Jedro

Tožnik je tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pravočasno. Naknadno je njegov pooblaščenec s pripravljalno vlogo tožbo razširil na reintegracijski in reparacijski zahtevek, ta razširitev tožbe ne pomeni, da je tožba nepravočasna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2010 (1. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati denarne prejemke iz delovnega razmerja in nadomestilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na te neto zneske pa plačati vse davke in prispevke ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 12 povprečnih mesečnih plač (3. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 (1. točka izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegovo stroške postopka v višini 592,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer 1. in 2. točko izreka ter zoper 2. točko izreka sklepa (stroški postopka) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in s sodbo spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da bi sodišče moralo tožbo tožeče stranke v celoti zavreči, saj je bila vložena prepozno, na kar je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je tožbo res vložila 11. 8. 2010, vendar je bila nesklepčna, zaradi česar jo je naslovno sodišče pozvalo na dopolnitev. Tožba namreč ni imela določenega zahtevka, popravek tožbe je tako tožeča stranka vložila šele 27. 8. 2010, to pa je po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, ki se je iztekel 20. 8. 2010. Vendar tožba še vedno ni bila sklepčna in ni imela zahtevka, ki bi bil sposoben za obravnavo. Zaradi navedenega je dne 13. 9. 2010 tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pripravljalno vlogo, v kateri je pravilno postavila tožbeni zahtevek. Šele 13. 9. 2010 je bila tožba sklepčna in popolna ter tako sposobna za obravnavanje, kar je glede na prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih prepozno, saj je bila odpoved tožeči stranki vročena dne 20. 7. 2010 in 30-dnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel 20. 8. 2010. Ker naslovno sodišče tožbe ni zavrglo, je storilo kršitev določb postopka in določb ZDR. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki odpovedala prepozno oziroma, da je prekoračila 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Tožena stranka je na drugi glavni obravnavi navedla, da je pri zapisu datuma prenehanja delovnega razmerja prišlo do pomote, saj je pravilni datum 31. 6. 2010 in ne 31. 5. 2010. Tožeča stranka je bila še cel mesec junij v delovnem razmerju, kar izhaja iz obračunskega lista plače za mesec junij in iz obvestila o izplačilu regresa za letni dopust, kar je tožena stranka predložila sodišču kot dokaz. Iz navedenega jasno izhaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila prepozna, saj je bila tožeča stranka še junija v delovnem razmerju. Poleg navedenega pa odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila prepozna, ker je šlo za trajajočo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, zato lahko delodajalec odpove pogodbe o zaposlitvi ves čas trajanja te kršitve in tudi po prenehanju. V takšnem primeru začne subjektivni 30-dnevni rok teči z dnem, ko se je tožeča stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožeča stranka svoje odsotnosti ni opravičila in je s kršitvami nadaljevala vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa tožeči stranki ni mogla zagotoviti zagovora pred izredno odpovedjo, saj se tožeča stranka na njene pozive ni odzivala. Navedeno izhaja tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da je tožečo stranko večkrat klical na telefonsko številko, s katero so razpolagali v tajništvu, vendar je ni dobil. Očitno je torej, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo neupravičeno pričakovati, da bi tožena stranka delavcu omogočila zagovor in iz tega razloga ji tudi tožena stranka ni bila dolžna zagovora omogočiti. Poleg navedenega pa je bila tožeča stranka od 14. 6. 2010 v priporu in so tako že iz tega razloga obstajali razlogi, zaradi katerih ji tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da bi tožena stranka tožeči stranki morala omogočiti zagovor. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je tožena stranka navedbe o tem, da naj bi bil pravi datum 31. 6. 2010 in ne 31. 5. 2010 podala šele na drugi obravnavi in če bi res šlo za očitno pomoto, bi tožena stranka to izpostavila že na prvem naroku oziroma že prej, če so to zanjo ključna dejstva, kot navaja v svoji pritožbi. Očitno je, da gre v tej primeru le za prirejanje s strani tožene stranke in še en poskus, da bi se izognila svoji obveznosti do delavca in odgovornosti za nezakonito odpoved. Dejstvo je, da tožena stranka ni posredovala tožeči stranki nobenega obvestila ali dopisa v zvezi z nameravano odpovedjo delovnega razmerja. Prav tako ne drži, da je šlo za trajajočo kršitev s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je bila namreč doma, ker ji je tako naložil delodajalec in ker naj ne bi bilo dela (zato naj koristi ure in svoj letni dopust tako stari kot novi). Tožeča stranka ni po svoji volji koristila letnega dopusta, temveč na zahtevo tožene stranke. Tožeča stranka je večkrat klicala delodajalca, kdaj naj pride na delo, vendar so ji odgovarjali, da dela ni in naj bo doma. Ko bo delo, jo bodo poklicali, kar se pa ni zgodilo. Namesto vabila, da pride na delo, je dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navajanja tožene stranke v smeri, da je tožečo stranko pozivala na delo, so neresnična in teh trditev tožena stranka ni z ničemer dokazala. Prav tako ne drži navedba, da tožena stranka tožeči stranki ni mogla omogočiti zagovora pred izredno odpovedjo zaradi neodzivanja tožeče stranke. Tožena stranka tožeče stranke na zagovor nikoli ni pozvala in so vse navedbe v tej smeri neresnične. Ni bilo nikakršnih razlogov in ne podanih nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno od tožene stranke pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Pri tem pa tožena stranka tudi ni dokazala, da se je trudila delavcu omogočiti zagovor. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožba vložena prepozno. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vložil laično tožbo pravočasno dne 10. 8. 2010. Ker ni imela določenega zahtevka, ga je sodišče s sklepom z dne 16. 8. 2010 pozvalo k popravi tožbe in mu postavilo rok 15 dni. Tožnik je tožbo v postavljenem roku lastnoročno popravil 27. 8. 2010 tako, da je izrecno zahteval presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odškodnino. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je s tem tožba v bistvenem delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi sposobna za obravnavanjem. S pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2010 je pooblaščenec tožnika res postavil reintegracijski in reparacijski zahtevek, vendar ta dopolnitev tožbe ne pomeni, da je tožba nepravočasna. Po določbi 4. odstavka 108. člena ZPP se, če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, to je v konkretnem primeru 10. 8. 2008. Tako je tožba vložena pravočasno, saj je bila v konkretnem primeru tožba v postavljenem roku dopolnjena tako, da je bila sposobna za obravnavanje.

