Jedro

Dokazno breme glede trditve, da tožnik ni bil v dobri veri o lastništvu zemljišča, zaradi česar priposestvovanje lastninske pravice ne bo mogoče, je glede na domnevo iz 9. čl. SPZ na tožencu. Vendar ko ta zatrjuje okoliščine, ki vzbujajo dvom o dobrovernosti tožnika, je tožnik dolžan pojasniti, na podlagi česa je bil prepričan, da je lastnik zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica dela parc. št. 858 vl. št. 30 k.o. P, ki ga omejujejo točke B1, C in Č, kot izhaja iz priložene skice terenske meritve z dne 28.5.2008 izvedenca mag. B. K. (1. točka). Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna dovoliti geometrsko odmero tega dela parc. 858 k.o. P in po nastanku nove parcele izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče odpreti nov vložek in vknjižiti lastninsko pravico v korist tožeče stranke (2. točka) oziroma podredni zahtevek k 2. točki, ki se glasi na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se del parc. 858 k.o. P odpiše od dosedanjega zemljiškoknjižnega vložka in vpiše v nov vložek, pri katerem se bo dovolila vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke. Glede na takšen izid je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba napada zaključek sodišča, da tožnica ni bila v dobri veri. Meni, da ni mogoče verjeti priči J. D., saj je prijatelj družine tožene stranke. Njegova izpoved temelji na pričanju njegove matere, in mu okoliščine uporabe spornega dela parcele niso poznane iz lastnih zaznav. Sodišču očita, da je napačno povzelo izpoved priče T. Š., na podlagi katere je mogoče zaključiti, da so bili pogoji za priposestvovanje izpolnjeni že takrat, ko sta se na sodišče obrnila starša pravdnih strank. Sodišče ne navede, s čem je toženka uspela dokazati, da tožnica ni bila dobroverna, kar se sicer domneva. Izjava tožnice glede zamenjave zemljišč lahko pomeni le, da je ves čas štela, da je zemljišče pod svinjakom last H., zemljišče pod gnojiščem pa last toženke, in je sodišče njeno izpoved vzelo izven konteksta. V nadaljevanju zatrjuje, da je tožnica uporabljala vtoževani del parc. 858, saj je imela na temeljih nekdanjega svinjaka na kupu zložene opeke. Te niso bile razmetane okrog hiše, kot ugotavlja sodišče na podlagi slik izvedenca, saj jih je brat toženke s plugom podrl šele pred vložitvijo tožbe. V potrditev navedenega pritožbi prilaga tudi fotografije, za katere navaja, da jih je našla ob pospravljanju po izdaji sodbe in zanje pred tem ni vedela, predlaga pa tudi zaslišanje priče, ki bo izpovedala, od kdaj so in kaj predstavljajo. Nazadnje sodišču očita še, da ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem in tudi ni pojasnilo, zakaj je njegovo izvedbo opustilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ), po katerih je priposestvovanje lastninske pravice mogoče, če je podana dobra vera in zakonita posest, ki je trajala 30 let (paragraf 1460 in nadaljnji). Po načelnem pravnem mnenju Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 je bilo omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih na podlagi (zgolj) dobroverne (in ne več zakonite) posesti.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo okoliščin, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica ni bila v dobri veri glede lastništva spornega dela parc. 858 k.o. P, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom in ga razmejujejo linije med točkami B1 – C – Č1 (glej skico terenske meritve v prilogi A5). Iz razlogov sodbe, ki jim tožnica obrazloženo ne ugovarja, namreč jasno izhaja, da se je med sosedi vedelo, kje poteka meja med parc. 858 (last toženke) in 862/1 (last tožnice), oboje k.o. P, kar je sodišču zadostovalo za sklep, da je za potek meje vedela oziroma bi morala vedeti tudi tožnica, saj gre za kmečko okolje, v katerem se vaščani o teh stvareh pogovarjajo (glej tretji odstavek na tretji strani sodbe). Procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo pritožba smiselno zatrjuje, tako ni podana.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno glede ugotovitve o (ne)dobrovernosti tožnice. Pritožba pravilno ugotavlja, da je to dokazno breme toženke, saj se dobrovernost domneva, vendar je takšno domnevo po oceni pritožbenega sodišča uspela izpodbiti. Iz navedb toženke v odgovoru na tožbo (list. št. 5) izhaja, da je med predniki pravdnih strank obstajal dogovor, na podlagi katerega so imeli predniki tožnice na vtoževanem delu parcele toženke postavljen svinjski hlev, predniki toženke pa gnojišče na delu parcele tožnice. Predniki tožnice so bili torej seznanjeni s potekom meje, kar zadošča za dvom, da tožnici res ni bilo znano, kje poteka meja. Glede na takšne navedbe toženke bi morala tožnica pojasniti, zakaj je štela, da je ta del zemljišča 858 k.o. P njena last. Iz skope trditvene podlage, ki je očitno posledica zmotnega prepričanja, da že sama dolgoletna uporaba tujega zemljišča zadostuje za priposestvovanje, pa ni razvidno nič, kar bi tožnico lahko utemeljeno utrdilo v njenem (zmotnem) prepričanju, da je lastnica tega dela parcele.

