Jedro

V skladu s pravnim pravilom paragrafa 943 ODZ le iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe, obdarjenec ni pridobil tožbene pravice in se je ta morala ustanoviti s pisno listino. Za veljavno obliko darilne pogodbe je torej potrebna predpisana pisna oblika ali pa je potrebna dejanska izročitev. Prepustitev nepremičnine v posest zadostuje za teorijo realizacije zadostno izpolnitev darilne pogodbe.

Overovitev podpisa darilca ni pogoj za veljavnost darilne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojni S.K. na podlagi darilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi z dne 3.11.1980 lastnik nepremičnin, pripisanih pri vl.štev.

319, k.o. P. in nadalje na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri vložni številki 319 k.o. P. vpisala lastninska pravica v korist dedičev po pok. S.K., v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki vse stroške postopka v višini 225.175,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zhatevku ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi s priposestvovanjem je sodišče prve stopnje po menju pritožnikov napačno uporabilo materialno pravo. Pravni prednik tožeče stranke je vedel, da je sklenil dne 3.11.1980 darilno pogodbo in pogodbo o dedni odpovedi, zaradi česar je bil prepričan, da je po navedeni pogodbi lastnik predmetnih nepremičnin. Razlogi so v tem delu nesmiselni in protislovni. Če bi bil namreč pravni prednik tožečih strank zemljiškoknjižni lastnik, potem vložitev predmetne tožbe sploh ne bi bila potrebna. Bistveno je, da nekdo uporablja nepremičnino kot dobroverni zakoniti posestnik, pri čemer misli, da je stvar, ki jo ima v posesti njegova oziroma ne ve in ne more vedeti, da ni njegova.

Razlogi so v tem delu nesmiselni in protislovni. Za institut priposestvovanja ni bistveno zemljiškoknjižno stanje, pač pa je bistveno, ali stranke sklenejo kakšno pogodbo, na podlagi katere lahko utemeljeno sebe štejejo za lastnike. Tožeča stranka je predmet darila vzela v posest, zaradi česar je bila pisna darilna pogodba tudi realizirana. Dejstvo, da ni bila overovljena, ni bistveno.

Tožniki morajo prav zato vložiti tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče napačno ugotavlja, da do realizacije pogodbe ni prišlo, saj so bile nepremičnine izročene v posest in so tako v celoti izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZOR. Tožeča stranka je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca podala na drugem naroku, ker je šele tedaj toženec pri zaslišanju zanikal podpis pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Nepravilna so materialnopravna stališča prvostopnega sodišča, da nastane darilna pogodba za nepremičnino s sklenitvijo v pisni obliki ter z overovitvijo podpisa darovalca in nadalje da sporna v pisni obliki sklenjena darilna pogodba ni bila realizirana, oziroma da v konkretnem primeru ni mogoče sprejeti teorije realizacije uzakonjene v 73. členu ZOR in na tej podlagi ugotoviti veljavnost sporne darilne pogodbe.

V skladu s pravnim pravilom paragrafa 943 ODZ, ki se je v času sklenitve predmetne darilne pogodbe na podlagi 4. člena Zakona o razveljavljanju pravnih pravil izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo- Ur.list. FLRJ štev. 86/469, uporabljal pri presoji veljavnosti darilne pogodbe, le iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe, obdarjenec ni pridobil tožbene pravice in se je ta pravica morala ustanoviti s pisno listino. Za veljavno obliko darilne pogodbe je bila torej potrebna predpisana pisna oblika ali pa je bila potrebna dejanska izročitev, torej realizacija ustne darilne pogodbe. Že dosedaj v izpodbijani sodbi povzete dejanske ugotovitve pa upoštevaje navedeno pravilo izkazujejo drugačen materialnopravni zaključek, kakršnega je sprejelo prvostopno sodišče. Po teh ugotovitvah sta toženec in pokojni S.K. podpisala pisno darilno pogodbo, ki je bila predložena davčni upravi zaradi ugotovitve morebitne davčne obveznosti. Podarjena nepremičnina je bila obdarjencu izročena v posest oziroma uporabo, uporabljajo pa jo tudi še dediči po pokojnem obdarjencu kot pravilno opozarja pritožnik. Te ugotovitve o prepustitvi podarjene nepremičnine v posest, ki se je nato izvajala, pa tudi povsem jasno izkazujejo za sprejem teorije realizacije zadostno izpolnitev sklenjene darilne pogodbe (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.štev. II Ips 491/96, z dne 5.3.1998). Izpolnjeni so ob sicer izkazani pisni obliki darilne pogodbe tako v konkretnem primeru tudi pogoji za uporabo teorije realizacije v smislu določbe 73. člena ZOR, ki jo je mogoče uporabiti tudi pri presoji darilnih pogodb. Že te ugotovitve bi torej več kot zadoščale za zaključek o veljavno sklenjeni darilni pogodbi, iz katere je dopusten obligacijskopravni zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti darovalca.

