Jedro

Trditvena podlaga tožbe ni utemeljevala nobenega od dveh možnih načinov prenehanja osebne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Tožnica ni zatrjevala, da naj bi se uprla izvrševanju služnosti in da zato toženka tri zaporedna leta ne uporablja s služnostjo obremenjenega stanovanja. Za priposestovanje prostosti služnosti pa je potrebno njeno 20 letno neizvrševanje, vendar tožnica v tožbi trdi, da toženka stanovanja ne uporablja od leta 1998, torej 5 let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh povrniti toženki 503,98 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja pravice dosmrtnega stanovanja toženke in njenega pokojnega moža v hiši S., dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris te pravice, zahtevek za izročitev stanovanja v posest in uporabo ter za plačilo 2.400.000 SIT uporabnine in za plačevanje po 40.000 SIT mesečne uporabnine od januarja 2003 dalje. Ugodilo je le tožbenemu zahtevku za plačilo porabe vode in stroškov odvoza smeti v znesku 116.382 SIT ter še odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS št. 87/2002) pozna drugačne razloge za prenehanje osebnih služnosti, kot jih uveljavlja tožnica, dodalo pa je tudi dokazno oceno, da je toženka stanovanje uporabljala pred vložitvijo tožbe in da ga uporablja še sedaj.

Sodišče druge stopnje je ob uporabi pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika (ODZ) tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev pritožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Osebna služnost stanovanja je vezana izključno na osebo, v katere korist je vzpostavljena. Toženka pa stanovanja ne uporablja, kar po mnenju tožnice izhaja iz neskladnosti med izpovedjo toženke, njene hčerke in prič. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih opozoril ni opredelilo. Tožnica opozarja na izpoved priče, ki toženke od leta 2001 ni videla na tem naslovu. Evidentno je, da je tožnica začela nasprotovati služnosti z vložitvijo tožbe. Toženka ni izkazala, da uporablja stanovanje, naselitev tretjih oseb (hčerke, zeta in vnuka toženke) pa je v nasprotju z vsebino instituta osebne služnosti. Res je sicer, da s služnostnim upravičencem lahko živijo njegovi družinski člani, ne morejo pa bivati v stanovanju namesto služnostnega upravičenca. Do teh trditev se nobeno od sodišč ni opredelilo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je toženka dejansko nehala uporabljati stanovanje in zato opraviti dokaze s poizvedbami pri upravni enoti in davčni upravi, kar je tožnica predlagala. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tega ni izvedlo. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršene pa so tudi tožničine procesne pravice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da SPZ ne učinkuje za nazaj in da zato v njem urejenih razlogov za prenehanje osebne služnosti ni mogoče uporabiti za tiste osebne služnosti, ki so prenehale že pred 1.1.2003. Prav prenehanje služnosti pa je tožnica zatrjevala v tožbi, ko je navajala, da je toženka ves čas do leta 1998 brezplačno bivala v spornem stanovanju oziroma da se je konec leta 1987 odselila ter da je zaradi opustitve uporabe njena pravica prenehala. Ker pred uveljavitvijo SPZ osebne služnosti niso bile urejene z zakonom, so pravilni tudi nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča o uporabi pravnih pravil ODZ.

Res je osebna služnost ustanovljena v korist določene osebe, kot poudarja revizija. V tej zadevi je ugotovljeno, da je bila ustanovljena z dogovorom v korist toženke in njenega pokojnega moža ter tudi vpisana v zemljiško knjigo. Način in čas prenehanja služnostne pravice lahko stranki dogovorita s pogodbo, če tega ne storita, pa osebna služnost preneha s smrtjo služnostnega upravičenca (pravno pravilo paragrafa 529 ODZ). Osebna služnost lahko preneha tudi zaradi neizvrševanja, kadar se lastnik izvrševanju upre, upravičenec pa svoje pravice ne uveljavlja v treh zaporednih letih (pravno pravilo paragrafa 1488 ODZ). Na tem mestu revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tožnica niti ni zatrjevala, da naj bi se uprla izvrševanju osebne služnosti. Njena revizijska trditev, da sama vložitev tožbe pomeni tako upiranje, glede na omenjeno pravno pravilo očitno ne zadostuje.

Drug način prenehanja osebne služnosti zaradi njenega neizvrševanja je tako imenovano priposestvovanje prostosti, ko služnostni upravičenec v času, ki je potreben za priposestvovanje, ne izvršuje osebne služnosti. Pri tem načinu ni potrebna nobena aktivnost lastnika služne stvari. Institut priposestvovanja prostosti osebne služnosti je imel pravno podlago v pravnih pravilih paragrafa 524 in paragrafa 1479 ODZ. Ta institut sta sprejeli pravna teorija in sodna praksa (primerjaj II Ips 203/92, II Ips 280/99). Potrebna doba za priposestvovanje prostosti služnosti je znašala 20 let (poročilo o sodni praksi VS LRS št. 1/60 in poročilo VS SRS št. 1/86). Tudi na tem mestu revizijsko sodišče opozarja na pravilne razloge pritožbenega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi tožbe. Trditev v tožbi, vloženi 13.1.2003, da je toženka stanovanje „ves čas do leta 1998“ brezplačno uporabljala, sama po sebi izključuje uporabo tega instituta, saj naj bi po tožbenih trditvah toženkina neuporaba trajala le 5 let. Taka trditvena podlaga torej ne zadošča za nobenega od opisanih načinov prenehanja osebne služnosti zaradi njene neuporabe. Glede prenehanja osebne služnosti toženkinega moža zaradi njegove smrti pa revizijsko sodišče še dodaja, da tožnica sploh ni utemeljila, zakaj toži njegovo ženo, ko sama zatrjuje, da je že prej prišlo do razveze njune zakonske zveze in da sporno stanovanje uporablja njegova hči, torej njegova dedinja.

Že zaradi pomanjkljive trditvene podlage so neupoštevne v reviziji nakazane procesne kršitve. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da glede na take trditve v tožbi niso pravno pomembne ostale pritožbene trditve, torej zatrjevano neskladje med izpovedbami toženke in prič. Nepotrebno je tudi dokazovanje v tožbi zatrjevanega dejstva o tožničini odselitvi v letu 1998 s poizvedbami pri davčni upravi in upravni enoti. Ker ne gre za pravno pomembno okoliščino, izostanek razlogov za neizvedbo o njej predlaganih dokazov ni pomenil posega v tožničine procesne pravice. Enak odgovor velja za procesni očitek o izostanku razlogov glede neutemeljenega prenosa osebne služnosti na toženkino hčerko, saj sodišči takega prenosa nista ugotovili.

Ostale revizijske trditve se dotikajo vprašanja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v razlogih prvostopenjske sodbe o toženkini dejanski uporabi spornega stanovanja. Te trditve so neupoštevne zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožbe, pa tudi zato, ker so v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Podobno kot iz uvodnih pritožbenih opredelitev je mogoče tudi iz uvodnih revizijskih opredelitev razbrati, da tožnica izpodbija tudi zavrnitev denarnega zahtevka za plačilo dospele in za plačevanje bodoče uporabnine. V tem delu sta tako pritožba kot revizija neobrazloženi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob ugotovljeni brezplačnosti osebne služnosti stanovanja tudi ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške, tožnici pa je naložilo povrnitev toženkinih stroškov revizijskega odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).