Jedro

Tožena stranka ni dokazala resničnosti objavljenih očitkov. Odločitev o protipravnosti njenega ravnanja je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je ob objavi upravičeno verjela v njihovo resničnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni iz elektronskega medija A.si odstrani objavo z dne 6. 7. 2023 z naslovom "B." (I. točka izreka) in objavo z dne 13. 7. 2023 z naslovom "C." (II. točka izreka). Toženi stranki je prepovedalo v elektronskem mediju A.si in v morebitnih drugih medijih, ki bi jih izdajala, ter tudi na družabnih omrežjih, objavljati zapise, ki bi tožnico z navedbo imena in priimka ter poklica ali drugih osebnih podatkov označevali kot osebo: - ki naj bi spolno nadlegovala dekleta, zaposlena v D., - ki naj bi dekleta rekrutirala za članstvo v feministične in lezbične organizacije, - ki naj bi, poleg natakarice iz D., nadlegovala tudi druge osebe, - osebo, ki se dotika mladih punc, - osebo, ki je drugi osebi rekla, da ima lepo ritko in - osebo, ki je drugi osebi rekla, da naj pusti svojega "tipa" (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz elektronskega medija A.si, s spletne strani https://A.si/ izbriše vseh 52 komentarjev bralcev, ki so objavljeni pod člankom "B." (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz elektronskega medija A.si, s spletne strani https://A.si/ izbriše v izreku sodbe opredeljene komentarje bralcev pod člankom "C." (V. točka izreka). Toženi stranki je prepovedalo v elektronskem mediju A.si in v vseh morebitnih drugih medijih, ki bi jih izdajala, ter tudi na družabnih omrežjih, objavljati druge komentarje bralcev, ki bi bili podobni zapisom iz prejšnje točke izreka in ki se nanašajo na tožničino spolno usmerjenost, njen izgled, ki jo označujejo kot storilko kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in ji očitajo spolno nadlegovanje (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača 5.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 7. 2023 do plačila (VII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in določitev drugačnega roka za izpolnitev obveznosti (VIII. in IX. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici plača stroške postopka v višini 614,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (X. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Kot bistveno navaja, da sodišče očitek o protipravnosti njenega ravnanja nepravilno veže na domnevno neprerekano dejansko stanje. Ocena, ali objavljen prispevek vsebuje grobe, izmišljene očitke in lažne zapise, ne predstavlja vprašanja dejanskega stanja, ampak gre za pravno presojo. Ne drži, da sporni članek nedopustno posega v tožničine osebnostne pravice. Res je, da se sklicuje na poročanje E., vendar sodišče spregleda, da je objava v E. (in v spornem prispevku) podkrepljena s pričanjem osebe, ki je izpovedala o očitkih. Ne gre za anonimno osebo, saj se je podpisala z imenom in priimkom F. F. Tožena stranka povzema merila, ki jih je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pri presoji posegov v pravico do svobode izražanja, in navaja, da je protipravnost njenega ravnanja izključena po vseh navedenih kriterijih. Tožnica je zaradi javnega zavzemanja za LGBTQ+ pravice in političnega aktivizma na tem področju relativno javna oseba. Javnost ima pravico izvedeti za njena morebitna sporna ravnanja, zlasti če so ta povezana z njenim javnim delovanjem. Ne drži, da je tožena stranka objavila neresnične in žaljive očitke, namenjene očrnitvi tožnice. Tožena stranka je objavila izpoved ene od žrtev nadlegovanja, pri tem pa nikjer v prispevku ni zapisala neizpodbitnih trditev, da je tožnica očitana dejanja dejansko storila. Povprečni bralec je sporočilnost spornega prispevka dojel kot obveščanje javnosti o domnevnem spornem ravnanju, ne pa v smislu brezpogojnih očitkov in trditev o ravnanju tožnice. Prispevek praktično v celoti predstavlja povzetek izjav ene od žrtev domnevnega nadlegovanja, tožena stranka na nobenem mestu ni izrazila lastnih objektivnih ali subjektivnih trditev in ocen. Protipravnost je še bolj očitno izključena pri drugem članku, saj prispevek povzema zgolj in samo javno objavljeno sodbo, novinar pa komentira le delo sodišča in javnih sodnih postopkov. Sicer pa sodba protipravnost ravnanja tožene stranke gradi praktično izključno na prvem prispevku, glede drugega prispevka podrobneje ne obrazloži, v čem je protipraven in nedopusten. Tožena stranka je izpolnila dolžno skrbnost in navedb ni bila dolžna preverjati osebno pri tožnici. To velja toliko bolj, ker je vprašanja o tem naslovila tudi na njenega delodajalca in druge osebe. Novinarju ni mogoče odrejati, kaj in na kakšen način naj počne. Prav tako novinarju ni treba vedno pridobiti odziva vpletenih. To še posebej velja v konkretnemu primeru, ko je bil interes javnosti nesorazmerno visok; ko je šlo za sporno ravnanje tožnice, ki je bilo v nasprotju z njenim javnim političnim delovanjem; ko je objava temeljila na pričanju konkretne osebe z imenom in priimkom in ko novinar v prispevku ni nikjer uporabil brezpogojnih trditev o očitkih tožnici.

