Jedro

Zapoved iz prvega odstavka 120. člena ZKP ni absolutna. To pomeni, da je obdolženega na glavno obravnavo mogoče vabiti tudi s posredno izročitvijo vabila, ki ob izpolnjenih zakonskih pogojih ter po pravilno izvedenem postopku nadomešča terjano osebno vročitev oziroma vzpostavlja domnevo ("se šteje"), da je bila ta opravljena in da je bil obdolženi seznanjen z vsebino vabila, zaradi česar se je lahko nanj odzval. V nasprotnem takšna domneva ni dovoljena oziroma na njeno mesto vstopi domneva, da obdolženi ni bil seznanjen z vsebino vabila in da se zato nanj ni mogel odzvati.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo šestmesečno zaporno kazen. Oškodovanec je bil s to sodbo na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napoten na pravdo, medtem ko je bil obdolženi na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v resnici pa iz 3. točke prvega odstavka tega člena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik je v pritožbi terjal še obvestilo o seji senata, vendar je ta ugotovil, da je stvar mogoče razjasniti tudi v pritožnikovi odsotnosti (prvi odstavek 445. člena ZKP).

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Skupaj s pritožnikom je bilo treba ugotoviti, da je bil obdolženi nazadnje vabljen za glavno obravnavo dne in čeprav takšnega pripisa ni zaslediti je lahko res, da je vabilo sprejela obdolženčeva sestra, ki pa se je 01.10.2005 nahajala zgolj na obisku pri obdolženčevi partnerki. Toda to še ne pomeni, da je bil s tem kršen prvi odstavek 120. člena ZKP in da je bila glavna obravnava opravljena v obdolženčevi odsotnosti v nasprotju z določili istega zakona, se pravi v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP.

Po prvem odstavku 120. člena ZKP je treba osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo. Vabilo je osebno vročeno tedaj, ko se izroči neposredno naslovniku, s čemer mu je omogočeno, da se z vsebino vabila seznani in da se nanj odzove. Če naslovnika ni tam, kjer naj se vročitev opravi, vročevalec poizve, kdaj in kje bi ga mogel najti ter mu pusti pri odraslemu družinskemu članu, hišniku ali sosedu oziroma osebi pooblaščeni za sprejemanje pošte ali komu, ki dela na istem delovnem mestu, ali v hišnem predalčniku sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme vabilo (118. člen ZKP). Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti vabilo, lahko le-to po prvem odstavku 119. člena ZKP izroči kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je vabilo dolžan sprejeti oziroma hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vabilo vroča na delovnem mestu tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko vabilo izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je vabilo dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli.

Zapoved iz prvega odstavka 120. člena ZKP potemtakem ni absolutna, kar pomeni, da je obdolženega na glavno obravnavo mogoče vabiti tudi s posredno izročitvijo vabila, ki ob citiranih zakonskih pogojih ter po pravilno izvedenem postopku nadomešča terjano osebno vročitev oziroma vzpostavlja domnevo ("se šteje"), da je bila ta opravljena in da je bil obdolženi seznanjen z vsebino vabila, zaradi česar se je lahko nanj odzval. V nasprotnem takšna domneva ni dovoljena oziroma na njeno mesto vstopi domneva, da obdolženi ni bil seznanjen z vsebino vabila in da se zato nanj ni mogel odzvati.

V obravnavani zadevi je bila osebna vročitev poskušena, med drugim tudi. Ker obdolženega ni bilo na naslovu, kjer bi morala biti vročitev opravljena, mu je bilo istega dne puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Nanj se obdolženi ni odzval in s tem so bile možnosti za neposredno izročitev vabila iz 118. člena ZKP izčrpane. Zato ne sme presenečati prehod na posredno izročitev, ki pa je bila v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem izvršena v skladu s prvim odstavkom 119. člena ZKP. Res je sicer, da obdolženčeva sestra, ki je bila pri obdolženčevi partnerki zgolj na obisku ni eden od družinskih članov, vendar bi bila ta okoliščina pomembna edino v primeru, če vabila ne bi hotela sprejeti. Družinski člani so to namreč dolžni storiti, medtem ko se pisanja hišniku ali sosedu izročijo le, če v to privolita. Ker je obdolženčeva sestra v izročitev vabila očitno privolila - pritožnik nasprotnega niti ne zatrjuje, je položaj enak, kot če bi bilo vabilo izročeno prej navedenim osebam. Tudi v tem primeru je namreč poleg privolitve podana povezava med naslovnikom in prejemnikom, ki vzbuja pričakovanje, da bo naslovnik z vsebino vabila seznanjen in da se bo lahko nanj odzval. Ugotovitev sodišča prve stopnje o izkazanem vabilu za obdolženega oziroma ob pravilni nadomestni vročitvi za glavno obravnavo za dne tako ne more biti napačna, zaradi česar je domneva o obdolženčevi neseznanjenosti z vsebino vabila in o njegovi nezmožnosti odzvati se na vabilo, še zlasti, ko pritožnik v nadaljevanju pritožbe ne navaja ničesar, kar bi jo utegnilo potrditi, praktično izključena.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).