Jedro

Med strankama ni sporno, da je SDT zavrglo tožničino kazensko ovadbo, ker ni bilo podanega utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje in da je bil neobstoj utemeljenega suma za najavljeno kaznivo dejanje tudi razlog za zavrnitev tožničinega predloga za opravo posameznih procesnih dejanj. Sicer pa tožnica navedb, ki bi dokazovale, da bi imela verjetne izglede za uspeh pri vložitvi obtožnega predloga, ni niti podala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen vsebinski kriterij iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Organ se je pri svoji odločitvi oprl tudi na predhodno odločitev Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) in Okrajnega sodišča v .... SDT je namreč s sklepom Kt 1248/2020 z dne 22. 5. 2020 tožničino kazensko ovadbo zavrglo zaradi pomanjkanja utemeljenega suma, da bi osumljeni storil naznanjeno kaznivo dejanje krive ovadbe (po petem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena KZ-1), kršitve enakopravnosti (po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 131. člena KZ-1) in nevestnega dela v službi (po 285. členu KZ-1). Okrajno sodišče v ... je tožnico, ki je vstopila v postopek namesto tožilstva, z dopisom R 60/2020 z dne 31. 7. 2020 obvestilo, da ne bo opravilo preiskovalnih dejanj, saj ni utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in jo hkrati obvestilo, da lahko v 15 dneh vloži obtožni predlog. Upoštevajoč odločitev SDT in Okrajnega sodišča v ... ter dejstvo, da tožnica ni navedla novih okoliščin ali predložila dokazov, ki bi dokazovali utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je organ prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev obtožnega predloga zavrgel. 3. Tožnica v laični tožbi zoper izpodbijani sklep med drugim navaja, da je prejemnica sredstev Centra za socialno delo, da potrebuje odvetnika, ki ga zaradi nezakonitega, nevestnega in nepravočasnega obravnavanja njenih vlog, ne more dobiti. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo odločbe.

4. Toženka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

5. Dejansko stanje med strankama ni sporno, zato sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni opravilo glavne obravnave.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Brezplačna pravna pomoč se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (prvi odstavek 2. člena ZBPP). ZBPP pri presoji dodelitve brezplačne pomoči določa dva sklopa pogojev, in sicer: (i)socialni položaj upravičenca in (ii)upoštevanje okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju vsebinski pogoj). Pri vsebinskem pogoju se upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne možnosti za uspeh in, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in ekonomski položaj (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Zakon določa, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morajo biti torej izpolnjeni tako materialni (finančni) kot tudi vsebinski pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu brezplačne pravne pomoči, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih možnosti za uspeh. Pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča1, temveč tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice2. 8. Ugotovitev organa, da tožnica nima verjetnih zgledov za uspeh z vložitvijo obtožnega predloga zaradi česar ne izpolnjuje objektivnih pogojev iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZUS-1, je pravilna. Med strankama namreč ni sporno, da je SDT zavrglo tožničino kazensko ovadbo, ker ni bilo podanega utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje in da je bil neobstoj utemeljenega suma za najavljeno kaznivo dejanje tudi razlog za zavrnitev tožničinega predloga za opravo posameznih procesnih dejanj. Sicer pa tožnica navedb, ki bi dokazovale obstoj vsebinskega pogoja (torej, da bi imela verjetne izglede za uspeh pri vložitvi obtožnega predloga) ni niti podala. Ne v prošnji ne v njeni v dopolnitvi, prejeti dne 22. 9. 2020, namreč ni navedla ničesar, kar bi utemeljevalo možnost za uspeh z obtožnim predlogom v zvezi z obvestilom Okrajnega sodišča v ... v zadevi R 60/2020 z dne 31. 7. 2020. 9. Nepravilna je sicer odločitev organa o zavrženju tožničine prošnje, saj bi prošnjo moral organ zavrniti, vendar to na odločitev v tem sporu ne vpliva. Zakonska določba prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 sodišču namreč dopušča, da odpravi napako prvostopenjskega organa v primeru, če ugotovi, da sta učinka procesno napačne odločitve in odločitve, ki bi bila formalno pravilna, za stranko enaka. V obravnavani zadevi ima po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrže, zanjo povsem enake dejanske posledice, kot bi ga imela formalno pravilna odločitev, da to prošnjo zavrne. Zato je sodišče tožbo na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Na primer Upravno sodišče RS, sodba III U 44/2020 z dne 14. 5. 2020 in III U 261/2015 z dne 6. 11. 2015. 2 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemciji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009).