišča, da lahko samostojno opravlja delo v zdravstveni dejavnosti le oseba z diplomo visoke šole. Tako je tudi napačen sklep sodišča, da je toženka upravičeno znižala tožnici en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe, saj 14. člen ZSPJS določa, da se plačni razred zniža v primeru, da javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane. Tožnica je izobrazbeno izenačena z diplomirano medicinsko sestro, pri čemer ne gre striktno za pojem strokovna izobrazba, temveč termin izobrazba, ki seveda dopušča namensko razlago predpisov. Razlaga, ki jo je zavzelo sodišče, je tudi nasprotujoča načelu enakega plačila za enako opravljeno delo, saj se delo tožnice kot višje medicinske sestre v ničemer ne razlikuje od dela drugih zdravstvenih delavk, diplomiranih medicinskih sester.

Tožena stranka se pritožuje v delu sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, in sicer, ker sodišče toženi stranki ni priznalo kilometrine in pristopa za en narok ter pripravljalne vloge z dne 29. 10. 2010. Vse te stroške je tožena stranka priglasila na zadnjih glavni obravnavi in meni, da bi jih moralo sodišče naložiti v plačilo tožeči stranki, ki je s svojim zahtevkom v celoti propadla. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odmeri tudi pritožbene stroške, ki jih priglaša. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na kateri pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ker naj bi tožnica imela zahtevano izobrazbo in zato uporaba določbe 14. člena ZSPJS ne pride v poštev. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, kar med strankami ni sporno, da je tožnica višja medicinska sestra, ki je diplomo pridobila po prej veljavnih študijskih programih, ima končano pripravništvo, opravljen strokovni izpit in tri leta opravljanja svojega poklica v zadnjih petih letih, kot to zahteva določba drugega odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-G – Ur. l. RS, št. 2/2004), ki v drugem odstavku 11. člena takim osebam priznava enako kvalifikacijo kot tistim, ki končajo študij skladno s 7. členom tega zakona in lahko samostojno opravljajo delo v zdravstveni dejavnosti. Sedmi člen tega zakona določa, da sme samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti diplomirana medicinska sestra po končanem najmanj triletnem ali 4600 ur trajajočem študiju s teoretičnim in praktičnim izobraževanjem. Dejstvo, da ZZDej-G dovoljuje, da višja medicinska sestra, ki je diplomo pridobila po prej veljavnih študijskih programih, ima končano pripravništvo, opravljen strokovni izpit in tri leta opravljanja svojega poklica v zadnjih petih letih, lahko samostojno opravlja delo v zdravstveni dejavnosti enako kot diplomirana medicinska sestra, ne pomeni, da je s tem izenačena izobrazba višje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre, kot se za to zmotno zavzema tožnica. Za delovno mesto, za katerega ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovno mesto diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji III, šifra delovnega mesta E037020, se zahteva visokošolska strokovna izobrazba VII/1. Tako dosežena izobrazba, ki jo ima tožnica višja medicinska sestra (VI. tarifni razred), ne pomeni ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tega dejstva ne spremeni niti določba drugega odstavka 11. člena ZZDej-G, kajti na podlagi te določbe ima tožnica le pravico samostojno opravljati delo v zdravstveni dejavnosti in če te zakonske določbe ne bi bilo, tožnica sploh ne bi smela imeti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre, za katerega ima eno stopnjo nižjo izobrazbo od zahtevane. Zato je zmotno stališče tožnice, da je potrebno določbo 11. člena ZZDej-G tolmačiti tako, da je tožnica na podlagi te določbe tudi pridobila ustrezno izobrazbo za opravljanje dela diplomirane medicinske sestre. Kot je bilo že povedano, na podlagi te zakonske določbe tožnica lahko le opravlja to delo, nima pa ustrezne izobrazbe. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka podlago za uvrstitev tožnice v en plačni razred nižje v drugem odstavku 14. člena ZSPJS.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da razlaga, ki jo je zavzelo sodišče, nasprotuje načelu enakega plačila za enako opravljeno delo, kajti tožnica je razvrščena en plačni razred nižje zaradi nižje izobrazbe od zahtevane in ne zaradi nižje vrednotenega dela. Da je zakonska ureditev na tak način v skladu z Ustavo Republike Slovenije, je zavzelo stališče že Ustavno sodišče Republike Slovenije v primeru plač učiteljev, ko je presojalo ustavnost Zakona o plačah delavcev v javno-vzgojnih izobraževalnih zavodih in Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (U-I-7/94). V tem primeru je zavzelo stališče, da čeprav zakon o osnovni šoli dopušča, da delo učitelja opravljajo učitelji z različnimi doseženimi stopnjami izobrazbe, s takšno ureditvijo različne stopnje izobrazbe med seboj niso izenačene in v posledici tega učitelji tudi ne morejo pričakovati izenačenosti plač v delu, ki je odvisen od izobrazbe. Upoštevanje različnih dejanskih stanj v zakonski ureditvi ne predstavlja kršitve načela enakosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo tudi pritožbo tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in ugotovilo, da je ta neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo o priglašenih stroških postopka na zadnji glavni obravnavi, pri čemer je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka priglasila stroške le z eno pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo nagrado za pristop na narok, saj Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008) določa nagrado za narok v enotnem znesku, ne glede na to, koliko narokov sodišče opravi. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo priznati dvojno tarifo, ker sta bila opravljena dva naroka. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli, za kar je imelo podlago v določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.