Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bila prekinitev delovnega razmerja tožeči stranki s strani tožene stranke z dne 1. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Sklepa tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2015 (Služba A.) in št. ... z dne 9. 12. 2015 (Komisija B.) je kot nezakonita odpravilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožeča stranka s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 4. 2015 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (III. točka izreka), da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 1. 12. 2015, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožnico: pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 23. 4. 2015, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, t.j. od 1. 12. 2015 do ponovnega nastopa dela, priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestilo plače in od tega odšteti denarno nadomestilo za čas brezposelnosti od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 v bruto znesku 5.355,00 EUR, od pripadajočega ji bruto nadomestila plače plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila, vse v roku 8 dni (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je bila prekinitev delovnega razmerja tožeči stranki s strani tožene stranke nezakonita že z dnem 30. 11. 2015, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že z dnem 30. 11. 2015, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od prisojenih neto glavnic zakonske zamudne obresti tudi za 5. dan v mesecu za plačo preteklega meseca (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe stroške postopka v znesku 854,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da bo zavrnilo zahtevek tožeče stranke oziroma jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču tožene stranke je delovno razmerje tožnici zakonito prenehalo 31. 11. 2015 in se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tehnična pomoč ni samostojen projekt in da delo tožnice ne predstavlja projektnega dela. Delo tožnice za izvajanje del kontrole na projektu "C." je vezano na vsebinski program, programsko obdobje pa ni stalno, temveč se samostojno prične in zaključi. Vse zaposlitve v okviru tehnične pomoči so vezane na izvajanje delovnih nalog iz projekta in zagotavljajo nemoteno izvedbo aktivnosti, določenih s projektom. Tako je tehnična podpora nujen del projekta. S sklepi organa za upravljanje z dne 2. 7. 2007 je bil predviden datum fizičnega zaključka aktivnosti 30. 6. 2015, zato so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene do tega datuma, ker pa osnovni projekt s tem datumom ni bil zaključen, je organ upravljanja dne 16. 10. 2014 izdal nove odločbe, s katerimi je določil, da se projekti tehnične pomoči podaljšajo do 31. 12. 2015, zato se je vsem zaposlenim lahko podaljšala pogodba o zaposlitvi do 30. 11. 2015. To pa nikakor ne pomeni, da je zaradi tega izvajanje projektnih nalog prešlo med redne delovne naloge tožene stranke. Vlada RS je s sklepom št. ... z dne 26. 2. 2015 za opravljanje novega projekta D. odobrila zaposlitev do 375 oseb za neodločen čas in so bila z Aktom o spremembah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na MDDSZ z dne 30. 12. 2014 oblikovana nova delovna mesta za nedoločen čas v okviru novega projekta. Nadalje tožena stranka poudarja, da ne glede na zaključek projekta E. s 30. 11. 2015, obveznosti tožene stranke iz naslova posameznih operacij projekta "C." na dan 1. 12. 2015 še niso bile zaključene, nesporno pa so bile zaključene vse naloge, za katere je bila zaposlena tožnica. Sklicuje se na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, po kateri so pogodbe o zaposlitvi, glede na organizacijo projektnega dela, lahko sklenjene tudi za krajši čas od trajanja projekta. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za čas od 1. 12. 2015 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dosodilo tudi del plače po 3. odstavku 73. člena ZJU, saj ta del plače pripada le javnim uslužbencem, ki so zaposleni za določen čas in katerih zaposlitve se financirajo iz sredstev tehnične pomoči strukturnih skladov in kohezijskega sklada EU v RS. Ker iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica zaposlena za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka je pritožbo sicer vložila tudi iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP), vendar pa iz pritožbe ne izhaja, katera bistvena kršitev se očita, zato je pritožbeno sodišče presojalo le bistvene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala odpravo (pravilno: razveljavitev) sklepov tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena njena zahteva za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, za ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, vtoževala pa je tudi reintegracijo in reparacijo in zahtevala povračilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku, razen glede zahtevka, da je bila prekinitev delovnega razmerja nezakonita že z dnem 30. 11. 