Jedro

Sodišče prve stopnje je torej v postopku uporabilo pravilno materialno pravo, posledično pa pravilno ugotovilo, da je bil v spornem obdobju izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine D. režijski obrat in ne tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160357/2015 z dne 21. 12. 2015 razveljavilo v delu, s katerim je toženi stranki (dolžniku) v roku osmih dni naloženo plačilo:

1. glavnice 147,89 EUR,

2. zakonskih zamudnih obresti od zneskov: - 5,28 EUR od 28. 3. 201 - 5,28 EUR od 29. 4. 201 - 11,92 EUR od 29. 5. 2014 - 11,92 EUR od 21. 6. 201 - 11,92 EUR od 26. 7. 2014 - 41,61 EUR od 23. 8. 2014 - 11,92 EUR od 26. 9. 2014 - 12,01 EUR od 21. 10. 2014 - 12,01 EUR od 26. 11. 2014 - 12,01 EUR od 23. 12. 2014 in - 12,01 EUR od 27. 1. 2015, vse do plačila,

3. sodno odmerjenih stroškov 130,00 EUR izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 3,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 8 dni (II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, predpise Občine D., saj je svojo odločitev oprlo na napačne občinske predpise, pri čemer je spregledalo Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih in odpadkih voda na območju Občine D., ki v 3. členu določa, da gospodarsko javno službo odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine D. izvaja tožeča stranka, pri čemer je v 2. členu določeno kaj obsega ta gospodarska javna služba. Pravdni stranki sta zato v zvezi z vtoževanimi računi v upniško-dolžniškem razmerju na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa, zato je tožeča stranka upravičena do zahtevanega plačila, tako za okoljsko dajatev, kot za odvajanje ter za omrežnino, hkrati pa za obračun položnic in poštnino (11., 3., 2., 26., 51., 53., 54., 55., 56. in 57. člen citiranega odloka). Poleg tega ni res, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb o tem, da je na lokaciji Zgornji D. 34/a, Spodnji D., na katero se nanašajo vsi vtoževani računi izvajalka gospodarske javne družbe, saj slednje izhaja iz njenih pripravljalnih vlog, ko izrecno navaja, da v tem postopku terja plačilo okoljske dajatve odvajanja in drugih storitev, ki jih opravlja v okviru opravljanja gospodarske javne službe v Občini D., pri čemer za navedeno lokacijo navaja številko priključka (priključek št. x) na javno kanalizacijsko omrežje. Da je tožeča stranka na navedeni lokaciji izvajalka gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih vod pa nenazadnje izhaja iz samih vtoževanih računov. Tožeča stranka še izpostavlja, da ni res, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, da so izostale navedbe, da je obravnavana lokacija priključena na javno kanalizacijo oziroma se ima toženec nanjo možnost priključiti, saj iz dopolnitve tožbe izhaja, da je navedla številko priključka, zato iz te navedbe neposredno izhaja, da je obravnavana lokacija priključena na javno kanalizacijo oziroma se ima nanjo možnost priključiti toženec. Opozarja, da tožena stranka v svojih vlogah nikoli ni prerekala niti aktivne legitimacije tožene stranke, niti navajala, da naj ne bi bila priključena na javno kanalizacijsko omrežje, temveč je oporekala le pravni podlagi za izdajo vtoževanih računov, njihovi višini in trdila, da vtoževanih računov ni prejela, s čimer je sodišče prve stopnje preseglo svoja pooblastila po ZPP. Tožeča stranka je izkazala vse predpostavke po vtoževanih računih tudi po višini, saj je navedla, da jih je izdala na podlagi računov vodovoda M, d.d., po katerih je povzela količino porabljene vode po posameznih obračunskih obdobjih skladno z 28. členom Odloka, ob tem pa predložila tudi cenik, na podlagi katerega je obračunala storitve (sklep o določitvi cene storitve odvajanja, cene storitve čiščenja in o višini stroškov omrežnine in drugih stroškov v okviru izvajanja gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnin in padavinskih voda na območju Občine D.), cena okoljske dajatve pa je določena s strani Vlade RS. Odlok o lokalnih gospodarskih javnih službah v Občini D., na katerega se je v obrazložitvi sklicevalo sodišče prve stopnje, je v primerjavi z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalnih in odpadnih voda na območju Občine D., splošen in ureja vse lokalne gospodarske javne službe, pri čemer je Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih in odpadnih voda na območju Občine D. v razmerju do Odloka o lokalnih gospodarskih javnih služba v Občini D. specialni predpis, ki podrobneje ureja področja odvajanja in čiščenja komunalnih in odpadnih voda na območju Občine D. in ima pri presoji v konkretnem postopku prednost. Glede Pravilnika o pogojih in načinu obračuna pri odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda Občine D. na Centralni čistilni napravi D. (v nadaljevanju Pravilnik) pa pritožba navaja, da se slednji nanaša zgolj na uporabo čistilne naprave M., predvsem na urejanje osnov, normativov in postopkov pri izračunavanju stroškov odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda na Centralni čistilni napravi, pri čemer je pravilnik v hierarhiji občinskih pravnih aktov rangiran nižje kot odlok, ki je hierarhično najvišji pravni akt občin. Iz Odloka izhaja, da loči med pojmoma izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in izvajalcem gospodarske javne službe čiščenja, pri čemer iz 5. člena ne izhaja, da bi bila družba A. d.o.o. izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja, ampak le, da je izvajalec gospodarske javne službe čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda na Centralni čistilni napravi M., saj se celotni Pravilnik nanaša zgolj in edino na to centralno čistilno napravo, pri čemer se vtoževani računi ne nanašajo na čiščenje na Centralni čistilni napravi, kar jasno izhaja iz postavk vtoževanih računov. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi teče postopek v sporu majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). V postopku so bile zato uporabljene določbe 30. poglavja ZPP (442. do 458. člen), v smislu katerega je sodišče prve stopnje tudi vodilo postopek.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo uradoma upoštevanih kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se v svoji pritožbi sklicuje tožeča stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (na katerega je pritožbeno sodišče vezano), upoštevaje pri tem trditveno podlago tožbe, pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje se z razlogi sodišča prve stopnje, o katerih je v sodbi obširna in natančna obrazložitev, v celoti strinja. Zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (ob dejstvu, da se je postopek začel kot izvršilni postopek z vložitvijo izvršilnega predloga in se je po utemeljenem ugovoru toženca nadaljeval kot pravdni postopek), tako da je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo okoljske dajatve za onesnaževanje voda (kot javne dajatve)(1), saj tožeča stranka ni izkazala, da je izvajalka javne službe dovajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju Občine D. oziroma na lokaciji Zgornji D. 34/a, Spodnji D. (na katero se nanašajo predmetni računi in je v uporabi toženca). Tožeča stranka tega dejstva ni niti zatrjevala in tudi ne izkazala (materialni predpis), pri čemer dolžniško-upniško razmerje (ki ga toženec prereka) za obveznost plačila okoljske dajatve nastane med zavezancem za plačilo te dajatve (uporabnikom) in izvajalcem javne službe neposredno na podlagi zakona (ne na podlagi pogodbenega razmerja izvajalca javne službe z uporabniki). Terjatev za okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda pripada izvajalcu javne službe na območju, kjer ta opravlja to javno službo. Gospodarsko javno službo na obravnavanem območju izvaja režijski obrat(2) na podlagi prvega odstavka 6. člena(3) Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini D.(4), ki je bil ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi režijskega obrata Občine D.(5), ki deluje kot nesamostojna notranja organizacijska enota v okviru občinske uprave Občine D. in nima pravne subjektivitete. Izvajalec obvezne gospodarske javne službe čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, grezničnega blata ter blata iz malih čistilnih naprav v Občini D. (kar ni predmet tega postopka) je družba A. d.o.o. (prvi odstavek 5. člena Pravilnika o pogojih in načinu obračuna pri odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda Občine D. na Centralni čistilni napravi M.(6) Tožeča stranka v Občini D. v letu 2014 (v vtoževanem obdobju) ni bila izvajalka obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, zato ni imela upravičenja za zaračunavanje slednjega od toženca.

8. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje spregledalo t.i. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih in odpadnih voda na območju Občine D. (odlok 2), v katerem naj bi bilo v 2. členu določeno kaj obsega gospodarska javna služba, in da jo izvaja tožeča stranka(7). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pred vtoževanim obdobjem (do 29. 9. 2011) veljal t.i. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda na območju Občine D.(8), ki je z dnem uveljavitve Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini D.(9) prenehal veljati (z dnem 29. 9. 2011). Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini D.(10) pa je 6. člen tega Odloka spremenil tako, da je določil, da se javna služba opravlja v režijskem obratu, istočasno pa še, da je z dnem njegove uveljavitve (23. 11.2013) prenehal veljati Odlok o predmetu in pogojih za dodelitev koncesije za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini D.(11)

9. V obdobju, za katerega tožeča stranka izterjuje plačilo storitev, to je obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2014, odlok, na katerega se tožeča stranka sklicuje v pritožbi, ni veljal. Sodišče prve stopnje je torej v postopku uporabilo pravilno materialno pravo, posledično pa pravilno ugotovilo, da je bil v spornem obdobju izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine D. režijski obrat in ne tožeča stranka. Navedbe tožeče stranke o številki priključka (6860) in izstavitvi računov na ime toženca, ne dajejo podlage za zaključek o tem, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju izvajalka gospodarske javne službe. Tovrstna pritožbena izvajanja zato niso utemeljena.

10. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : V obravnavanem primeru gre za okoljsko dajatev zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, za plačilo katere so zavezanci pravne ali fizične osebe, ki so uporabniki stavb, v katerih ta voda nastaja in ki povzroča obremenjevanje oziroma onesnaževanje okolja z odvajanjem komunalne odpadne vode v smislu prvega odstavka 11. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredbe, Ul.l. RS, št. 80/2012).

Op. št. (2) : Odlok o ustanovitvi režijskega obrata Občine D. z dne 6. 11. 2013 z veljavnostjo od 7. 11. 2013 (v 4. členu je določeno, da režijski obrat pokriva delovno področje: odvajanje in čiščenje komunalnih, odpadnih in padavinskih voda).

Op. št. (3) : Javna služba se opravlja v režijskem obratu.

Op. št. (4) : Uradni glasilo slovenskih občin št. 7/2012 in 48/2013. Op. št. (5) : Uradno glasilo slovenskih občin št. 48/2013. Op. št. (6) : Uradno glasilo slovenskih občin, št. 27/2011. Op. št. (7) : Tožeča stranka ga šele v pritožbi citira, sodišču ga ni predložila.

Op. št. (8) : Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije št. 2/2000, začetek veljavnosti tega odloka je 7.2.2000, prenehanje veljavnosti pa 29.9.2011. Op. št. (9) : Uradno glasilo slovenskih občin, št. 23/2011 z dne 14. 9. 2011, z začetkom veljavnosti 29. 9. 2011. Op. št. (10) : Uradno glasilo slovenskih občin, št. 48/2013 z dne 8. 11. 2013, z začetkom veljavnosti 23. 11. 2013. Op. št. (11) : Uradno glasilo slovenskih občin, št. 27/2011, 13/2012