Jedro

Zaradi nečitljivosti navedenih pisanj obdolženca, ga je sodišče dne 4. 6. 2019 pozvalo, da svoje vloge čitljivo zapiše. Po takšnem pozivu sodišča je obdolženi podal pisno vlogo s katero je umaknil svojo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora in predlagal, da se v obravnavani zadevi razpiše glavna obravnava, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako je sklep o odreditvi pripora postal pravnomočen, podani pa so bili tudi vsi pogoji za razpis glavne obravnave. Zato pritožba obdolženca v tej smeri ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba obdolženega D.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je po členih 57 in 63 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, po kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem je obdolžencu po 6. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo še navodilo, prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko D.G. in njenimi bližnjimi, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženemu v izrečeno kazen všteje čas pripora od 1. 6. 2019 od 08.20 ure do 11. 6. 2019 do 13.05 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanko D.G. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.000,00 EUR napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi v pritožbi navaja, da ni kriv storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 134.a člena KZ-1, zato, ker ni izpolnil zakonitih znakov navedenega kaznivega dejanja, za katerega je potrebno večkratno približevanje. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženec meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča pa uveljavljana kršitev ni podana, saj ima opis kaznivega dejanja zalezovanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake, saj v obravnavanem primeru ni šlo zgolj za enkratno ravnanje, kot to skuša prikazati obdolženi. Obdolžencu se namreč očita, da je v časovnem obdobju od 2. 2. 2017 do 1. 5. 2017 s ponavljajočim se opazovanjem ter vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika in stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezoval D.G., ter na ta način pri njej povzročil prestrašenost in ogroženost. S takšnim svojim protipravnim ravnanjem pa je obdolženi izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, ki jih zgolj pavšalno sklicevanje obdolženega na „D.“ ne more omajati. Očitno pa je, da obdolženi v okviru navedenega pritožbenega razloga v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se sklicuje na to, da oškodovanke ni zalezoval, ampak je iskal ženo, za kar pa ima vso pravico. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo, ali pa ga je uporabilo napačno. Glede na navedeno se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Uspešen tudi ne more biti obdolženi, ko trdi, da je vložen obtožni predlog nezakonit in nedopusten, saj takšnim navedbam pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Okoliščine zaradi katerih pa obdolženi meni, da je obtožni predlog nezakonit in nedopusten, pa prav tako ne prepričajo, saj s trditvami, da je šlo za krivo pričanje, zaradi katerega je bil podan obtožni predlog za kaznivo dejanje zalezovanja, lahko k večjemu pomenijo grajo dejanskega stanja, saj se obdolženi tudi pri teh trditvah sklicuje na to, da ni storil kaznivega dejanja zalezovanja.

6. Obdolženec se v pritožbi sklicuje tudi na to, da je bil nezakonito v priporu in na predlog za izločitev sodnice. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil zoper obdolženega dne 7. 5. 2019 odrejen pripor s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 52533/2017, zoper katerega se je obdolženi pritožil ter tudi predlagal izločitev sodnice. Zaradi nečitljivosti navedenih pisanj obdolženca, ga je sodišče dne 4. 6. 2019 pozvalo, da svoje vloge čitljivo zapiše. Po takšnem pozivu sodišča je obdolženi podal pisno vlogo s katero je umaknil svojo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora in predlagal, da se v obravnavani zadevi razpiše glavna obravnava, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako je sklep o odreditvi pripora postal pravnomočen, podani pa so bili tudi vsi pogoji za razpis glavne obravnave. Zato pritožba obdolženca v tej smeri ni utemeljena.

7. Dejansko stanje, ki ga v pritožbi prav tako graja obdolženi je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja:

