Jedro

Toženka ni plačala celotnega posekanega in odpeljanega lesa. Za pravilen izračun vrednosti lesa je relevantno, koliko je glede na celoto toženka še dolžna plačati tožniku, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da mu je bilo plačano premalo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku plačati 239,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 8.230,84 EUR pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženima strankama nerazdelno povrne njune pravdne stroške v znesku 3.296,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka)1. 2. Zoper sodba se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je postal izključni lastnik nepremičnine parc. št. 9 k.o. X že pred 3. 6. 2015. Sodišče je spregledalo, da je med tožnikom in ostalimi solastniki tekel postopek delitve nepremičnin v solastnini. Tako je postal izključni lastnik gozdne parcele na podlagi sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu N 00/2014 z dne 30. 3. 2014. Ker iz sodbe jasno izhaja, da je njegova terjatev nastala v mesecu marcu 2014 oziroma najkasneje v začetku aprila 2014, mu pripada celotna škoda in ne le četrtina. Sodišče ni pravilno ugotovilo, koliko lesa si je na njegovo škodo protipravno prilastila tožena stranka, niti ni pravilno ugotovilo vrednosti prilaščenega lesa. Upoštevati bi moralo, da je tožnik Pogodbo o odkupu lesa na panju podpisal šele 12. 1. 2015, zato pogodba ni bila sklenjena na dan 20. 10. 2014, ko jo je podpisala prva tožena stranka. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da za vse sortimente veljajo cene po odkupnem ceniku kupca, torej prve tožene stranke. Drži, da s tem nista določili točnega cenika, po katerem je potrebno odkup lesa izvršiti, a bi bil tudi po mnenju izvedenca edini logični cenik tisti, ki je veljal na dan odkupa lesa v mesecu marcu 2015. Ni mogoče spregledati, da je bilo dejansko posekano več lesa, kot ga je bilo odkazanega in da je bila tožena stranka tista, ki je izvršila meritve in razvrščanje posekanega lesa, zato je imela interes, da so meritve čim manjše. Tožnik pri tem ni bil prisoten. Tožena stranka v tožnikovem gozdu ni vzpostavila popolnega gozdnega reda, ampak sta to naredila tožnik sam in njegov sin. Sodišče ni upoštevalo fotografij, ki jih je v spis vložil tožnik, niti se do njih ni opredelilo. Iz fotografij jasno izhaja, kakšno opustošenje je naredila tožena stranka v gozdu. Izvedenec je ugotavljal, kakšno je stanje v tožnikovem gozdu na dan 21. 1. 2020, kar je skoraj 5 let po izvršeni sečnji, kar ne pomeni, da je bil popoln gozdni red vzpostavljen po izvedeni sečnji. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožnikovega zahtevka zaradi nestrokovnega podiranja dreves in izvajanja del v dežju. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o plačilu stroškov postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka ugovarjala zahtevku tako po temelju kot po višini ter da je tožnik s temeljem tožbenega zahtevka uspel. To bi moralo pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje upoštevati.

4. Toženca v pritožbi ugovarjata izračunu škode. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je spor med pravdnima strankama nanašal le na količino posekanega, ne pa odkazanega lesa, torej ne na obračun vrednosti vsega posekanega lesa. Tožnik je s tožbo zahteval le plačilo razlike med odkazanim in dejansko posekanim lesom, zato je bilo ključno vprašanje, ali mu je bil ves posekan les plačan. Sodišče je mimo trditvene podlage tožnika ugotavljalo, ali mu je bilo plačano vse, kar je bilo posekano, tudi po odkupnem ceniku prve toženke. Tožnik namreč ni zatrjeval, da je bil obračun napačen zaradi nepravilne uporabe odkupnega cenika, temveč le, da v obračunu ni bil upoštevan ves posekan les. Dokazni postopek pa je potrdil, da je bila plačana celotna posekana količina lesa. Podrejeno toženca izpostavljata, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati izračun izvedenca le za dodatno posekan les, ki ni bil odkazan, po ceniku, ki je veljal v času, ko je bila Pogodba o odkupu lesa na panju sklenjena za dodatno posekan les. V tem primeru bi bili toženi stranki dolžni plačati tožniku le 174,31 EUR. Glede odločitve o stroških postopka pritožba opozarja na očitno napako v izreku sodbe.

5. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe v zavrnilnem delu.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Predmet spora je tožnikov odškodninski zahtevek, ki izvira iz poseka dreves na njegovi gozdni parceli 9 k.o. X v mesecu marcu 2015. Po trditvah tožnika sta toženca, in sicer prva toženka kot pogodbena stranka Pogodbe o odkupu lesa na panju, drugi toženec pa kot njen podizvajalec in dejanski izvajalec sečnje, solidarno odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi poseka več dreves, kot je bilo odkazanih z odkazilnimi manuali, in za škodo, ker po opravljeni sečnji in spravilu lesa nista vzpostavila gozdnega reda v skladu s predpisi. Toženca priznavata, da je bilo v tožnikovem gozdu posekanih več dreves, kot je bilo odkazanih, a trdita, da je bil tožniku plačan ves posekan les, po opravljeni sečnji in spravilu pa je tožena stranka vso takrat nastalo škodo v gozdu sanirala.

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožene stranke očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s popravnim sklepom popravilo očitno napako v odločitvi o pravdnih stroških v III. točki izreka. Prav tako ni storilo v pritožbi tožnika očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki po vsebini pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do fotografij gozda, ki jih je po sečnji naredil tožnik in se nanje sklicuje kot dokaz o škodi v gozdu, storjeni po poseku in spravilu lesa. Fotografije je tožnik namreč posnel 12. 3. 2015, zato glede na kasnejši potek dogodkov ne dokazujejo stanja v gozdu po koncu sečnje.

9. Ni sporno, da je tožnik, takrat kot eden od štirih solastnikov, v letu 2014 od Zavoda za gozdove Slovenije prejel odločbo, da mora izvesti sanitarno sečnjo in opraviti preventivna varstvena dela v gozdu na parceli 9, k.o. X. Kot solastnik parcele je s prvo toženko sklenil Pogodbo o odkupu lesa na panju, s katero sta se med ostalim dogovorila o prodaji skupne bruto mase lesa približno 72 m3 lesa na panju po odkupnem ceniku kupca (prve toženke) ter o stroških sečnje in spravila, ki se odštejejo od odkupne cene lesa. Dogovorila pa sta se tudi, da bo prva toženka vsa dela sečnje, spravila in druga dela, ki se nanašajo na predmet pogodbe, opravila vestno in strokovno ter v skladu z veljavno zakonodajo. Glede količine posekanega lesa ter posledične škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v tožnikovem gozdu v marcu 2015 posekanih poleg 103 odkazanih dreves, še 54 dreves. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bilo posekano še precej več lesa in da naj bi bila tudi kakovost lesa boljša, kot jo je opredelila in tožniku plačala prva toženka. Pritožbene trditve o večji količini in boljši kakovosti lesa so pavšalne in se tožnik v zvezi s tem ne more sklicevati zgolj na dejstvo, da ni bil prisoten pri prevzemu lesa. Dokazna ocena v 8. do 10. točki obrazložitve je celovita in logično utemeljena, podlago ima v listinah ter mnenju izvedenca in cenilca gozdarske stroke. Izvedenec je v okviru razpoložljivih podatkov izračunal, za koliko je bil tožnik prikrajšan zaradi škodnega ravnanja tožene stranke. Pri tem je upošteval podatke odkazilnega manuala Zavoda za gozdove Slovenije o dodatno posekanem drevju z dne 24. 4. 2015 (priloga B17) kot osnovo za izračun količine dodatno posekanega lesa, ob ogledu na terenu pa je na stoječem drevju primerjalno ocenil še kvaliteto lesa tako na sporni kot tudi na podobnih sosednjih parcelah. Pri izračunu cene lesa je uporabil neto posekano količino lesa, pri tem pa izdelal izračun po odkupni ceni prve toženke iz cenika 26. 9. 2014 in iz cenika 19. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je prvi cenik upoštevalo pri izračunu tistega dela obveznosti tožene stranke, ki je izhajala iz Pogodbe o odkupu lesa na panju, drugi cenik pa za ostala posekana neodkazana drevesa. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati cenik, ki je bil v veljavi pri prvi toženi stranki v mesecu marcu 2015 in ne tistega, ki je veljal na dan 20. 10. 2014. Glede na vsebino pogodbenih določil je pravilno stališče sodbe o uporabi cenika, ki je veljal v času sklenitve pogodbe in je bil v veljavi tudi takrat, ko je podpisal pogodbo tožnik (12. 1. 2015). Sicer pa se tožnik na uporabo napačnega cenika v postopku sploh ni skliceval in gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče mora zavrniti tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu zneska, ki ga mora tožniku plačati za posekan les, zaradi odsotnosti trditvene podlage ne bi smelo upoštevati obračuna vrednosti vsega posekanega lesa, ampak zgolj posekanega lesa, ki ni bil odkazan in še to zgolj podrejeno. Drži, da se je toženec v tožbi skliceval na razliko v količini dejansko posekanega in odkazanega lesa v odkazilnih manualih, vendar je v postopku dovolj določno zatrjeval tudi, da mu prva toženka ni plačala celotnega posekanega in odpeljanega lesa, pri čemer se ni strinjal tako s količino kot tudi kvaliteto obračunanega odkupljenega lesa. Za pravilen izračun je torej relevantno, koliko je glede na celoto tožena stranka še dolžna plačati tožniku, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da mu je bilo plačano premalo. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost načina izračuna tožnikove škode v tem delu.

11. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da mu pripada celoten znesek škode po izračunu sodišča in ne le solastninski delež do 1/4. Po podatkih zemljiške knjige je postal tožnik izključni lastnik parcele 9, k.o. X, z dnem 3. 6. 2015. Pred tem so bili solastniki parcele poleg tožnika še trije, vsak do 1/4. Na takšno lastninsko stanje v času sporne sečnje, ko je tožniku škoda nastala, je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Tožnik tega ni zanikal, v prvi pripravljalni vlogi je vztrajal pri zahtevku ter navedel, da je škoda nastala le njemu, ker je edini in izključni lastnik ter da ni sporno, kaj in koliko je prva toženka plačala za posekani les. Šele v pritožbi tožnik navaja, da naj bi izključni lastnik nepremičnine postal že 30. 3. 2014 na podlagi sklenjene sodne poravnave v zadevi N 00/2014, pri tem pa navedene listine niti ne predloži. Tudi v tem gre za pritožbeno novoto, ki ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičen le do zneska 239,94 EUR, torej v višini njegovega solastniškega deleža v času nastanka škode.

12. Glede škode, ki naj bi tožniku nastala, ker tožena stranka ni pravilno sanirala škode po poseku in spravilu lesa z vzpostavitvijo popolnega gozdnega reda, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal niti obstoja niti višine tovrstne škode. Zanesljivo je namreč ugotovilo na podlagi listin in zaslišanja prič, da so bile že dne 17. 4. 2015, ko so si sporno sečišče ogledali poleg predstavnikov prve toženke tudi A. A. in B. B., predstavnika Zavoda za gozdove RS, da so bile nepravilnosti, ugotovljene v uradnem zaznamku 13. 4. 2015, sanirane. Na podlagi nadaljnjih izpovedb prič in listin je še ugotovljeno, da je sanacijo opravila tožena stranka. Fotografije, ki jih je tožnik posnel pred tem (12. 3. 2015), četudi izkazujejo stanje po poseku, so bile torej posnete pred sanacijo poškodb sečnje, zato na pravilnost odločitve nimajo nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ostalih poškodb v tožnikovem gozdu s tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so bile vse nepravilnosti sanirane že 17. 4. 2015. Sklicevanje tožnika na fotografije torej nima pomena.

13. Glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju njegovega uspeha v pravdi upoštevati, da je s temeljem tožbenega zahtevka uspel. To ne drži, tožnikov uspeh je tudi glede temelja zahtevka le delen in majhen glede na celoto, enako kot po višini (uspel je delno glede plačila škode za posekani les, ne pa tudi glede zahtevka za ostalo škodo, ki naj bi bila posledica opustitve vzpostavitve popolnega sečnega reda). Uspeh tožnika v postopku je zato izračunan pravilno in je odločitev o tem v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker pritožbi nista utemeljeni, pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na vsebino odgovora na pritožbo pa toženi stranki sami krijeta tudi stroške odgovora na pritožbo (1. odst, 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 S popravnim sklepom P 218/2017 z dne 3. 3. 2021 je sodišče prve stopnje popravilo očitno napako v III. točki izreka sodbe.