Jedro

Po razlagi določbe 175.a člena SZ-1, kot jo zastopa tudi Vrhovno sodišče, velja za vse kategorije upravičencev (razvrščene v štiri kategorije, opredeljene v štirih alinejah), da morajo izpolnjevati tudi pogoja, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ (leta 1991) ter da v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar je treba razlagati kot čas vložitve zahteve.

V postopku za priznanje pravic (tudi) prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju je treba (tudi) ugotavljati obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-1/2012-01031334-jv z dne 7. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.667,74 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je ta uveljavljal kot uporabnik hišniškega stanovanja. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku. V tem postopku je upravni organ tožnika pozval, da predloži še dodatne dokumente, nekatere pa je pridobil organ sam po uradni dolžnosti. Tožniku je nato dal možnost izjave. Presodil je, da ustna obravnava ni potrebna, kot da tudi ni razlogov, da bi tožniku zaradi možnosti izjave dokumente zadeve moral pošiljati. Zaključil je, da je lastništvo hiše ali stanovanja v skladu s 128. členom Stanovanjskega zakona/1991 (v nadaljevanju SZ) odklonilni razlog za odkup družbenega stanovanja pod privatizacijskimi pogoji, tožnik pa je bil že v letu 1991 solastnik (skupaj z ženo) stanovanjske hiše na parceli št. 773/3 k.o. ..., legalizirane leta 2004 po gradbenem dovoljenju za stanovanjski objekt s površino 90,9 m2, kar po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem zadostuje za tričlansko družino. Tudi v skladu z določbami 103. člena Stanovanjskega zakona/2003 (v nadaljevanju SZ-1) je lastništvo stanovanjske hiše ali stanovanja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, kot tudi če najemnik ne plačuje najemnine za stanovanje, kot je od leta 1991, ko je stanovanje prešlo v last etažnih lastnikov, ni plačeval tožnik, ki je zavračal sklenitev najemne pogodbe, bil v sporu z etažnimi lastniki ter nato po mnogih pozivih za izpraznitev predmetnega hišniškega stanovanja 7. 2. 2013 podpisal izvensodno poravnavo in stanovanje izpraznil 30. 4. 2013, o čemer upravnega organa ni obvestil. Glede na to je organ zaključil, da tožnik ni upravičen do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1. 2. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, kršitve pravil postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je organ kršil njegovo pravico do izjave, kar je kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot tudi kršitev po 22. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Organ namreč med dokumenti, o katerih ga je 13. 2. 2014 obvestil, da jih je pridobil, ni omenjal zapisnika o prevzemu hišniškega stanovanja z dne 15. 3. 2013, darilne pogodbe z dne 2. 6. 2006 in podatkov Državne volilne komisije Republike Slovenije, niti teh dokumentov tožniku ni predložil oziroma mu o njih ni dal možnosti izjave, in to niti potem ne, ko je tožnik 25. 2. 2014 izrecno zahteval, naj se mu pridobljene listine pošljejo ali pa naj organ razpiše ustno obravnavo. Po mnenju tožnika je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo tudi s tem, ko je štel, da je podan odklonitveni razlog v smislu 128. člena SZ zato, ker je bil tožnik v letu 1991 lastnik sporne nepremičnine v ..., kajti skladno z določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR/82) je stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje le v primeru, če je imetnik imel v lasti drugo stanovanje, prazno in primerno (vse v zvezi s 4. in 7. členom tega zakona), lastništvo nedokončanega stanovanja pa je predstavljalo odpovedni razlog le, če je obstajala dejanska realna možnost za dokončanje nedograjene hiše (drugi odstavek 60. člena ZSR/82), tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 139/98. Organ tožnikovega pojasnila z dne 4. 