Jedro

Ker je izvedensko mnenje pomanjkljivo, je dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 17.500,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 642,94 EUR z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge, izrecno pa sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Obrazložitev sodb je pomanjkljiva, saj je sodišče zgolj povzelo izvedensko mnenje, ni pa odgovorilo na tožnikove navedbe in dokaze. Povsem je prezrlo njegove pripombe k izvedenskemu mnenju in tudi njegov predlog, naj imenuje drugega izvedenca namesto doc. dr. S. P.. Ta je nepravilno trdil, da tožnik ni imel tipičnih simptomov akutnega vnetja slepiča. Med drugim je prikril, da so pri tožniku ugotovili povišane levkocite, na zaslišanju pa se je izmikal jasnim odgovorom na vprašanja. Sodišče se tudi ni opredelilo do predložene medicinske ekspertize dr. R. L., iz katere izhaja, da bi po profesionalnih standardih zdravljenja pri tožniku morala biti opravljena ultrazvočna preiskava, ki bi lahko potrdila ali ovrgla sum na vnetje slepiča. Izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, kako bi v danih razmerah ravnal dober zdravnik in kaj je bilo storjenega, da se postavi pravilna diagnoza pri tožniku. Celo sam izvedenec je priznal, da diagnostično terapevtski postopek v prvih 24 do 32 urah po sprejemu na zdravljenje lahko ni bil optimalen. V resnici tak postopek sploh ni bil izpeljan, saj ni bila opravljena ultrazvočna preiskava, nista bila izzvana Blumbergov in Rowsingov znak, niti se ni ugotavljala temperaturna razlika pri merjenju pod pazduho in v danki. Tožnik zato vztraja, da je bilo njegovo zdravljenje nestrokovno, malomarno in da je bil zaradi prepozne operacije v smrtni nevarnosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in razumljive razloge, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Tudi vsebino izvedenih dokazov je pravilno povzelo, tako da sodbi ni mogoče očitati protispisnosti. Nista torej podani zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Če sodišče ni odgovorilo na vse tožnikove trditve, bi to lahko pomenilo poseg v njegovo pravico do obravnavanja in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar tožnik te kršitve ne uveljavlja, sodišče druge stopnje pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženkine odškodninske odgovornosti izbralo ustrezno materialnopravno podlago, vendar v dokaznem postopku ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Predvsem je nekritično sledilo izvidu in mnenju izvedenca medicinske stroke doc. dr. S. P.. Po presoji pritožbenega sodišča to mnenje, čeprav ga je izvedenec pisno in ustno dopolnjeval in pojasnjeval, ni dovolj prepričljivo. Izvedenec namreč ni zanesljivo in nedvoumno zavrnil skorajda nobene tožnikove pripombe. Vprašljiva je ugotovitev izvedenca, da tožnik ni imel tipičnih znakov akutnega vnetja slepiča, če pa pri tožniku ni bila opravljena niti ultrazvočna preiskava, za katero izvedenec sam priznava, da je to ena od temeljnih preiskav v diagnostičnem postopku pri bolniku z akutnim abdomnom. Pomisleki o diagnostični vrednosti ultrazvočne preiskave pri akutnem vnetju slepiča so odveč. V obravnavanem primeru namreč ni šlo za zmotno interpretacijo rezultatov takšne preiskave, saj sploh ni bila opravljena. Tožnik nadalje upravičeno izpostavlja dejstvo, da pri njem tudi niso bili opravljeni ostali diagnostični postopki (izzivanje Blumbergovega in Rowsingovega znaka, merjenje in primerjava telesne temperature pod pazduho in v danki). Vsak posamezen postopek morebiti res še ne bi omogočil zanesljive diagnoze, vsi skupaj pa gotovo, zlasti ob ugotovljenem izrazitem zvišanju CRP in števila levkocitov. Dopustiti je možnost, da kakšen od diagnostičnih postopkov, ki so bili opravljeni pri tožniku, ni zabeležen v njegovi zdravstveni dokumentaciji, vendar gre ta pomanjkljivost v breme toženke in ne tožnika. Nesprejemljiva je tudi izvedenčeva trditev, na katero se opira izpodbijana sodba, da ni zapovedanih postopkov in preiskav, ki bi v tožnikovem primeru morali biti izvedeni, ko pa je vendar splošno znano, da tudi za zdravljenje takšnih bolezenskih stanj, kot je bilo tožnikovo, v medicini obstajajo določeni profesionalni standardi; da pri tem ne zadošča zgolj opazovanje bolnika, kaže tudi medicinska ekspertiza dr. R. L., ki jo je tožnik priložil že tožbi, vendar se sodišče prve stopnje do tega trditvenega gradiva v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo. Sicer pa je celo izvedenec doc. dr. S. P. sam priznal, da diagnostično terapevtski postopek v prvih 24 do 32 urah po sprejemu tožnika na zdravljenje „lahko“ ni bil optimalen. Ob tem izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, kako bi v takem primeru moral ravnati dober oziroma profesionalno skrben zdravnik, da bi se lahko izognil poslabšanju tožnikovega zdravja. Tožnik je v zvezi s tem predlagal imenovanje novega izvedenca, če sodišče ne bo ugodilo njegovi zahtevi za izločitev izvedenca doc. dr. S. P.. Sodišče prve stopnje je ta tožnikov predlog obšlo s pojasnilom, da tožnik po zaslišanju izvedenca ni več vztrajal pri novem izvedencu, vendar iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi bil tožnik o tem sploh povprašan. Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem ne pomeni novega dokaza, saj bi tema dokazovanja ostala enaka. Potemtakem tudi tožnikov predlog za novega izvedenca ne pomeni novega dokaznega predloga, ampak zgolj predlog za nadaljevanje dokaza z izvedenci, ki je bil delno že izveden. Tožnikov predlog je bil zato ne samo pravočasen, ampak glede na nejasnosti in pomanjkljivosti že podanega izvedenskega mnenja tudi utemeljen. Ker ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovljeno.

7. Po navedenem je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo. Omenjeno pomanjkljivost bi bilo sicer mogoče odpraviti z dopolnitvijo dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi, kar pa glede na okoliščine primera ne bi bilo smotrno, predvsem pa bi sodišče s tem poseglo v ustavno zavarovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva, saj višina tožbenega zahtevka doslej še ni bila predmet sodne presoje. Izpodbijano sodbo je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem dokaznem postopku izvede že predlagani dokaz z novim izvedencem medicinske stroke, da bo lahko ugotovilo, ali so bili pri tožnikovem zdravljenju upoštevani profesionalni standardi in profesionalna skrbnost. Če se bo izkazalo, da jih je toženkina zavarovanka opustila, bo treba presoditi, ali in v kakšnem obsegu je ta opustitev vzrok za zatrjevano tožnikovo škodo, nato pa odločiti še o njeni višini.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.