Glede na izpovedi prič, da je bilo vedno jasno, kje poteka meja med parcelama pravdnih strank (o tem L. in M. G. ter lastnik sosednje parcele J. D.), in ob upoštevanju dejstva, da tožnica tu dejansko živi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnici ni moglo ostati neznano, da zemljišče pod njihovim nekdanjim svinjakom predstavlja del sosednje parc. 858 k.o. P. Pritožba sicer izpodbija verodostojnost navedenih prič, vendar v dokaz nasprotnih trditev ne ponuja ničesar, kar bi pritožbenemu sodišču vzbudilo dvom v pravilnost takšne ugotovitve. Izpoved tožničine sestre T. Š., na katero se sklicuje pritožba, ''... da sta šla mama tožnice in oče toženke na sodišče, ker je slednji hotel, da je to njegovo, sodnik pa mu je rekel, da je to naše, tako da do tožbe ni prišlo ...'' bi lahko bila v prid tožnici, če bi ravno zaradi pojasnila sodišča štela, da je ta del zemljišča last njenih prednikov, vendar kaj takega ni zatrjevala. Izpoved omenjene priče tudi ne omogoča zaključka, kot ga podaja pritožba, češ da so že tedaj priposestvovali del parc. 858 k.o. P. Pritožba pa zavajajoče povzema izpoved tožnice, ki o zamenjavi zemljišč ni vedela nič, prav tako pa ni povedala nič o okoliščinah, ki bi opravičevale njeno zmoto. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema zaključek, da tožnica ni bila dobroverna.

Glede na navedeno je odveč razpravljanje, v kakšnem obsegu je tožnica uporabljala zemljišče toženke, in s tem povezano vprašanje, na katerem mestu so bile naložene njene opeke. Tožbenemu zahtevku namreč ne bi bilo mogoče ugoditi, tudi če bi sodišče ugotovilo, da je tožnica uporabljala celotno sporno zemljišče, saj nedobroverna posest nikoli ne pripelje do priposestvovanja.

Fotografij, ki jih pritožnica prilaga pritožbi in s katerimi dokazuje lego opek (priloga A6), pa tudi sicer ne bi bilo mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (286. čl. in 337. čl. ZPP). Stranka mora namreč ustrezne dokaze za uspešno uveljavljanje svojega zahtevka priskrbeti že pred vložitvijo tožbe. Glede na standard skrbnosti, ki se od nje pričakuje, se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno predložiti, ker jih je šele sedaj našla.

Tožnica šele v pritožbi prvič opozarja na to, da sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem. Ker mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče (286b čl. ZPP), pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne more biti uspešno.

Glede na to, da niso izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek. Ker pri tem ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih procesnih kršitev in tudi ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).