Jedro

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 6. 2019 storilca spoznalo za odgovornega prekrška po osmem odstavku 56. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in mu izreklo globo v znesku 500,00 EUR. Hkrati mu je na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo stransko sankcijo odvzema motornega vozila. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi storilčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločitvi o stranski sankciji tako, da ni izreklo odvzema motornega vozila.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitve materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče z odločitvijo, da se stranska sankcija odvzema motornega vozila ne izreče, nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 25. člena ZP-1 kot materialnopravno podlago za odvzem predmetov, kar predstavlja kršitev iz drugega odstavka 158. člena ZP-1. Poudarja, da so v obravnavani zadevi obstajali ustrezni razlogi za fakultativni odvzem motornega kolesa, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, medtem ko razlogi, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo pritožbeno sodišče, ne nudijo podlage za odločitev, da se stranska sankcija ne izreče. Ocenjuje, da je številnim in tehtnim okoliščinam, ki utemeljujejo odvzem, pritožbeno sodišče postavilo nasproti neustrezne razloge, pri čemer je določenim okoliščinam dalo preveliko težo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršen prvi odstavek 25. člena ZP-1, na način iz drugega odstavka 158. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki na zahtevo nista odgovorila.

B.

4. V obravnavani zadevi se je storilcu očitalo, da je vozil neregistrirano motorno kolo znamke Yamaha brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vozila A kategorije. Navedeno ravnanje predstavlja prekršek po osmem odstavku 56. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1. Sodišče prve stopnje mu je hkrati z globo izreklo stransko sankcijo odvzema motornega vozila na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1. Takšno odločitev je oprlo na okoliščino, da storilec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za to kategorijo mtornih vozil, zaradi česar je obstajala nevarnost, da bi istovrstne prekrške ponavljal in na ta način ogrožal druge udeležence v cestnem prometu. Svojo presojo je utemeljilo tudi na tem, da je bil storilec doslej že večkrat kaznovan zaradi kršitev pravil cestnega prometa, kar kaže na njegov prezirljiv odnos do predpisov. Nenazadnje je presodilo, da je podano sorazmerje med varnostjo prometa, kot ciljem, ki ga ta ukrep zasleduje in posegom v storilčevo lastninsko pravico.

5. Pritožbeno sodišče je glede izreka stranske sankcije zavzelo drugačno stališče kot sodišče prve stopnje in odločilo, da se motorno vozilo ne odvzame. Pri tem je pojasnilo, da je treba razlikovati situacijo, ko storilec nima opravljenega vozniškega izpita za nobeno kategorijo, od situacije kot je bila obravnavana, v kateri je storilec že posedoval vozniško dovoljenje za kategorije AM, B, B1 in G. Izpostavilo je, da je bilo odvzeto vozilo, ki je namenjeno vožnji po brezpotjih, za kar je potrebna velika mera spretnosti, ki jo storilec ima. Glede na navedeno je zavzelo stališče, da je storilčeva morebitna vožnja z vozilom v cestnem prometu manj nevarna, kot vožnja osebe, ki sploh nima vozniškega izpita za nobeno kategorijo motornih vozil. Poleg tega je navedlo, da je bil storilec doslej že obravnavan zaradi storitve prometnih prekrškov, vendar pri tem še nikoli ni storil istovrstnega prekrška oziroma prekrška s to kategorijo motornih vozil. Zaključilo je, da je bilo stališče sodišča prve stopnje togo, saj ni mogoče že a priori odreči kredibilnosti storilčevemu zatrjevanju, da ne bo ponavljal istovrstnih prekrškov. Slednje bi namreč pomenilo, da bi bilo vsakomur že ob prvi vožnji brez veljavnega vozniškega treba izreči tudi fakultativno predpisano stransko sankcijo.

