Jedro

Ker se je sodišče že na podlagi listinskih dokazov lahko prepričalo, da je toženec s parkiranim vozilom občasno onemogočal dostop na gradbišče, izvedba dokaza z ogledom na kraju samem ni bila potrebna.

Sodišče je tožencu prepovedalo le takšna ravnanja, ki bi tožnici oteževala ali ji onemogočala prost dostop do parcel 740/4, 740/5, 740/6 in 740/7, k. o. X, in ne vsakršno parkiranje na sporni poti, če slednje tožnice ne ovira.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu prepovedalo parkiranje osebnega vozila ali drugih prevoznih sredstev na cestišču nepremičnin parc. št. 742/3 in 743/2, k. o. X (v nadaljevanju sporni nepremičnini, sporna pot), ki bi tožnici ali njenim pooblaščenim osebam onemogočalo ali oteževalo prost dostop do nepremičnin parc. št. 740/4, 740/5, 740/6 in 740/7, k. o. X, oziroma izvrševanje podobnih ravnanj, ki bi v bodoče posegala v soposest tožnice na spornih nepremičninah ter oteževala ali preprečevala dostop do nepremičnin parc. št. 740/4, 740/5, 740/6 in 740/7, k. o. X. Odločilo je, da je toženec dolžan kriti tožničine pravdne stroške.

2.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z izvedbo ogleda. Ta bi potrdil, da način vožnje, kot ga je zatrjevala tožnica, ni mogoč. Sodišče je kršilo tudi 8. člen ZPP, ker pri dokazni oceni ni enakovredno upoštevalo obeh pravdnih strank, temveč je kot verodostojni sledilo zgolj tožnici, tožencu pa ne. Odločitev sodišča v izreku je v nasprotju z obrazložitvijo, saj je prepovedano vsakršno parkiranje vozil, čeprav iz obrazložitve sklepa izhaja, da parkiranje toženca na desni strani ob stanovanjski hiši ni moteče.

Sodišče ni pojasnilo podlage za zaključek, da je tožnica izvajala posest z gradbenimi stroji, večjimi tovornjaki in hruškami že pred prvim očitanim motilnim dejanjem 14. 2. 2022. Toženec vztraja, da je bila zemljina ob izkopu odpeljana po cesti na zemljišču A. in ne po spornih nepremičninah, kar je razvidno iz fotografij B30, B48, B11 in B12, do katerih se sodišče ni opredelilo. Dejstvo, da je bila ob dostopni poti postavljena fiksna ograja, dokazuje, da sporna pot ni bila predvidena za dostop. Nesprejemljiv je zaključek sodišča iz 15. točke obrazložitve sklepa, da izvajanje soposesti z avtomobilom daje podlago za soposest z večjimi stroji za namen gradnje.

Toženec je s fotografijami izkazal svoje trditve, da so delavci tožnice in tudi nekatere zaslišane priče parkirali na parkirnih mestih na ulici, čeprav so trdili, da niso. Sodišče zato njihovim neverodostojnim izpovedim ne bi smelo slediti. Ne drži, da tožnica na gradbišče ni mogla dostopati s sporne poti zaradi vozila toženca, parkiranega na levi strani. Na fotografiji B19 je na desni strani vozilo toženca, na levi strani pa tovornjak, ki na parcele tožnice ne more zapeljati zaradi založenega gradbenega materiala. Kljub temu je na parcelo pripeljal po odstranitvi ograje, čeprav je na desni strani zaustavljeno vozilo toženca, na levi strani pa so vozila delavcev tožnice. Tudi iz fotografij B22, B26, B27 in B28 je razvidno, da je bilo ob odstranitvi fiksne ograje na parcelo mogoče pripeljati. Ker sodišče teh navedb toženca ni upoštevalo in ni ocenilo predloženih dokazov, se odločitve ne da preizkusiti.