2015 in da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že s tem dnem ter da ji je tožena stranka dolžna od prisojenih neto glavnic plačati zakonske zamudne obresti tudi za 5. dan v mesecu za plačo iz preteklega meseca, ugodilo. Ugotovilo je, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas in aneksov k tem pogodbam (A2, A6, A3, A4, A5, A1), ki so bile sklenjene zaradi izvedbe projekta C.", tako da je bila pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju od 3. 9. 2007 do 30. 11. 2015. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 68. člena ZJU ugotavljalo, ali je delo tožnice v okviru projekta "C." bilo projektno delo po tej določbi. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo po tej določbi in tudi ne projektno delo glede na enajsto alinejo 1. odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) oziroma deseto alinejo 52. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo - tako tudi Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2016, stran 299. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kot npr. rekonstrukcija F. galerije, rekonstrukcija Vile G., H. in druge, kontrolirala pa je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu .... Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da delo programskega obdobja 2007 - 2013 ni bilo končano do konca leta 2015, ampak se je nadaljevalo v leto 2016. To delo pa opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so zaposleni za programsko obdobje 2014 - 2020, na podlagi pogodb o zaposlitvi sklenjenih za neodločen čas, kar izhaja iz izpovedi tožnice, prič I.I. in J.J. ter sklepa Vlade RS z dne 26. 2. 2015 (B9). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU. Zaradi tega je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za presojo zakonitosti sklepov tožene stranke z dne 5. 11. 2015 in 9. 12. 2015 in ugotovilo, da je imela tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015 s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pri tem pa je pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 56. člena ZDR-1, ki določa, da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Posledično je pravilna tudi odločitev, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 1. 12. 2015 in ji še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015. Tožnici pa je dolžna priznati tudi delovno dobo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve ter ji izplačati nadomestila plač v tem obdobju v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemala in nadomestilom za čas brezposelnosti, ter plačila prispevkov in davkov ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov razlike.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je delo tožnice za izvajanje kontrole na projektu "C." vezano na vsebinski program, da programsko obdobje ni stalno, saj se samostojno prične in zaključi in da so vse zaposlitve v okviru tehnične pomoči vezane na izvajanje delovnih nalog iz projekta in zagotavljajo nemoteno izvedbo aktivnosti, določenih s projektom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, obstajala tudi po 1. 12. 2015 in tudi v času nove finančne perspektive za programsko obdobje 2014 - 2020, saj izvajanje dela kontrole dejansko prehaja iz enega programskega obdobja (finančne perspektive) v drugega, za to delo pa je zadolžena t.i. tehnična pomoč. Na pravilno ugotovitev, da za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka program "C." opredelila kot projekt, prav tako pa tudi ne, da je Vlada RS s sklepom z dne 28. 9. 2006 (B2) določila, da se za opravljanje nalog na področju projekta C. izvajajo zaposlitve za določen čas, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike.

9. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi Informacije o vzpostavitvi pogojev za izvajanje projekta D (B18), dodatno podkrepilo svoje stališče, da tehnična pomoč, ki je namenjena sistemskemu upravljanju s kohezijskimi sredstvi, ni časovno omejena naloga. Da je temu tako izhaja tudi iz sklepa Vlade RS z dne 26. 2. 2015 (A11), ki je za opravljanje operativnega programa D. odobrila zaposlitev za nedoločen čas do 375 osebam. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da program "C." sploh ni predstavljal projekta po 3. točki 1. odstavka 68. člena ZJU in da je za delo tožnice obstajala potreba tudi v nadaljnjem obdobju, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips z dne 6. 11. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklepa tudi za čas, ki je krajši od trajanja celotnega projekta.

11. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko naj bi tožnici za čas od 1. 12. 2015 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dosodilo tudi del plače po 3. odstavku 73. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je delovno razmerje, ki ga je imela tožnica sklenjenega po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015, iz določenega spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka bo tako tožnici obračunala plačo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas skladno z zakonsko določenimi pogoji, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške.