Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku? Ali so obvezne razlage UO Odvetniške zbornice Slovenije obvezne tudi za sodišča in druge državne organe, ko v okviru procesnih pravil odločajo o stroških odvetnika, kot to določa drugi odstavek 19. člena Odvetniške tarife?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku? Ali so obvezne razlage UO Odvetniške zbornice Slovenije obvezne tudi za sodišča in druge državne organe, ko v okviru procesnih pravil odločajo o stroških odvetnika, kot to določa drugi odstavek 19. člena Odvetniške tarife?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 3466/2017 z dne 10. 4. 2019, s katerim je toženka tožniku (odvetniku) kot izvajalcu storitev brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v višini 5.018,62 EUR (z DDV), v presežku pa je njegov zahtevek zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je Upravno sodišče strinjalo z razlogi toženke. Zavrnilo je tožbeno stališče, da naj bi bila določba petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika v zvezi z višino nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne, ker tožnik tega podatka ni navedel že v stroškovniku ob predložitvi napotnice in ker je daljšo odsotnost utemeljeval le na splošno. Odločilo pa je tudi, da tožnik neupravičeno zahteva povišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na časovno ovrednotene nagrade (urnino ter dodatek za odsotnost iz pisarne), ker se skladno z 7. členom OT povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Prvo vprašanje se nanaša na skladnost zakonske ureditve petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Tožnik med drugim trdi, da takšno znižanje plačila odvetnikom, kot ga določa navedena zakonska določba, odvetnika nedopustno diskriminira v primerjavi z bistveno enakim sistemom plačil za dela sodnega cenilca, izvedenca in tolmača. Po presoji Vrhovnega sodišča odgovor na prvo zastavljeno vprašanje presega pomen konkretne zadeve in je pomemben za razvoj prava preko sodne prakse. Objektivno pomemben pa je tudi odgovor na tožnikovo drugo vprašanje, ki se nanaša na vezanost sodišč pri odločanju o priznanju odvetniških stroškov na obvezno razlago OT. Rešitev tega pravnega vprašanja bo prispevala tudi k zagotovitvi enotne uporabe prava.

6. Glede preostalega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.