10. 2013 o tem, da mu že pred letom 1991 začete gradnje stanovanjske hiše z namenom izgradnje počitniške vikend hiše zaradi naknadne izgube zaposlitve in invalidske upokojitve ni uspelo dokončati, zaradi česar je svoj solastniški idealni delež na navedeni hiši kasneje podaril sinu, ki je stavbo dokončal na lastne stroške, ni niti obravnaval. S tem je organ prav tako zagrešil kršitev pravice tožnika do izjave. Poleg tega je tožnik upravni organ z vlogo z dne 4. 10. 2013 tudi obvestil, da hišniško stanovanje zaseda zakonito, ker etažni lastniki niso hoteli skleniti nove najemne pogodbe, zato je po 141. členu in drugem odstavku 159. člena SZ stanovanje še zmeraj zasedal na podlagi stanovanjske pogodbe. Poleg tega je tožnik organ 25. 11. 2013 obvestil, da je bil kot lastnik obravnavanega stanovanja vpisan A. in da je bilo lastništvo stanovanja sporno, etažni lastniki pa so leta 2008 predlagali sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino, ki je tožnik ni zmogel plačevati. Pogajanja so trajala do leta 2011, ko se je tožnik zaradi nedoseženega soglasja o višini najemnine odločil za izpraznitev stanovanja in pričel postopek za pridobitev nadomestil po 175.a členu SZ-1, poravnal pa je tudi zapadlo najemnino, v višini neprofitne najemnine, kolikor je zmogel plačati. Z vlogo z dne 6. 1. 2014 pa je tožnik organ obvestil tudi o tem, da je v aprilu 2013 zaradi nedoseženega soglasja o višini najemnine zapustil stanovanje, saj ni zmogel čakati na odločitev organa, ki ni odločil v predpisanem šestdeset dnevnem roku, in o tem, da se je začasno preselil k sorodnikom. Organ pa predloženih dokazov tudi o tem ni izvedel. Po mnenju tožnika pa z vidika 175.a člena SZ-1 niti ni pomembno, ali ima hišnik sklenjeno najemno razmerje za hišniško stanovanje ali drugače urejeno razmerje z etažnimi lastniki, ali plačuje najemnino in podobno, pač pa le, ali je šlo za upravičenega uporabnika hišniškega stanovanja v času uveljavitve SZ in ali v hišniškem stanovanju prebiva v času vložitve vloge, kar pa je za tožnika izkazano. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. O tožbi je že razsodilo sodišče s sodbo I U 764/2014 z dne 24. 3. 2015. Tožbo je zavrnilo, ker je presodilo, da je bila z izpodbijano odločbo pravilno zavrnjena tožnikova zahteva, vložena na podlagi 175.a člena SZ-1, glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogoja prebivanja v stanovanju, določenega v navedeni zakonski določbi.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017 ugodilo reviziji in navedeno sodbo tega sodišča razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo sojenje. Hkrati je odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo. Vrhovno sodišče je v navedeni sodni odločbi zavzelo stališče, da je za odločitev o tožnikovem zahtevku pomembno le, ali je imel zatrjevani status imetnika pravice do začasne uporabe hišniškega stanovanja v smislu druge alineje 175.a člena SZ-1 ob uveljavitvi SZ, ter (dejansko) njegovo bivanje v hišniškem stanovanju od uveljavitve SZ do uveljavitve novele SZ-1B oziroma do uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1. Imetnik pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja po drugi alineji 175.a člena SZ-1 izpolnjuje pogoje za pridobitev zahtevanega nadomestila, če je v času vložitve zahteve v pravnem položaju, ki ga ureja 175.a člen SZ-1. V navedeni zakonski določbi namreč po mnenju Vrhovnega sodišča ni podlage za zahtevo po prebivanju v hišniškem stanovanju še v času pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice.

