Jedro

Ker je odvetnik vložil stroškovnik in pritožbo zoper sklep o odmeri višine stroškov v času, ko za to ni imel pooblastila niti z obtoženčeve strani (pooblastilno razmerje je pred tem prenehalo) niti kot zagovornik po uradni dolžnosti, ni zahteval povrnitve stroškov v obtoženčevem imenu in za njegov račun. Sodišče je tako z izpodbijanima sklepoma odločilo o odvetnikovem zahtevku (da se mu iz proračunskih sredstev izplača nagrada in potrebni izdatki in znesek nakaže na njegov žiro račun), zato je zoper sklepa vložena zahteva za varstvo zakonitosti kljub ponovnemu obdolženčevemu pooblastilu v odvetnikovo in ne obdolženčevo korist. Vrhovno sodišče jo je zato kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

Zahteva odvetnika F.B. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Obsojeni J.Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 15.3.2000 pod točko A/I-3 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko B/I navedene sodbe pa oproščen obtožbe drugega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. V tej točki je bilo odločeno, da obremenjujejo na ta del odpadli stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), izdatki obdolženca in potrebni izdatki zagovornika proračun. Višje sodišče je v sodbi in sklepu z dne 30.11.2000 v zvezi z odločbo o stroških glede oprostilnega dela sodbe na podlagi zagovornikove pritožbe odločilo še, da obremenjuje proračun tudi njegova nagrada. Na tej podlagi je odvetnik F.B. zahteval povračilo stroškov zastopanja obt. J.Š. za čas, ko ga je zagovarjal na podlagi pooblastila (kasneje je bil postavljen po uradni dolžnosti).

Z izpodbijanim sklepom je tako predsednica senata okrožnega sodišča kljub ugotovitvi, da stroškov oprostilnega in obsodilnega dela sodbe ni mogoče ločiti, ob upoštevanju drugega odstavka 10. člena Odvetniške tarife priznala del priglašenih stroškov, ki se izplačajo iz proračunskih sredstev. Po odvetnikovi pritožbi zoper navedeni sklep je izvenobravnavni senat ob uporabi citirane odločbe zagovorniku priznal še stroške za porabljen čas med zastopanjem, za čas odsotnosti iz pisarne in posvetov s stranko ter za pregled spisa.

Zoper navedena sklepa o odmeri stroškov je odvetnik F.B. - tokrat spet s pooblastilom obt. J.Š. - vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja:

1. da so razlogi obeh sklepov s samimi seboj v nasprotju - če se stroški obeh delov sodbe ne dajo ločiti, potem zagovorniku ni mogoče priznati sploh nobenih stroškov;

2. da ne gre za vprašanje, na kakšne stroške naj se obsodi obdolženec, ampak za povrnitev stroškov obdolžencu za kaznivo dejanje, za katero je bil oproščen obtožbe, kar ureja 96. člen ZKP. Ker drugih načel o višini povrnjenih stroškov ZKP ne vsebuje, jih je izoblikovala sodna praksa: če je obsojenec za eno dejanje oproščen, za drugo pa obsojen, sodišča priznavajo polovico vseh stroškov, povečanih za 25% po drugem odstavku 10. člena OT (sklicujoč se na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.11.1998). Na ta način naj se stroški odmerijo tudi v tej zadevi.

Zagovornik predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da zagovornik zahteve ni vložil v obdolženčevo korist (421. člen ZKP), ampak v svojo, saj mu sodišče ni priznalo nagrade v prijavljeni višini. Zahteva naj se zato kot nedovoljena zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 421. člena ZKP smejo to izredno pravno sredstvo vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Le državni tožilec Republike Slovenije sme vložiti zahtevo tudi v škodo in ne le v korist obdolženca (drugi odstavek 421. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odvetnik vložil stroškovnik 6.3.2001, pritožbo zoper sklep o odmeri višine stroškov pa 23.8.2001, torej v času, ko za to ni imel pooblastila niti s strani obt. Š. (pooblastilno razmerje je prenehalo 15.10.1999) niti kot zagovornik po uradni dolžnosti (postavitev je trajala do pravnomočnosti sodbe 30.11.2000 - četrti odstavek 70. člena ZKP). Glede na to ni mogoče reči, da je zahteval povrnitev stroškov v obtoženčevem imenu in za njegov račun. Ker sodišče z izpodbijanima sklepoma ni odločilo o obdolženčevem zahtevku, ampak o odvetnikovem (da se mu iz proračunskih sredstev izplača nagrada in potrebni izdatki in znesek nakaže na njegov žiro račun), je zoper sklepa vložena zahteva za varstvo zakonitosti kljub ponovnemu obdolženčevemu pooblastilu v odvetnikovo in ne obdolženčevo korist. Vrhovno sodišče jo je zato kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).