Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zneska 5.527,14 EUR in 2.626,94 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A., št. ..., odprt pri B., v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, do takrat brezobrestno, od dneva zamude dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 911,95 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A., št. ..., odprt pri B., v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, do takrat brezobrestno, od dneva zamude dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Tožena stranka stroške postopka krije sama.“

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 485,60 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati znesek 5.527,14 EUR in znesek 2.626,94 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 911,95 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je šlo pri dodatku za delovno uspešnost, izplačanemu pokojnemu tožniku za mesec november 2007, za posebno nagrado, ki ni bila del plače in je tožena stranka upravičeno ni upoštevala kot osnovo za izplačil odpravnine. Glede na sklep uprave tožene stranke z dne 19. 11. 2007 sporni dodatek nedvomno predstavlja plačilo za poslovno uspešnost. Nagrada je bila izplačana skladno s 167. členom Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki ureja plačila za poslovno uspešnost. Da gre za plačilo za poslovno uspešnost, pa je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Skladno s 126. členom ZDR-1 je plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, sestavni del plače. Tudi v 150. členu Kolektivne pogodbe je določeno, da so del plače tudi morebitna plačila za poslovno uspešnost. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov, zakaj znesek 5.527,14 EUR ne predstavlja dela plače temveč posebno nagrado, zato tožnica ne more podati argumentiranih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali taka nagrada predstavlja del plače, upoštevalo le izpovedbi prič C.C. in D.D., prezrlo pa je listinsko dokumentacijo - plačilne liste in povzetke obračuna dohodkov. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedbe priče D.D. sicer izhaja, da je šlo za plačilo za poslovno uspešnost, del izpovedbe te priče o tem, da je družba to plačilo vodila pod postavko drugi prejemki iz delovnega razmerja, pa je v nasprotju s plačilnimi listami, iz katerih izhaja, da je tožena stranka to plačilo vodila kot sestavni del plače. Tožena stranka je pod postavko drugi prejemki vodila npr. božičnico. Tudi iz povzetka obračunov izhaja enako. Glede na navedeno je tožena stranka pokojnemu tožniku izplačala prenizko pokojnino, saj bi tožena stranka pri določitvi odpravnine morala sporni znesek upoštevati pri osnovi za izračun višine odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se sicer ne strinja v celoti z razlogi sodišča prve stopnje. Terjatev pokojnega tožnika glede na okoliščine primera ni podedljiva. Bistveno je tudi vprašanje, ali je odpravnina določena v znesku šestih bruto plač ali se s sporazumom ne le poveča za dve plači, temveč se skupni bruto znesek še „obruti“. Plačilo za poslovno uspešnost sicer ne spada v okvir plače. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče pri odločanju, ali je nagrada, izplačana na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 19. 11. 2007, predstavljala del plače, prezrlo predložene obračune plač in plačilne liste in s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri presojanju spornega vprašanja ravnalo skladno z 8. členom ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega. Pri tem pa se sodišče ni bilo dolžno izrecno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo (tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 168/2012). Tožeča stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot ju uveljavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je sicer svoje razloge za odločitev zadostno obrazložilo, pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil E.E. Med postopkom je tožnik umrl, zato je sodišče prve stopnje s sklepom, opr. št. Pd 167/2013 z dne 24. 4. 2013 postopek v tem individualnem delovnem sporu prekinilo. Prekinjeni postopek je sodišče prve stopnje nadaljevalo od 13. 9. 2013 dalje s sklepom opr. št. Pd 167/2013 z dne 16. 9. 2013, saj je ta postopek prevzela F.F. (v nadaljevanju tožnica) kot dedinja po pokojnem E.E. (v nadaljevanju pokojni tožnik).