Tožnica nima pravnega interesa za zahtevek za odstranitev komentarjev. Če je ugodeno zahtevku za odstranitev prispevkov, tožena stranka ne more izpolniti obveznosti odstranitve komentarjev, saj so ti objavljeni znotraj prispevka, katerega odstranitev ji je naložena. Neizvršljiv in zato neutemeljen je tudi zahtevek za prepoved objavljanja komentarjev bralcev. Tožena stranka ne more vedeti, kaj so komentarji, ki so podobni zapisom iz prejšnje točke. Tudi ni naloga izvršilnega sodišča, da v morebitnem izvršilnem postopku presoja, ali gre za podobno objavo komentarjev ali ne. Pomensko odprta prepoved je nesorazmerna in prestrogo posega v pravico do svobode izražanja tožene stranke kot medija. Tožnica bi prepovedni zahtevek morala oblikovati določno s točno navedbo prepovedanih besed oziroma besednih zvez, enako kot je to storila v III. točki izreka. Prepoved objave bi morala biti časovno in vsebinsko opredeljena, saj je nedopustno, da se toženi stranki kot mediju prepoveduje uporaba določenih besednih zvez za nedoločeno obdobje in neodvisno od okoliščin, ki se lahko pojavijo. Če bi se v prihodnje izkazalo, da je tožnica sporna dejanja storila ali jih bo morebiti ponavljala v prihodnosti, bo toženi strani prepovedana objava vsebin, ki bi bile v luči teh okoliščin v celoti dopustne. Prisojena odškodnina je pretirana in neskladna z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi.

3.Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v njem obrazloženo odgovorila na pritožbene navedbe in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

O zamudni sodbi

5.Izpodbijana sodba je zamudna sodba.

6.Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka pravočasno ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7.V pritožbenem postopku se sme zamudna sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 338. člena ZPP).

O izpolnjenosti pogojev iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP

8.V pritožbenem postopku ni sporno, da tožena stranka kljub pravilno vročeni tožbi nanjo ni pravočasno odgovorila. Tožena stranka prav tako ne nasprotuje izpolnjenosti pogoja iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da odškodninski zahtevek zaradi posega v osebnostne pravice z medijsko objavo ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom.

9.Tožena stranka z očitkom, da je sodišče napačno ugotovilo, da objava temelji na anonimnem viru, čeprav je podkrepljena z izjavo F. F., izpodbija obstoj pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen. Iz vsebine obeh člankov jasno izhaja, da je F. F. novinarka tožene stranke in avtorica spornih prispevkov, ne pa domnevna oškodovanka in vir, na katerem temelji objava E. in posledično sporne objave tožene stranke.

O sklepčnosti tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP)

10.Bistvo pritožbenih navedb se nanaša na (ne)obstoj pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (sklepčnost tožbe). Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno ovrednotilo v tožbi zatrjevana dejstva in napačno ocenilo, da je z izvrševanjem svobode izražanja (39. člen Ustave) nedopustno posegla v tožničine osebnostne pravice (34. in 35. člen Ustave).

Dejansko stanje

11.Ugotovitev o protipravnosti ravnanja tožene stranke temelji na naslednjih ugotovitvah:

-Tožnica je po poklicu visokošolska učiteljica in docentka na Fakulteti G., aktivno pa sodeluje tudi pri delovanju nevladne organizacije ..., ki je ustanovljena z namenom ščititi demokracijo in človekove pravice pred vsakokratno oblastjo.

-Tožena stranka je izdajateljica elektronskega medija A.si.