6. V ponovnem postopku je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel zavrniti zahtevo tožnika, ki jo je ta vložil na podlagi 175.a člena SZ-1, ki ureja pravice iz bivših hišniških stanovanj, zaradi pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. 8. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v vlogi, s katero je uveljavljal pravice iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1, navajal, da mu je bilo zaradi opravljanja hišniških del s s stanovanjsko pogodbo z dne 2. 10. 1979 dodeljeno stanovanje, v katerem še živi, čeprav je hišniška dela prenehal opravljati že pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu ni bilo zagotovljeno drugo primerno stanovanje. Glede na navedeno je tožnik zatrjevani status prejšnjega imetnika pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju opiral na drugo alinejo 175.a člena SZ-1; da tožnik navedene pogoje za zatrjevani status izpolnjuje, v zadevi ni sporno.

9. Tudi po razlagi določbe 175.a člena SZ-1 s strani Vrhovnega sodišča (pa) velja za vse kategorije upravičencev (razvrščene v štiri kategorije, opredeljene v štirih alinejah), da morajo izpolnjevati tudi pogoja, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ (leta 1991) ter da v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar je treba razlagati kot čas vložitve zahteve. Izpolnjevanje pogoja bivanja tožnika v hišniškem stanovanju ob uveljavitvi SZ niti ni sporno. Sporno pa je izpolnjevanje drugega pogoja, to je prebivanja tožnika v stanovanju v času uveljavljanja pravic. Ob razlagi pojma "v stanovanju še prebivajo" iz 175.a člena SZ-1 v prej navedeni sodni odločbi Vrhovnega sodišča v pomenu dejanskega bivanja v stanovanju ob vložitvi zahteve za priznanje pravic po 1. do 3. točki 175.a člena SZ-1 (ki obsegajo tudi upravičenost do nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1) pa sodišče pritrjuje tožniku, da izpolnjuje (tudi) ta pogoj, saj izhaja iz spisne dokumentacije (ter tudi ni sporno), da je tožnik zahtevo vložil 4. 1. 2012, iz stanovanja pa se je izselil v marcu ali aprilu 2013. 10. Vrhovno sodišče je v prej navedeni sodni odločbi potrdilo pravilnost razlage določb 175.a člena SZ-1 (v sicer razveljavljeni sodbi tega sodišča I U 764/2014 z dne 24. 3. 2015) v pomenu, da je v postopku za priznanje pravic (tudi) prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju treba (tudi) ugotavljati obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82, in sicer ali (1) ima v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo, ali (2) ima v lastnini stanovanje kot posamezen del stavbe, če je to stanovanje primerno; (3) če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, ali bi jo imetnik lahko dogradil, pri čemer se zlasti upoštevajo premoženjske razmere imetnika. Lastnina prazne družinske stanovanjske hiše ali primernega stanovanja ali lastnina še nedograjene družinske stanovanjske hiše, ki bi jo imetnik (glede na premoženjske razmere) lahko dogradil, so namreč okoliščine, ki predstavljajo oviro za priznanje pravic (tudi) prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju.

11. Sodišče pa se s tožnikom strinja, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe organ o obstoju ovir iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82 ni presojal ob pravilni uporabi zakona in na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter mu pritrjuje, da bi oviro lahko predstavljalo lastništvo primernega stanovanja ali nedokončanega stanovanja oziroma nedograjene hiše, ki bi ju tožnik lahko dogradil. Tožnik se v tožbi sklicuje na svojo vlogo z dne 4. 10. 2013, v kateri je predlagal dokaze, ki jih organ ni izvedel, in s katerimi bi bilo mogoče po njegovem mnenju pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, ki bi dajalo podlago za zaključek o obstoju ovire iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82. Tiste dokaze od predlaganih, za katere bo organ presodil, da so potrebni, in morebitne še dodatne potrebne dokaze bo organ izvedel v ponovnem postopku, da bo lahko zaključil o obstoju navedene ovire za priznanje uveljavljanih pravic, in nato ponovno odločil o tožnikovi zahtevi, ki jo je ta vložil na podlagi 175.a člena SZ-1 dne 4. 1. 2012. 12. Ker je torej sodišče presodilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršen materialni zakon ter je bilo v zadevi odločeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek.

13. Sodišče je tožniku priznalo stroške sodnega postopka na prvi stopnji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu jih odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Stroške revizijskega postopka je odmerilo v višini 1.082,00 EUR, upoštevajoč pri tem drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife in 12. člen Zakona o odvetniški tarifi v povezavi s tar. št. 3300 Tarife ter vrednost 32.970,10 EUR, ki jo je v tožbi tožnik navedel kot denarno vrednost izpodbijanega posamičnega akta, povišani za 22 % DDV. Priznani stroški tako skupaj znašajo 1.667,74 EUR.