Jedro

Ustava RS v 8. členu določa, da ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe obvezujejo Slovenijo in se uporabljajo neposredno, iz česar izhaja, da je za uporabo Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, na teritoriju RS pomembno samo to, da je podpisnica konvencije Slovenija.

Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče, se uporabi tudi v primeru, če država, v kateri se je pripetila nesreča, ni podpisnica konvencije. To posredno določa njen 11. člen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo vmesne sodbe in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da je tožba zoper toženo stranko v Sloveniji dopustna na podlagi Direktive 2000/26/ES (v nadaljevanju: 4. Direktiva), saj je zmotno presodilo, da je treba vsa njena določila razlagati v korist oškodovancev. Nobenega razumnega razloga ni, da se odgovornost tožene stranke v Sloveniji obravnava po drugih materialnih predpisih, kot bi veljalo, če bi oškodovanec svoj zahtevek uveljavljal v Italiji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je treba uporabiti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Čeprav Italija ni podpisnica Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (v nadaljevanju: Haaška konvencija), je podpisnica Slovenija, zato se konvencija mora uporabiti na teritoriju Slovenije. Po Haaški konvenciji je treba uporabiti zakonodajo države, v kateri se je pripetila prometna nesreča (3. člen).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da sodišče prve stopnje 4. Direktive ni uporabilo v zvezi z uporabo materialnega prava, temveč za vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke. Sodišče je pravilno odločilo, da se v zadevi uporabi slovensko pravo. ZMZPP v 2. členu določa, da se lahko uporabi tudi pravo države, če je očitno, da razmerje s pravom, ki bi ga na podlagi napotenih določb bilo treba uporabiti, nima pomembnejše zveze. Če Italija, kjer se je škodni dogodek zgodil, ni podpisnica Haaške konvencije, potem se konvencija za obravnavano zadevo ne more uporabiti. V vsakem primeru pa tožbeni zahtevek tudi po italijanskem pravu ni zastaral. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, kršitev postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi sama odgovornost za prometno nesrečo ni sporna, saj jo tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo izrecno priznava (list. št. 42). Ker pa gre za spor z mednarodnim elementom, je sporna določitev materialnega prava, ki ga je treba v zadevi uporabiti. Sodišče prve stopnje je uporabilo ZMZPP in odločilo, da je v zadevi treba uporabiti slovensko pravo. Pri tem se je sklicevalo tudi na 4. člen ZMZPP, ki določa subsidiarnost uporabe zakona (torej, da se ZMZPP ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi), vendar je zaključilo, da Haaška konvencija ni uporabljiva za ta primer, ker Italija ni podpisnica konvencije. Tak zaključek pa je materialnopravno napačen.

7. Vsa sodišča v Republiki Sloveniji (RS) vedno odločajo po pravu, ki velja v RS, in šele v primeru, ko pravo, ki velja v RS, napotuje na uporabo prava kakšne druge države, slovenska sodišča odločajo po pravu druge države. (1) Slovensko pravo napotuje na uporabo tujega prava, ko gre za razmerja z mednarodnim elementom. Haaška konvencija, ki v 3. členu predpisuje uporabo prava države, v kateri se je pripetila prometna nesreča (lex loci actus), nesporno zavezuje Slovenijo. V razmerju do ZMZPP ima Haaška konvencija prednost; in to ne samo kot specialnejši predpis (4. člen ZMZPP), temveč tudi zato, ker gre hkrati za predpis, ki je v hierarhiji pravnih predpisov višje kot zakon (8. člen Ustave RS).

8. Postavlja se vprašanje, ali je treba Haaško konvencijo uporabiti tudi v primeru, če država, v kateri se je pripetila nesreča, ni podpisnica konvencije. Že Ustava RS v 8. členu določa, da ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe obvezujejo Slovenijo in se uporabljajo neposredno, iz česar izhaja, da je za uporabo Haaške konvencije na teritoriju RS pomembno samo to, da je podpisnica konvencije Slovenija. Nadalje pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na 11. člen Haaške konvencije, ki določa, da uporaba konvencije ni odvisna od nobenega pogoja vzajemnosti in se uporablja tudi takrat, kadar zakonodaja, ki se uporablja, ni zakonodaja ene izmed držav pogodbenic. Posredno 11. člen tako določa, da se Haaško konvencijo uporabi tudi v primeru, če država, v kateri je prišlo do prometne nesreče, ni pogodbenica konvencije. Za določitev relevantnega materialnega prava je torej treba uporabiti Haaško konvencijo. Glede na to, da zaradi zavezujoče narave Haaške konvencije v predmetnem primeru ne pride do uporabe ZMZPP (4. člen ZMZPP), in glede na to, da Haaška konvencija odkazuje na uporabo italijanskega prava, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko v zadevi ni uporabilo italijanskega prava.

