Jedro

V zadevah javnih razpisov je presoja izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma dodeljevanj posameznih ocen zadržana. To pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz navedenega razloga se sodišče tudi ne more spuščati, ali je bilo ustrezno ocenjeno, do kolikšne mere je katera stranka prispevala k prepoznavnosti baleta v tujini, ker je to že stvar strokovne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom št. 5440-20/2014/2 z dne 6. 5. 2014 ugodila vlogi prijavitelja Društvo … (v nadaljevanju stranka z interesom), ki je prispela na javni razpis za izbor operacije "Nove karierne perspektive II". Odločila je, da se v sofinanciranje sprejme projekt z naslovom "…" v višini 300.000,00 EUR. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je stranka z interesom prijavila na navedeni javni razpis. Vse pravočasno prispele in popolne vloge sta ločeno ocenila dva člana komisije, ocene pa so se oblikovale na podlagi povprečja obeh ocen. Skupaj najvišje možno število doseženih točk je bilo 100, pri čemer je za izvajanje operacij lahko izbran prijavitelj, ki v skupnem seštevku doseže najmanj 81 točk. V javnem razpisu je bilo navedeno, da bodo izbrani za sklop III največ trije prijavitelji in sicer eden s področja baleta in največ dva s področja sodobnega plesa. Komisija za izvedbo postopka javnega razpisa je ugotovila, da je izmed vseh prijaviteljev v okviru sklopa III na področju baleta stranka z interesom dosegla najvišje število točk in sicer povprečno oceno 100 točk. V nadaljevanju sklepa tožena stranka opisuje, zakaj je pri vsakem posameznemu merilu bilo dodeljeno najvišje število točk. Z izpodbijanim sklepom št. 5440-8/2014/4 z dne 6. 5. 2014 pa je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke, ki se je prijavila na javni razpis za izbor operacije "Nove karierne perspektive II" za sklop III Umetnost - balet in sodobni ples. V obrazložitvi sklepa navaja, da je objavila javni razpis v navedeni zadevi, da sta vse pravočasno prispele in popolne vloge upravičenih prijaviteljev ločeno ocenila dva člana komisije in da so se ocene oblikovale na podlagi povprečja obeh ocen. Najvišje možno število doseženih točk je bilo 100. Za sklop III so izbrani največ trije prijavitelji in sicer eden s področja baleta in največ dva s področja sodobnega plesa. Tožeča stranka je v okviru sklopa III na področju baleta dosegla povprečno število 89 točk. V nadaljevanju tožena stranka s tabelo prikazuje, koliko točk je pri posameznem merilu dal vsak od dveh ocenjevancev, nadalje pa še opisno pojasnjuje, iz katerih razlogov je tožeča stranka pri posameznem merilu dobila določeno število točk. Tožena stranka zaključuje, da na podlagi vsebinskega ocenjevanja ter izračunanega končnega števila točk komisija ugotavlja, da prijava tožeče stranke ni dosegla dovolj točk, potrebnih za dokončni izbor vloge.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka po izdaji sklepov sprva zavrnila zahtevo za kopijo dokumentov, ki so po njenem mnenju dokazovali nepravilnosti. Dokumentacije ji ni izročila vse do 6. 6. 2014, to je skoraj do poteka roka za vložitev te tožbe, s čemer jo je ovirala pri uveljavljanju njenih pravic. Nadalje tožeča stranka opisuje in izraža nestrinjanje z doseženim številom točk iz merila pod točko I.1, ki se nanaša na reference prijavitelja v obdobju 2011 - 2013, saj meni, da je predložila obširno dokazilo o načrtnem vključevanju mladih baletnih plesalcev v svoje pretekle projekte. Pri merilu pod točko I.2 je tožena stranka navedla, da tožeča stranka le delno izkazuje izpolnjevanje tega merila, pri tem pa tožena stranka niti z besedo ne utemelji, zakaj projekt tožeče stranke samo delno izpolnjuje ta pogoj. Nadalje tožeča stranka opisuje in izraža nestrinjanje zaradi opisa ocene iz merila I.3, ki se nanaša k prispevek h krepitvi socialne vključenosti predstavnikov specifičnih družbenih skupin na področju kulture. Pri merilu pod točko I.5 tožena stranka zgolj pritrjuje, da projekt tožeče stranke izpolnjuje predmetno splošno merilo, v ničemer pa ne pojasni, zakaj so bile potem dodeljene zgolj štiri točke od petih možnih. Tožeča stranka pa se tudi ne strinja z opisom in oceno, ki se nanaša na merilo II.4, ker meni, da tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da naj iz vloge tožeče stranke prispevek k prepoznavnosti baleta ne bi bil dovolj utemeljen.