6. Vrhovni državni tožilec sodišču druge stopnje očita, da je z odločitvijo, da se stranska sankcija odvzema motornega vozila ne izreče, kršilo prvi odstavek 25. člena ZP-1, na način iz drugega odstavka 158. člena ZP-1. Po njegovi presoji je pritožbeno sodišče navedeno kršitev zagrešilo, ker kljub obstoju ustreznih razlogov za fakultativni odvzem motornega kolesa, slednjega ni odvzelo. Pri tem se sklicuje na okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, hkrati pa razloge pritožbenega sodišča ocenjuje kot neustrezne ter meni, da jim je drugostopenjsko sodišče dalo preveliko težo. 7. Glede na takšne navedbe vrhovnega državnega tožilca je treba pojasniti, da je v okviru zahteve za varstvo zakonitosti dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona. Glede na navedeno se je Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti omejilo na presojo, ali je z izpodbijano sodbo sodišče odločilo o sankciji zunaj ali mimo pooblastil ter, ali je bil pri tem prekršen prvi odstavek 25. člena ZP-1, medtem ko ni obravnavalo navedb, ki zadevajo ustreznost obteževalnih in olajševalnih okoliščin ter njihovega tehtanja.

8. Iz zgoraj povzete argumentacije izpodbijanih sodb je razvidno, da sta obe sodišči pri svoji odločitvi o tej sankciji izhajali iz materialnopravno pravilnega izhodišča, da je odvzem motornega vozila namenjen preprečitvi ponavljanja prekrškov. Kljub pravilni interpretaciji namena te sankcije pa sta določene obteževalne okoliščine tolmačili na drugačen način. Tako je sodišče prve stopnje poudarilo, da je storilec večkratni povratnik, medtem ko je pritožbeno sodišče pritrdilo storilčevemu povratništvu, vendar je ob upoštevanju okoliščine, da nobenega prekrška ni storil z motornim vozilom A kategorije, smatralo, da ne gre za specialnega povratnika. Glede storilčeve vožnje brez vozniškega dovoljenja za to kategorijo, je drugostopenjsko sodišče presodilo, da gre za osebo, ki poseduje vozniško dovoljenje za druge kategorije motornih vozil ter ima določene veščine upravljanja s tovrstnim motorjem, zato njegovo ravnanje ne predstavlja takšne stopnje nevarnosti za druge udeležence v prometu, da bi narekovalo izrek odvzema motornega vozila. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju navedenega ni odločilo za odvzem motornega vozila, oziroma je v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ne glede na to, da je določene okoliščine presodilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, njegova argumentacija ni nerazumna, hkrati pa je iz nje razvidno, da je pri svoji odločitvi izhajalo iz temeljnega namena, ki ga zasleduje ta stranska sankcija. To pomeni, da pritožbeno sodišče z odločitvijo, da se ne izreče odvzem motornega vozila, ni prekoračilo zakonskih pooblastil, niti ni ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 25. člena ZP-1. 9. V preostalem pa navedbe vrhovnega državnega tožilca, ki večjo težo pripisujejo okoliščinam, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje in odrekajo ustreznost argumentaciji sodišča druge stopnje, predstavljajo izpodbijanje primernosti (neizrečene) prekrškovne sankcije, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva sicer navaja, da je Vrhovno sodišče glede primernosti prekrškovne sankcije v primerljivih zadevah že odločilo smiselno enako, kar pa ne drži. Obravnava zadeva namreč ni primerljiva s sodbo, ki jo izpostavlja vrhovni državni tožilec, saj je bila v njej obravnavana situacija, v kateri je šlo za kršitev zakona, zaradi izrečene sankcije, za katero ni bilo zakonskih pogojev. Za takšno situacijo v obravnavani zadevi ne gre, zato argumentacije vrhovnega državnega tožilca v smeri izpodbijanja primernosti prekrškovne sankcije ni mogoče sprejeti.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo uveljavljane kršitve iz drugega odstavka 158. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZP-1, deloma pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi nedovoljenega razloga izpodbijanja primernosti stranske sankcije, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.