Overovitev podpisa darovalca namreč tudi ni pogoj za veljavnost darilne pogodbe, kot še nadalje zmotno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Zgoraj citirano določilo ODZ takšnega pogoja za veljavnost darilne pogodbe ne vsebuje. Overovitev podpisa je bila oziroma je potrebna kot postopkovna predpostavka za dovolitev vknjižbe lastninske pravice na podlagi pravnega posla v zemljiškoknjižnem postopku (primerjaj pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah - paragraf 37/1; zakon je bil objavljen v Službenih novinah kraljevine Jugoslavije, z dne 1. julija 1930; štev. 146/LIII/307, ki se je kot pravna pravila uporabljal na podlagi 4. člena Zakona o razveljavljanju pravnih pravil izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo - Ur.list. FLRJ štev. 86/469; vsebinsko enako določbo je sprejel nato tudi Zakon o zemljiški knjigi v 22. členu; Ur.list Rs štev. 33/95, in tudi novi ZZK-1 - Ur. l. RS 58/2003 v 33. členu). Že s sklenitvijo pisne darilne pogodbe pa pridobi obdarjenec obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, kar vsebinsko oziroma implicite vsebuje tudi zahtevek na ustrezno overovitev podpisa darovalca, če se ta kot v konkretnem primeru temu upira, oziroma takšno overovitev ugodilni sodbeni izrek nadomesti (primerjaj tudi sklep VSL, opr.štev. I Cp 1233/98, z dne 11.11.1999).

Končno tudi ni mogoče pritrditi prvostopnim razlogom, da ni izkazan darilni namen darovalca. Prvostopno sodišče s temi razlogi ugotavlja pomanjkanje ustrezne podlage darilne pogodbe (namen pogodbe - kavza donandi). Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi enostranskega upoštevanja zgolj toženčeve izpovedbe, na da bi pri tem ocenilo diametralno nasprotno izpovedbo tožnice. Na povsem jasno izražen darilni "namen" (kavza donandi) pa nasprotno kaže že sama vsebina pogodbe. V sporni darilni pogodbi sta pogodbeni stranki zapisali tudi intabularno klavzulo in s tem tudi navzven nedvoumno in povsem jasno izrazili soglasno pogodbeno voljo, da se na podarjeni nepremičnini brezpogojno vpiše lastninska pravica v korist obdarjenca. Ne le, da tudi preostala vsebina predmetne darilne pogodbe jasno izraža namen podariti nepremičnino tako, da obdarjenec z vknjižbo pridobi lastninsko pravico, temveč je torej takšen namen tudi povsem ustrezno formaliziran z zapisanim zemljiškoknjižnim dovolilom v korist obdarjenca, katerega ni bilo mogoče realizirati le zato, ker kljub davčno potrjeni pogodbi, darovalec ni hotel overiti podpisa, kar je bil, kot že pojasnjeno tudi v času sklenitve pogodbe formalni pogoj za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Sporni pogodbi torej tudi ni mogoče očitati pomanjkanje ustrezne podlage (kavze). Če pa je v času sklepanja pogodbe darovalec pri sebi mislil, da nepremičnine ne podarja temveč jo le daje v uporabo, tega svojega tihega razmišljanja pa ni sporočil oziroma izrazil navzven obdarjencu, pa gre kvečjemu lahko za enostranski miselni pridržek, katerega tudi pri sklepanju darilne pogodbe ni mogoče upoštevati oziroma na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva (teorija izjave pri sklepanju pogodb). Enako ne more biti neveljavna predmetna pogodba, če si je kasneje po njeni sklenitvi toženec premislil ali morda obžaloval svojo v pisni obliki jasno izraženo odločitev. Do sedaj izkazana dejstva - predvsem povsem nedvoumen zapis darilne pogodbe, ki kot rečeno vsebuje jasno zemljiškoknjižno dovolilo, ne izkazujejo kakšnih objektivnih okoliščin, ki bi omogočale zaključek o pravno relevantnem pomanjkanju darilnega namena darovalca oziroma kazale na to, da izjava volje darovalca, zapisana v pogodbi, ni bila svobodna in resna.

Ker je sodišče prve stopnje ob povedanem izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin. Predvsem se tudi ni ustrezno opredelilo do trditev tožene stranke, da podpis na darilni pogodbi ni njegov, da torej darilne pogodbe ni on podpisal. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje jasno opredeliti tudi do teh toženčevih trditev, pri čemer pa ne bo smelo, kot je storilo v dosedanjem postopku to zatrjevano okoliščino oceniti na podlagi odločitve, s katero je - nepravilno - kot prepozen zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca grafologa. Toženec je namreč - kot to poudarjajo pritožniki - res šele na drugem naroku za glavno obravnavo oporekal pristnosti podpisa na pogodbi, kar nasprotno kaže na to, da je toženec tisti, ki je lahko prekludiran pri navajanju trditev (1. odstavek 286. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka praviloma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potreba za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke). Ker pa je glede njegovih trditev tudi dokazno breme na njegovi strani, bi moral toženec tudi predlagati (seveda pravočasno) ustrezne dokaze.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (člen 355 ZPP).

Na druge pritožbene očitke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti iz zgoraj nanizanih razlogov, ki se nanašajo na pravno odločilne okoliščine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.