Tožeča stranka pa se tudi ne strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, s katerim je bila na razpisu izbrana stranka z interesom, saj meni, da tega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ne pojasni, zakaj je stranka z interesom upravičena do vseh možnih točk, ampak v obrazložitvi samo povzame določbe in merila razpisa ter jih postavi v trdilno obliko, češ da stranka z interesom te pogoje izpolnjuje. Po mnenju tožeče stranke stranka z interesom ni izkazala čezmejnega udejstvovanja in s tem prispevanja k prepoznavnosti slovenskega baleta v tujini, ampak ravno nasprotno. Po mnenju tožeče stranke tudi finančni načrt stranke z interesom ni ustrezen in utemeljen, ker je iz njega izhajalo, da bo za izvedbo projekta potrebnih 474.656,12 EUR, medtem ko jih je na javnem razpisu mogoče dobiti 300.000,00 EUR, kar pomeni, da ima nepokritih 174.656,12 EUR upravičenih stroškov. Finančni načrt stranke z interesom pa tudi ni vseboval stroškov kostumov ter stroškov avtorskih pravic za glasbo in koreografijo. Končno dostavljena verzija finančnega načrta stranke z interesom pa je vsebovala postavko za avtorske honorarje za koreografije, zato se postavlja vprašanje pristnosti in vsebine posredovane kopije razpisne dokumentacije.

V postopku razpisa je prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 12. člena Pravilnika o strokovnih komisijah, ki določa, da član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan. Na razpisu je bila izbrana stranka z interesom, kateri predseduje in jo zastopa A.A., ki je hkrati član strokovne komisije za področje glasbene umetnosti pri toženi stranki. Res je, da pri potegovanju lastnega društva za razpis ni bil neposredno imenovan v komisijo za izvedbo postopka predmetnega javnega razpisa, v komisijo pa sta bila imenovana njegov strokovni kolega B.B. ter C.C.. C.C. pa je članica …, katerega član je tudi A.A. Gre za več kot očitno povezano osebo, saj je ena izmed članic zavoda, s katerim izbrani prijavitelj tesno sodeluje bila hkrati tudi imenovana v strokovno komisijo, ki je izvedla postopek predmetnega javnega razpisa. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče oba sklepa odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je predstavnik tožeče stranke zahteval dostop do dokumentov upravne zadeve na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, kjer ni predpisano izkazovanje pravnega interesa za vložitev zahteve in tudi ne, zakaj prosilec potrebuje dokumente čimprej ali vsaj do nekega roka. Iz navedenega razloga ni utemeljen očitek, da je tožena stranka posegla v pravice tožeče stranke. V nadaljevanju tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj pri nekaterih merilih tožeča stranka ni dosegla vseh točk. Glede očitkov o nepravilnosti sklepa o izbiri stranke z interesom pa tožena stranka navaja, da je to predmet druge upravne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bil izbran drug prijavitelj in je postal pravnomočen. Ocena strokovne komisije je utemeljena in preverljiva, dokumentacijo o tem si je lahko tožeča stranka vpogledala 14. 5. 2014. Pri ocenjevanju so bila upoštevana načela enakega obravnavanja, kar dokazuje tudi sklep, s katerim je bil izbran izbrani prijavitelj. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o kršitvi 12. člena Pravilnika o strokovnih komisijah. Citirani pravilnik je izdan na podlagi drugega odstavka 21. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), ter ureja delovanje strokovnih komisij v postopkih javnih razpisov in javnih pozivov, ki se izvajajo na podlagi ZUJIK. V obravnavani zadevi pa gre za postopek pri porabi sredstev evropske kohezijske politike. Prvi odstavek 11. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 - 2013 določa, da se za javni razpis uporabljajo določbe predpisa, ki ureja postopke za izvrševanje proračuna. Po 218. členu Pravilnika o postopku za izvrševanje proračuna postopek vodi komisija, ki jo s pisno odločbo imenuje predstojnik neposrednega uporabnika, ki izvaja postopek, ali od njega pooblaščena oseba. Komisijo je imenoval minister za kulturo in nima povezave s strokovno komisijo, ki jo minister imenuje na podlagi 20. člena ZUJIK. Ne glede na to pa tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke o povezanih osebah med člani komisije in izbranem prijavitelju ter to trditev natančneje pojasnjuje. Zaradi tega je neutemeljen očitek, da je članica komisije C.C. poslovno ali osebno vezana na izbranega prijavitelja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo tudi Društvo …, kot stranko z interesom, ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka neupravičeno zaostruje razpisne pogoje, ko omenja, da tožeča stranka vključuje mlade plesalce z vseh področij, tudi takšne, ki nimajo akademske osnove klasičnega baleta. Če je bila akademska izobrazba v klasičnem baletu posebni pogoj, to iz javnega razpisa ni razvidno. Sicer pa je tožeča stranka v preteklih projektih vključevala tudi mlade z akademsko izobrazbo iz klasičnega baleta. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa podala glede točke I.2. Tožena stranka pa ne more sanirati pomanjkljivosti sklepa šele z navedbami v sodnem postopku. Tožena stranka tudi pod točko I.3 krši razpis z izpostavljanjem nedoseganja posebnega pogoja, ki ga v razpisu ni. Da je cilj razpisa zgolj in samo področje klasičnega baleta iz besedila samega razpisa ne izhaja. Tožeča stranka je povsem ustrezno razumela, da je cilj razpisa ustanovitev baletnega ansambla. Nadalje tožeča stranka ponovno pojasni, zakaj se ne strinja z pojasnili tožene stranke, ki se nanašajo na obrazložitev merila pod točko II.4. Glede sestave komisije pa tožeča stranka ne oporeka njeni strokovni podkovanosti, ampak očita obstoj kolizije interesov posameznih članov zaradi osebnih povezav.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim pojasnjuje, kakšna je razlika med pojmoma „akademsko osnovo klasičnega baleta“ in „akademsko izobrazbo iz klasičnega baleta“. Akademske osnove so tiste osnove, ki strogo sledijo natančno določenemu znanju, ki ga posamezni baletni plesalec mora imeti. Pojem akademska izobrazba pa pomeni zaključek šolanja na akademski stopnji. Javni razpis je jasno definiral pomen izrazov in sicer da so med drugim tudi ciljne specifične družbene skupine.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepov, izdanih v postopku Javnega razpisa za izvajanje projekta „Nove karierne perspektive II“, kjer sta v konkretnem primeru tako tožeča stranka kot stranka z interesom kandidirali za sklop III, konkretno za področje baleta, kjer je bilo v javnem razpisu navedeno, da bo izbran en prijavitelj. Ker je bil izbran le en prijavitelj, ocenjevala pa sta se za to področje dva, tako stranka z interesom kot tožeča stranka, sta oba izpodbijana sklepa drug z drugim povezana, zato ima tožeča stranka tudi pravico izpodbijati tako sklep o svoji neizbiri kot tudi sklep o izbiri stranke z interesom. Iz navedenih razlogov se sodišče ne strinja z navedbo tožene stranke, da je sklep o izboru stranke z interesom povsem drug akt, s katerim je izbran drug prijavitelj in da je postal pravnomočen. Ta sklep ni mogel postati pravnomočen, saj ga tožeča stranka izpodbija s tožbo, ki se rešuje v tem upravnem sporu. Tožba je bila vložena pravočasno, če se upošteva navedbe tožene stranke in tožeče stranke, da je dobila tožeča stranka ta sklep na vpogled 14. 5. 2014, tožba pa je bila vložena 11. 6. 2014. Tožena stranka torej ni ravnala pravilno, ko je sklep o izboru stranke z interesom vročila le stranki z interesom, ne pa tudi tožeči stranki, kot je razvidno iz samega sklepa. Ne glede na navedeno pa to ni taka napaka, ki bi v konkretnem primeru vplivala na pravilnost postopka, saj je na podlagi tožbe sodišče tudi sklep o izbiri stranke z interesom obravnavalo po vsebini. Ni namreč štelo, da bi bil ta že pravnomočen.