8. Obdolženi v pritožbi zanika storitev kaznivega dejanja, trdi da ni kriv, saj gre v obravnavani zadevi za njegovo zasebno stvar in da je do vložitve obtožnega predloga prišlo zaradi krivega pričanja ter da je bil tudi postopek zoper njega krivičen.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo povsem pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke D.G., ki je podrobno opisala kako je obdolženi storil kaznivo dejanje in sicer na način, kot izhaja iz izreka napadene sodbe. Obdolženčevo vsiljivo obnašanje se je namreč nadaljevalo tudi po vložitvi kazenskega pregona, zato se je tudi odločila, da vztraja pri kazenskem pregonu zoper obdolženega, ker ta ne preneha z nadlegovanjem in zalezovanjem, saj je nazadnje k njej pristopil jeseni 2018, tako da mu je morala zagroziti, da bo poklicala policijo. Zaradi obdolženčevega početja, njegovih klicev, elektronskih sporočil in želje po vzpostavitvi stikov z njo, se oškodovanka počuti ogroženo in prestrašeno in želi, da obdolženi preneha s tem početjem. Oškodovankino izpovedbo so potrdile tudi tekom postopka zaslišane priče in sicer A.J., ki je obdolženega prepoznal kot osebo, ki zalezuje oškodovanko, ki je od njega v daljšem časovnem obdobju prejemala tudi elektronska sporočila iz katerih izhaja, da jo ljubi, da je njegova dragocena žena in podobno. Obdolženega pa je tudi srečal na snemanju oddaje, ki jo vodi oškodovanka, saj je bil tam z njo prav zaradi tega, ker se je zaradi obdolženčevega početja počutila ogroženo in prestrašeno. Tudi oškodovankini starši M.G. in A.G., pri katerih je obdolženi povpraševal po oškodovanki, ko pa sta oškodovanko seznanila s tem, je ta zahtevala, da obdolženi takoj odide, česar pa ni storil in je ostal pri starših oškodovanke vse do prihoda oškodovanke. Oškodovanki je ponujal bombonjero ter zatrjeval, da je to njegova usojena žena in da se bo z njo poročil, zaradi česar so tudi poklicali policijo. Obdolženčevo početje so opazili tudi sosedje oškodovanke, ki so obdolženca videvali v bližini njenega doma ter je obdolženi M.K. celo spraševal o oškodovanki ter o tem kako pogosto je doma. Prav tako so oškodovankino izpovedbo potrdili njeni sodelavci, ki so bili priče obdolženčevim poskusom vzpostavitve stikov z oškodovanko, ter njenim sodelavcem naročal naj ga pokliče oziroma ji hotel izročiti bombonjero. Sodišče prve stopnje zato ni imelo prav nobenih razlogov, da ne bi sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki so jo potrdile tudi tekom postopka zaslišane priče, prav tako pa je dejanje obdolžencu dokazano tudi s korespondenco iz elektronskega naslova obdolženega na elektronski naslov oškodovanke, ki ji je poslal več sporoči in ki jih sodišče prve stopnje podrobno navaja v razlogih napadene sodbe. Ta sporočila pa potrjujejo obdolženčevo nadlegovanje oziroma zalezovanje oškodovanke. Nobenega dvoma namreč ni, da so elektronska sporočila tako posegla v oškodovankino osebno in družinsko življenje, saj gre za obdolženčevo vsiljivo prizadevanje vzopstavitve stika z oškodovanko, kar vse izhaja iz vsebine sporočil. Iz navedenih razlogov zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, s katerim je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa pritožbeno sodišče ne more slediti obdolženčevi pritožbi v kateri skuša prepričati, da je njegovo razmerje z oškodovanko njegova osebna stvar in da je zgolj iskal ženo, nikakor pa ni oškodovanke zalezoval. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpovedbe prič verodostojne, zato obdolženi, ki trdi, da je do postopka prišlo zaradi krivega pričanja ne more biti uspešen, saj takšne svoje trditve niti ustrezno ne obrazloži, kar velja tudi za očitek, da je šlo v obravnavani zadevi za krivični postopek, saj za takšne trditve obdolženi nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa. Zgolj prazne navedbe, obdolženega v pritožbi, ki so neobrazložene, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in so zato neupoštevne. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je očitano kaznivo dejanje obdolžencu dokazano z izpovedbo oškodovanke in prič, ki so njeno izpovedbo potrdile ter listinskimi dokazi spisa in sicer elektronskimi sporočili, s čimer pa je v celoti ovržen zagovor obdolženega, zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Obdolženi, ki se v pritožbi zavzema zato, da bi prepričal, da mu kaznivo dejanje ni dokazano, zato ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženi z obravnavanim kaznivim dejanjem izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, ko je oškodovanko s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem in vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev ter s tem povzročil pri oškodovanki občutek prestrašenosti in ogroženosti, pravilno je ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, na katerega kažejo časovne okoliščine obravnavanega dejanja, ko je šlo za dalj časa trajajoče in premišljene odločitve obdolženega, da vzpostavi stik z oškodovanko D.G. Pritožba obdolženega, ki takšne zaključke sodišča prve stopnje skuša omajati s trditvijo, da dejanja ni storil, ne more biti uspešna.

10. Iz navedenih razlogov, in ker obdolženi v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Odločbe o izreku kazenske sankcije in varstvenega nadzora obdolženi ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji preizkusilo skladno z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilo ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, tako olajševalne kot obteževalne, zlasti pa stopnjo obdolženčeve krivde, nagibe iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovanje pravne vrednote, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno ter prejšnje življenje obdolženca in njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju ter vse ostale okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Ob upoštevanju vseh okoliščin je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z izrekom varstvenega nadzorstva, ki ga je sodišče izreklo obdolžencu za čas dveh let in s katerim je obdolžencu po 6. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo navodilo in sicer prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko in njenimi bližnjimi, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. V obravnavani zadevi namreč po oceni pritožbenega sodišča ne obstajajo nobene takšne okoliščine, ki bi narekovale spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. 12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče pa je skladno z določilom člena 95/IV ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sicer sodne takse, pri tem pa je upoštevalo materialne razmere obdolženca in dejstvo, da so mu bili naloženi v plačilo že stroški prvostopnega postopka.