Zmoten je zaključek, da B. A. in C. C. nimata interesa za izid postopka. B. A. je bila s tožencem v sporu zaradi poti in je bila v postopku neuspešna ter je zato do njega negativno razpoložena. Predloženo izjavo je zapisal direktor tožnice, zato ne gre za njeno izjavo. Če bi jo sodišče kritično ovrednotilo v povezavi z ostalimi dokazi, bi ugotovilo, da ni verodostojna. Tudi C. C. je kot direktor GP D., ki je za tožnico izvajalo gradbena dela, imel interes za izid postopka. Iz njegove izjave izhaja, da je bilo 14. 2. 2022 predvideno betoniranje talne plošče. To pomeni, da tožnica pred tem dnem ni dostopala z gradbenimi stroji. Ob dejstvu, da je bila že 14. 2. 2022 pridobljena pravica vožnje po A. poti, ni logična trditev C. C., da so bile slabe razmere glede poti vzrok za odstop od pogodbe.

Dejstvo, da je v gradbenem dovoljenju kot dostopna pot navedena sporna cesta, ne pomeni, da je tožnica pred 14. 2. 2022 to pot uporabljala s tovornjaki in gradbenimi stroji. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved toženca, pri čemer ni pojasnilo, kako njegova prisotnost vpliva na motilno dejanje. Materialno napačen je zaključek, da je gradnja stanovanjskih objektov del običajnega upravljanja s parcelo, zlasti ko je pridobljeno gradbeno dovoljenje. Motilnega dejanja ni mogoče obravnavati širše ali ožje. Ugotoviti je treba zadnje posestno stanje, pri čemer okoliščina, da je za potrebe gradnje treba pristopati z večjimi stroji, ne more nadomestiti dejstva, da tožnica pred 14. 2. 2022 na svoje parcele na tak način ni vozila.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo zmotno stališče, da že gradbeno dovoljenje upravičuje drugačno izvajanje posesti. Iz odločbe, na katero se je skliceval toženec, izhaja, da gospodarska korist ne more biti glavno merilo pri odločanju o posestnem varstvu. Sodišče pa je zaščitilo prav gospodarsko močnejšo stranko, ki s silo realizira svojo gospodarsko korist, ne oziraje se na ostale soposestnike.

3.Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bistveni del pritožbenih navedb je usmerjen v grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje ter s tem povezano pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je sporno predvsem vprašanje, ali so bila zatrjevana ravnanja toženca z ustavljanjem in parkiranjem vozila motilna in ali je tožnica v času prvega motenja že imela soposest na spornih nepremičninah tudi za vožnjo z večjimi vozili ter gradbenimi stroji, namenjenimi izgradnji novih objektov.

6.Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo več prič, vpogledalo v korespondenco med izvajalci gradbenih del in tožnico ter v številne fotografije. Ker se je že na podlagi listinskih dokazov lahko prepričalo, da je toženec s parkiranim vozilom občasno onemogočal dostop na gradbišče, izvedba dokaza z ogledom na kraju samem ni bila potrebna. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe tega dokaza ni utemeljen. Dokaz z ogledom ni bil predlagan za ugotovitev okoliščine, da tožnica s težkimi vozili ni mogla dostopati do gradbišča, ne da bi pri tem vozila po parkirnih prostorih, kar v utemeljitev potrebnosti izvedbe dokaza v pritožbi navaja toženka. Ta okoliščina za ugotovitev obstoja motilnega dejanja toženca tudi sicer ni pravno odločilna.

7.Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 21. do 28. točke obrazložitve sklepa, da je toženec s parkiranjem vozila na levi strani ali na sredini ceste onemogočal dostop na gradbišče, s čimer je motil tožničino soposest na sporni poti. Fotografije, na katere se sklicuje toženka1 in iz katerih izhaja, da so bila na parkiriščih tudi vozila koordinatorjev gradnje in delavcev, tega dokaznega zaključka v ničemer ne ovržejo. Prav tako ne vplivajo na dokazno vrednost izpovedi E. E. glede odločilnega dejstva, in sicer motečega parkiranja toženca, saj je v tem delu njegova izpoved skladna z izpovedjo drugih prič in predloženo listinsko dokumentacijo. Fotografije, kjer so na gradbišču že gradbeni stroji, kljub parkiranemu vozilu toženca, ne predstavljajo dokaza, da toženec s svojimi ravnanji ni motil tožnice. Dejstvo, da so s strani tožnice pooblaščene osebe morale zaradi parkiranega vozila uporabiti drug dostop na parcelo ali odstraniti gradbeno ograjo z meje spornih parcel, lahko potrjuje le, da so bile motene v dostopu po sporni poti, in ne, da motilnega dejanja ni bilo. Tudi sicer ni pričakovati, da bi toženec v spis vložil fotografije, ki bi potrjevale njegovo oviranje tožnice, zato je v tem delu odločilno predvsem dokumentarno gradivo tožnice, in sicer fotografije in korespondenca med izvajalci del in koordinatorji, ki datumsko potrjuje zatrjevana motilna ravnanja s preprečevanjem dostopa po sporni poti. V tem delu je sodišče trditve tožnice in prič F. F., G. G in H. H. utemeljeno ocenilo kot verodostojne, kar velja tudi za priči B. A. ter C. C. Pritožbene navedbe z izpostavljanjem spora med tožencem in B. A. glede poti ter izpostavljanjem C. C. interesa za izid postopka zaradi stroškov, ki jih je imel s prekinitvami gradnje, prepričljive dokazne ocene ne omajejo.

8.Pritožbeno sodišče sledi tudi dokazni oceni sodišča glede druge ključne okoliščine za uspeh v motenjski pravdi, torej posestnega stanja pred prvim motilnim dejanjem. Ker je do slednjega prišlo v času betoniranja plošče, so bila glede na splošno znan potek gradnje na tožničinih parcelah predhodno že opravljena gradbena dela, povezana s čiščenjem parcel, izkopi, odvozom zemljine, dovozom betonskega železa, pripravo terena in ogrodja pred ulitjem betona, za kar so prav tako potrebni gradbeni stroji in težki tovornjaki. Toženec ni dokazal, da bi za navedena dela izvajalci tožnice za dostop do gradbišča uporabljali drugo dovozno pot in tega ne potrjujejo niti fotografije, na katere se sklicuje v pritožbi. Ne drži, da bi bila ob sporni parceli varovalna ograja v celoti fiksna, saj iz fotografij izhaja, da je bila fiksna ob parkiriščih, ne pa ob uvozu na gradbeno parcelo. Zgolj dejstvo, da so izvajalci zaradi motilnih ravnanj na parcelo vozili tudi po A. parcelah, pa ne predstavlja dokaza, da so tako vozili že pred prvim motilnim ravnanjem. Da so bile vožnje opravljene po sporni poti, potrjujejo fotografije, na katerih je v decembru že viden žerjav, ki ga po navedbah priče G. G. kot vodje gradbenih del ni bilo mogoče pripeljati po drugi poti. Uporabo sporne poti kot običajne pred motilnim ravnanjem nadalje izkazuje dopis GP D. s 14. 12. 2022, iz katerega izhaja, da je toženec dostop preprečil, ko sta na gradbeno parcelo že pripeljala dva kamiona in mikser, ki sta bila zaradi zapore ujeta na gradbišču. Pritožba z vztrajnim ponavljanjem, da je tožnica pred navedenim datumom pot uporabljala le za hojo in vožnjo z osebnimi vozili, zato zaključka sodišča o soposesti tudi z večjimi vozili in stroji ne omaje. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pravilnosti rezervnih razlogov sodišča o širšem konceptu soposesti v primeru izdaje dovoljenja za gradnjo, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilni.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev v izreku sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče je tožencu prepovedalo le takšna ravnanja, ki bi tožnici oteževala ali ji onemogočala prost dostop do parcel 740/4, 740/5, 740/6 in 740/7, k. o. X, in ne vsakršno parkiranje na sporni poti, če slednje tožnice ne ovira.

10.Ker po povedanem pritožnik ni uspel izpodbiti dokazne ocene sodišča o storjenih motilnih dejanjih in tožničini soposesti spornih nepremičnin, sodišče pa ni zagrešilo ne očitanih in ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene pritožbene stroške (prvi dostavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in DDV znaša 279,99 EUR.

-------------------------------

1B13, B9, B14. B10, B36, B35, B46, B21

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.