Ker tožeča stranka izpodbija oba sklepa in glede na to, da je bilo pri javnem razpisu za sklop III, v kolikor se nanaša na balet, možno izbrati le enega prijavitelja, sodišče v nadaljevanju presoja zakonitost obeh sklepov.

Sodišče najprej ugotavlja, da je sklep št. 5440-20/2014/2 z dne 6. 5. 2014 pravilen in zakonit. Pri tem sodišče izhaja iz stališča, da je v primeru, ko gre za sofinanciranje iz javnih sredstev, upravnosodna praksa zavzela stališče, da je treba upoštevati splošno načelo enakosti pred zakonom, to pomeni, da je treba kandidatom omogočiti, da za javna sredstva konkurirajo pod enakimi pogoji. Pravica do enakega varstva pravic pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločitve, s katero pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih stranke. V primeru, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve s tem, da se navedejo konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni projekt tožeče stranke izpolnjuje vsako merilo oziroma v kolikšni meri ga izpolnjuje projekt stranke, ki je bila na razpisu izbrana. Po presoji sodišča obrazložitev sklepa o izboru stranke z interesom tak preizkus omogoča. Sodišče ocenjuje, da je strokovna komisija svojo oceno stranke z interesom ustrezno in dovolj argumentirano pojasnila. Iz obrazložitve sklepa izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana. Niso navedene zgolj številčne vrednosti ocen, ampak so ocene tudi opisne po vsakem merilu posebej. S tem v zvezi tožeča stranka očita toženi stranki, da tega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker da tožena stranka ne pojasni, zakaj je stranka z interesom upravičena do vseh možnih točk, ampak v obrazložitvi samo povzame določbe in merila razpisa ter jih postavi v trdilno obliko, češ da stranka z interesom te pogoje izpolnjuje. S tem v zvezi še omenja, da je sama bolj prepoznavna v tujini kot stranka z interesom. Na te tožbene navedbe sodišče odgovarja, da glede na to,da je stranka z interesem po obeh ocenjevalcih dosegla po vseh merilih najvišje možno število točk in v skupnem seštevku vseh možnih 100 točk, da je v takem primeru težko ali pa skoraj nemogoče posamezna merila oziroma izpolnjevanje posameznih meril pojasniti drugače, kot pa tako, kot je storila tožena stranka, in sicer s tem, ko za vsako merilo navaja, da stranka z interesom ta pogoj v celoti izpolnjuje. Če izbrani kandidat po katerem izmed meril ne bi dosegel vseh možnih točk, šele potem je potrebno pojasnjevati, zakaj ni dosegel vseh točk, če pa doseže vse točke, je težko kaj drugega navesti kot to, da v celoti ustreza posameznemu kriteriju. Iz navedenega razloga sodišče pri sklepu o izboru stranke z interesom v obrazložitvi ne najde pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno ta sklep odpraviti. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je v zadevah javnih razpisov presoja izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma dodeljevanj posameznih ocen sodna presoja zadržana. To pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz navedenega razloga se sodišče tudi ne more spuščati, ali je bilo ustrezno ocenjeno, do kolikšne mere je katera stranka prispevala k prepoznavnosti baleta v tujini, ker je to že stvar strokovne ocene.