9. Vendar je odločitev pravilna tudi po italijanskem pravu.

10. Skladno z italijanskim pravom je torej treba najprej odločiti o ugovoru pasivne legitimacije v sporu, torej preveriti možnost vložitve neposredne tožbe zoper toženko kot tujo zavarovalnico. Sodišče prve stopnje se je v svoji odločitvi sklicevalo na 4. Direktivo, čeprav slednja v času relevantne prometne nesreče še ni bila implementirana v slovenski pravni red. Italija je 4. Direktivo implementirala že leta 2003 z Decreto legislativo n° 190 del 30/6/2003 (2). Ta dekret je bil nadomeščen z Decreto legislativo n° 209 del 7/9/2005 (t.i. Codice delle assicurazioni private), ki v 5. odstavku 151. člena določa, da lahko oškodovanec, ki je utrpel škodo v državi članici, ki ni država njegovega stalnega bivališča, uveljavlja pravico do izplačila škode neposredno od zavarovalnice, ki krije odgovornost povzročitelja škode. Ta določba je smiselno enaka določbi 3. člena 4. Direktive, skladno s katero je prvostopenjsko sodišče že odločilo, da je neposredna tožba zoper toženo stranko v predmetni pravdi dopustna. Do enakega zaključka tako vodi tudi uporaba italijanskega prava.

11. Nadalje je treba po italijanskem pravu odločiti o ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka. Italijanski Codice civile v 2. odstavku 2947. člena določa dvoletni zastaralni rok za zastaranje odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno zaradi premikajočih se vozil, vključno s prometnimi nesrečami. Nadalje 2943. člena Codice civile določa, da se zastaranje pretrga z dejanjem vložitve tožbe v pravdi ali (kot določa 3. odstavek 2943. člena Codice civile) z drugim dejanjem, katerega namen je poziv dolžniku, da izpolni svojo obveznost. V tem drugem delu se italijanski zakon razlikuje od določb slovenskega Obligacijskega zakonika (OZ) in širi obseg pretrganja zastaranja tudi na primere izvensodnega opomina dolžniku (primerjaj s 368. členom OZ). Do obravnavane prometne nesreče je prišlo 09. 11. 2006, predmetna tožba pa je bila vložena 03. 03. 2009. V vmesnem času je (kot je nesporno ugotovljeno med pravdnima strankama, list. št. 77) tožnica 07. 06. 2007 naslovila svoj odškodninski zahtevek na Zavarovalnico Triglav kot korespondenčno zavarovalnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za notifikacijo dolžnika po 2943. členu Codice civile zadostuje, da upnik na dolžnika naslovi pisno zahtevo po izpolnitvi obveznosti. Odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 07. 06. 2007, naslovljen na Zavarovalnico Triglav, ki je po Evropski direktivi 2000/26/ES pooblaščena s strani tožene stranke za reševanje odškodninskih zahtevkov v Sloveniji, je tako treba obravnavati kot ustrezno notifikacijo, ki je povzročila pretrganje zastaranja relevantne odškodninske terjatve (saj je korespondenčna zavarovalnica zahtevek prejela pred potekom zastaralnega roka).

12. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje o tem, da notifikacija korespondenčni zavarovalnici učinkuje, kot da bi bila naslovljena na tujo zavarovalnico (toženo stranko), saj je le tako lahko dosežen namen ustanovitve korespondenčnih zavarovalnic po 4. Direktivi (torej poenostavitev postopka uveljavljanja odškodninskih zahtevkov). Nerazumno bi bilo, da bi oškodovanec imel možnost izvensodnega poziva na plačilo pri korespondenčni zavarovalnici, kar pa ne bi vplivalo na potek zastaranja njegove terjatve proti tuji zavarovalnici. Notifikacijo korespondenčni zavarovalnici (ki ima tudi dolžnost o tem obvestiti tujo zavarovalnico) je tako treba interpretirati kot neposredno notifikacijo tuji zavarovalnici, ki ima v smislu določbe 3. odstavka 2943. člena Codice civile za posledico pretrganje zastaralnega roka odškodninske terjatve. Po pretrganju začne zastaralni rok teči znova (1. odstavek 2945. člena Codice Civile). Tako bi predmetna terjatev zaradi ponovnega teka zastaralnega roka zastarala šele 07. 06. 2009; tožba, vložena 03. 03. 2009 pa je bila vložena pravočasno. Posledično je potrebno ugovor zastaranja zavrniti.

13. Ker je tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu in terjatev tožnice še ni zastarala; med pravdnima strankama pa odgovornost za prometno nesrečo ni sporna, je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje v skladu z italijansko zakonodajo odločilo še o višini tožbenega zahtevka.

14. Pritožbeni očitki, čeprav nekateri utemeljeni, za odločitev v zadevi niso bili pomembni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na določbi 151. čl. ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno kot o drugih stroških postopka s končno odločbo.

(1) Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl. - URS), Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.), tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 679/2005 ter sodbi in sklepu II Ips 429/2008. (2) GURI n° 171 del 25/7/2003.