Po določbi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) sme delodajalec izredno odpovedi pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo in o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V takem primeru pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, kakor to določa 2. odstavek 111. člena ZDR. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR pa mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delavca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Navedeno pomeni, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev, ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, da bi svoje obveznosti iz citiranih zakonskih določil izpolnila in tudi iz izjave direktorja o tem, kako je potekal postopek prekinitve pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da ni upoštevala 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožena stranka tožniku namreč ni vročila niti pisne obdolžitve prav tako pa ga ni vabila na zagovor, temveč mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi datirano z dne 20. 7. 2010, iz nje pa izhaja, da mu je delovno razmerje zaključila z dnem 31. 5. 2010. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je pri datumu odpovedi šlo za pomoto, saj je pravilni datum 31. 6. 2010, saj takšen datum ne obstaja, istočasno pa iz fotokopije delovne knjižice tožnika izhaja, da je tožena stranka sama vpisala zaključek delovnega razmerja z dne 31. 5. 2010 (A11). Enako pa izhaja tudi iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 3. 2011 (A10) in sicer da mu je delovno razmerje prenehalo dne 31. 5. 2010. Ker je tožena stranka tožniku sama zaključila delovno knjižico z dne 31. 5. 2010, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik še v mesecu juniju 2006 v delovnem razmerju.

Neutemeljeno pa pritožba tudi zatrjuje, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočila zagovor, saj je bila tožeča stranka od 14. 6. 2010 dalje v priporu, kar jasno kaže, da ji ni bila dolžna omogočiti zagovora. Tožena stranka (kot je sama navajala in za to predložila dokaz) se je seznanila s tožnikovim priporom, ko je prejela potrdilo, datirano z dne 22. 7. 2010 (B1). Tožena stranka se je torej s tožnikovim priporom seznanila po odpovedi z dne 20. 7. 2010 in je bila torej dolžna tožniku omogočiti pravico do zagovora, kakor tudi vročiti pisno obdolžitev, kar pa ni storila.

Tožena stranka je tožniku dne 20. 7. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi petdnevne odsotnosti z dela brez utemeljenega razloga, ker se po 12. 5. 2010 ni vrnil na delo in svojo odsotnosti ni upravičil, delovno razmerje pa mu je zaključila z dne 31. 5. 2010. Najkasneje od tega dne dalje (31. 5. 2010) je tako začel teči 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Odpoved, dana šele 20. 7. 2010 je bila prepozna in je že iz tega razloga odpoved nezakonita. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo.

Tožena stranka le pavšalno izpodbija odločitev o stroških postopka. Ker iz pritožbe ni razvidno iz kakšnih razlogov izpodbija odločitev o stroških postopka, se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razloga, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. odstavka 335. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo odločitev o stroških postopka po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno o stroških postopka na podlagi 154. in 155. člena ZPP in jih odmerilo upoštevajoč Zakon o odvetniških storitvah ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 592,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP) v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.