Glede na stališče o zadržani sodni presoji, pojasnjeno v zgornjem odstavku, pa lahko sodišče tudi drugi izpodbijani sklep, to je sklep o neizboru tožeče stranke, presoja le z vidika, ali je bil kršen materialni ali procesni zakon, oziroma če je argumentacija očitno nerazumna. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožeča stranka obsežno pojasnjuje in utemeljuje svoje nestrinjanje v tistem delu, kjer je dobila manj točk od vseh možnih. Tak primer je pri merilu I.1, ki se nanaša na preference prijavitelja v obdobju 2011-2013. Tožeča stranka zatrjuje, da je o tem predložila obširna dokazila o načrtnem vključevanju mladih baletnih plesalcev v svoje pretekle projekte. Ali je bilo upravičeno, da je tožeča stranka po tem merilu dobila le 4 točke od 5 in ali je opisna ocena tega merila strokovno utemeljena, ne more biti predmet sodne presoje, ker gre po mnenju sodišča tu že za strokovno presojo. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je ocena 4 od 5 točk dovolj obrazložena, v strokovno utemeljenost take ocene pa sodišče ne more posegati. Nadalje tožeča stranka očita, da je obrazložitev tega sklepa pomanjkljiva pod točko I.2, kjer je navedeno, da izpolnjevanje tega merila projekt le delno ustrezno izkazuje, pri tem pa tožena stranka ne utemelji, zakaj je ta pogoj samo delno izpolnjen. Sodišče se s to toženo navedbo strinja, vendar pa ta pomanjkljivost ni taka, da bi vplivala na končno odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Nadalje tožeča stranka izraža nestrinjanje z oceno in obrazložitvijo te ocene pri merilu I.3, ki pa je po mnenju sodišča dovolj obrazložen. Pri tem merilu je tožeča stranka dosegla pri enem ocenjevalcu 6 točk pri drugem pa 7 od 10 možnih, pri čemer je v obrazložitvi navedeno, da prijavitelj s projektom sicer omogoča krepitev socialne vključenosti mladih v delo in program bodočega baletnega ansambla, vendar po daljši obrazložitvi tega merila na koncu tožena stranka zaključuje, da je projekt zastavljen širše in presega delovanje ansambla mladih baletnih plesalcev. Navaja, da je kratkoročni cilj prijavitelja rast in razvoj plesne umetnosti s poudarkom na sodobnem baletu. Sodišče meni, da je obrazložitev tudi v tem delu še vedno taka, da se da sklep preizkusiti. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je v sicer zadržanem okviru sodne presoje to merilo v zadostni meri obrazloženo. Tožeča stranka nadalje očita, da je pod točko I.5 obrazložitve mogoče zaključiti, da tožeča stranka izpolnjuje to merilo in da ni v ničemer pojasnjeno, zakaj so bile dodeljene zgolj 4 točke od 5 možnih. Sodišče se v tem delu s tožbenimi navedbami strinja. Nadalje pa tožeča stranka tudi očita obrazložitvi sklepa, češ da ni bila pravilno ocenjena pri merilu pod točko II.4, ki se nanaša na prispevek projekta k prepoznavnosti slovenskega sodobnega plesa ali baleta. Glede izpolnjevanje tega merila pa sodišče meni, da gre zopet za strokovno oceno, v katero sodišče ne more posegati, sklep pa je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti, saj je navedeno, da prispevek k prepoznavnosti baleta kot celotne umetniške zvrsti iz vloge ni dovolj utemeljen in da sam pojem baleta ne zajema zgolj sodobnejših plesnih tehnik oziroma sodobnega in modernega baleta ampak tudi klasični balet. Sodišče tako ugotavlja, da je navedeni sklep o neizboru tožeče stranke v svoji obrazložitvi v resnici pomanjkljiv pri obrazložitvi merila pod točko I.2 ter pod točko I.5, vendar pa ta pomanjkljivost sklepa ni taka procesna napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Sodišče namreč izhaja iz tega, da je bilo možno izbrati enega samega prijavitelja in da sklepu o izboru stranke z interesom ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti. Tožeča stranka je tako lahko s svojo tožbo zoper sklep o svojem neizboru uspešna le, če bi dokazala, da bi lahko ob ponovnem ocenjevanju dosegla vse možne točke, kajti v tem primeru bi bila po številu točk izenačena z izbranim prijaviteljem. Tega pa tožeča stranka po presoji sodišča s tožbo ni izkazala, kajti sodišče pritrjuje temu, da je bilo v zadostni meri obrazloženo, zakaj tožeča stranka ni dobila vseh možnih točk pri nekaterih drugih merilih. Četudi bi bila še enkrat ocenjevana pri merilih pod točko I.2 in I.5 in bi pri tem dobila vse možne točke, bi še vedno imela manj kot 100 točk, torej manj kot izbrana stranka, kajti pri ostalih merilih sodišče šteje, da je obrazložitev dovolj utemeljena, da se da sklep preizkusiti.