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali bi tožena stranka pri izplačilu odpravnine pokojnemu tožniku morala upoštevati tudi znesek 5.527,14 EUR, ki mu je bil kot nagrada za uspešno poslovanje družbe - 13. plača izplačan na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 19. 11. 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, in je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo. S takšno določitvijo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne soglaša. 9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki je veljal v času zapadlosti odpravnine, institut odpravnine ob upokojitvi sicer ureja v 132. členu, a ker sta tožena stranka in pokojni tožnik zaradi predčasne upokojitve pokojnega tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, je treba v tem sporu uporabiti tudi določbe tega sporazuma. Stranki tega sporazuma sta se dogovorili, da pokojnemu tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. V tem sporazumu stranki nista navedli, kaj spada v plačo, zato je treba pri razlagi pojma bruto plače uporabiti zakonske določbe. V 2. odstavku 126. člena ZDR, ki ga je v izpodbijani sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje, je bilo določeno, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, sestavni del plače pa je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

10. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, skladno s katerim je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Po oceni pritožbenega sodišča je treba na podlagi navedenega zaključiti, da je bil v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. 11. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007 in sicer na podlagi sklepa uprave z dne 30. 11. 2007. Glede na sklenjeni sporazum z dne 24. 10. 2007 bi tožena stranka morala pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007 (dejstvo, da je šlo za del plače, izhaja tudi iz povzetka obračuna dohodkov). Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je šlo pri izplačilu nagrade za uspešno poslovanje družbe oz. 13. plače za posebno nagrado, ki ne šteje v plačo, je zato nepravilna.

12. Seštevek zadnjih osmih bruto plač skladno s sklenjenim sporazumom tako znaša 57.428,60 EUR, zato je tožena stranka pokojnemu tožniku izplačala za 5.527,14 EUR prenizko odpravnino, kot to utemeljeno vtožuje tožnica. Utemeljen pa je tudi njen zahtevek na plačilo zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 16. 4. 2008 (prvi dan, ko je pokojni tožnik skladno s sklenjenim sporazumom lahko terjal odpravnino) in so do vložitve tožbe znašale 2.626,94 EUR.

13. Tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni prerekala. Izpostavila pa je ugovora zastaranja in aktivne legitimacije, ki ju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. V zvezi z zastaranjem je pravilno upoštevalo zastaralni rok 5 letih iz 206. člena ZDR ter 336. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), skladno s katerim začne zastaralni rok teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pokojnemu tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2008 in ker se je tožena stranka s sporazumom z dne 24. 10. 2007 zavezala, da bo odpravnino plačala v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja, je zastaralni rok pričel teči 16. 4. 2008, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zastaralni rok se je iztekel 16. 4. 2013, tožba pa je bila vložena 1. 4. 2013, torej pred iztekom zastaralnega roka.

14. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor aktivne legitimacije, ki ga tožena stranka smiselno ponavlja v odgovoru na pritožbo. Skladno s 334. členom OZ s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Iz izvedenih dokazov (sporazum z dne 24. 10. 2007 in zaslišanje D.D.) izhaja, da je tožniku po (individualni) pogodbi o zaposlitvi in njenimi dopolnitvami pripadala odpravnina v višini 6 njegovih zadnjih bruto plač, zaradi predčasne upokojitve pa se mu je tožena stranka zavezala izplačati višjo odpravnino, v višini 8 njegovih zadnjih bruto plač. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odpravnina v tem znesku ni bila določena zaradi osebnih lastnosti pokojnega tožnika, in je vtoževano terjatev utemeljeno štelo kot podedljivo terjatev po tožniku, ki je umrl 2. 4. 2013. Tožnici kot dedinji pokojnega tožnika je tako utemeljeno priznalo aktivno legitimacijo v tem sporu.

15. Glede na vse navedeno je tožbenemu zahtevku potrebno v celoti ugoditi, za kar se s pritožbo zavzema tožnica. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

16. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) priznalo nagrado za postopek v priglašeni višini 378,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v priglašeni višini 349,20 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 911,95 EUR. Tožena stranka je dolžna tožnici stroške postopka povrniti v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A., št. ..., odprt pri B. Tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama.

17. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške priglašene pritožbe, ki znašajo 465,60 EUR (tar. št. 3210) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj znaša 485,60 EUR. Tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).