Tožeča stranka med drugim tudi očita sklepu o izboru stranke z interesom, češ da finančni načrt stranke z interesom ni bil pravilno ocenjen. Sodišče meni, da gre pri tovrstni oceni za strokovno oceno, v katero sodišče ne more posegati, ker mora biti sodna presoja pri pravilnosti strokovnega ocenjevanja zadržana, kot je bilo že pojasnjeno. V obrazložitvi je navedeno, da je načrt ustrezen in utemeljen in vsebuje vse zahtevane elemente. Iz navedenega razloga ni mogoče očitati, da bi bila obrazložitev tega sklepa zaradi tega pomanjkljiva.

Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bil kršen 12. člen Pravilnika o strokovnih komisijah, saj ne gre za razpis po ZUJIK, ampak gre za razpis po Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013, kjer je v prvem odstavku 11. člena določeno, da se za javni razpis uporabljajo določbe predpisa, ki ureja postopke za izvrševanje proračuna, to pa je Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije. Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za kolizijo interesov med predsednikom stranke z interesom A.A. ter člani komisije B.B. in C.C.. Če je C.C. članica Sveta zavoda … in če je A.A. prav tako član sveta tega zavoda, to še ne pomeni, da bi se morala C.C. izločiti, saj zgolj to, da sta oba v svetu tega zavoda, ni nobeden izmed izločitvenih razlogov iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niti to ne kaže na dvom o nepristranosti, kar je izločitveni razlog po 37. členu ZUP.

Sodišče pa se tudi ne strinja s tistimi tožbenimi navedbami, kjer se očita toženi stranki, da je pri ocenjevanju upoštevala nekatere kriterije, ki jih v razpisnih pogojih ni bilo. Oba prijavitelja sta se ocenjevala po tem, ko je bilo ugotovljeno, da oba izpolnjujeta vse razpisne pogoje. Namen samega ocenjevanja pa je ravno v tem, da se v okviru posameznega razpisnega pogoja ocenjuje, kdo od prijaviteljev je boljši, zato je povsem smiselno, da se pri ocenjevanju upoštevajo tudi določene prednosti drugega prijavitelja, čeprav v razpisu niso izrecno določene, saj se drugače sploh ne bi moglo izpolnjevanja posameznega merila ocenjevati z vrednostjo v ocenah. S tem v zvezi sodišče tudi pritrjuje toženi stranki, da pojem akademske osnove klasičnega baleta ni istoveten akademski izobrazbi v klasičnem baletu, saj akademska izobrazba pomeni formalno izobrazbo v baletu, akademska osnova baleta pa pomeni, kot je pojasnila pravilno tožena stranka, da je baletni plesalec strogo strokoven.

Glede tistih tožbenih navedb, ko tožeča stranka opisuje, da je imela že po izdaji sklepov težave pri vpogledu v dokumentacijo, ki ji je bil nazadnje vendarle omogočen, pa sodišče pojasnjuje, da je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu pravilnost končnega akta, vključno z njegovo vročitvijo oziroma pred njim izvedenega postopka, ne more pa biti predmet upravnega spora dogajanje po zaključenem upravnem postopku, kar pa še ne pomeni, da to ne more biti predmet kakšnega drugega sodnega varstva.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s predlogom za zaslišanje različnih prič, ker je skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 presodilo, da predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev v zadevi.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.