-6. 7. 2023 je tožena stranka v elektronskem mediju A.si objavila članek z naslovom "B.". Tožena stranka je pod člankom objavila 52 komentarjev bralcev.

-Članek se je opiral na predhodno podobno objavo E.

-Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom Z 236/2023 z dne 12. 7. 2023 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in Društvu I., ki je izdajatelj E., naložilo umik članka z naslovom "J.".

-13. 7. 2023 je tožena stranka v elektronskem mediju A.si objavila članek z naslovom "C.". Tožena stranka je pod člankom objavila 105 komentarjev bralcev.

-Prispevka tožene stranke vsebujeta (tudi) očitek spolnega nadlegovanja, ki naj bi ga tožnica kot nadrejena na delovnem mestu izvajala zoper zaposlene natakarice.

-Tožena stranka je tovrstni očitek oprla na članek E., ki temelji na enem neimenovanem viru.

-Objava člankov je imela za tožnico hude posledice.

-Tožena stranka ni izkazala resničnosti očitkov o spolnem nadlegovanju.

-Tožena stranka ni izkazala, da je pred objavo člankov kakorkoli preverila njihovo resničnost. Novinarka ni imela nobenega stika z anonimnim virom in se zato ni mogla prepričati o njegovem obstoju in verodostojnosti vira. Tožena stranka se je pred objavo obrnila na Evropsko Komisijo in Fakulteto G., ni pa pridobila odziva tožnice.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se po sistemu pozitivne litiskontestacije, na katerem temelji institut zamudne sodbe, šteje, da tožena stranka, ki na tožbo ne odgovori, priznava vsa v njej zatrjevana dejstva, medtem ko presoja pravnih vprašanj še vedno ostaja v pristojnosti sodišča. Ne soglaša pa z nadaljnjimi navedbami tožene stranke, da je sodišče prve stopnje med priznana dejstva zmotno uvrstilo tudi trditve tožnice: 1) da je sporočilna vrednost objave žaljiva in 2) da sta sporni objavi neresnični.

13.Glede žaljivosti objave in njenega sporočilnega pomena je takšen ugovor neutemeljen, ker sodišče prve stopnje žaljivosti izjav ni štelo za priznano dejstvo. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je kot priznano dejstvo štelo le vsebino izjav, medtem ko je njihovo sporočilnost in morebitno žaljivost presodilo samostojno. To je glede člankov storilo v 19. točki obrazložitve, glede komentarjev bralcev pa v 20. točki obrazložitve. 11. točka obrazložitve, na katero se sklicuje tožena stranka, ne vsebuje ugotovitev sodišča, temveč povzetek tožbenih navedb.

14.Glede resničnosti spornih izjav pa je ugovor neutemeljen iz razloga, ker ne držijo pritožbene navedbe, da je vprašanje, ali se je določen dogodek (v tem primeru spolno nadlegovanje) zgodil ali ne, pravne narave. Gre za dejansko vprašanje, na katero sodišče odgovarja na podlagi pravil o dokazovanju v dokaznem postopku, ne pa v okviru razlage pravnih pravil in pravnega vrednotenja. Prav zato, ker je dokazovanje resničnosti objavljenih dejstev v določenih primerih oteženo, sodna praksa kot razlog za izključitev protipravnosti žaljivih navedb priznava tudi obstoj utemeljene vere v njihovo resničnost.

Pravna izhodišča

15.Svoboda tiska ima v svobodni demokratični družbi poseben pomen, saj zagotavlja obveščenost javnosti, omogoča odprto razpravo o družbeno pomembnih temah ter nadzor nad nosilci oblasti, kar vse je ključno za učinkovito delovanje demokracije. Pravico do svobode izražanja je zato dopustno omejiti le izjemoma, kadar je to nujno in skladno s strogimi pravnimi merili. V konfliktu človekovih pravic mora biti svobodi izražanja dana večja teža. To posebej velja za poročanje o temah, za katere je podan splošni interes javnosti po informiranju in ki prispevajo k javni razpravi o vsebinah, ki zadevajo skupno življenje v družbi.

16.Tožena stranka pravilno povzema merila, ki jih je oblikovalo ESČP in jih pri presoji primerov, v katerih je zaradi varstva časti, ugleda ali pravic drugih omejena svoboda izražanja, upoštevata Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče. Gre za naslednja merila: (i) ali objava prispeva k razpravi v javnem interesu; (ii) kakšna je družbena vloga osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) kakšno je bilo predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) kakšna je bila metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) kakšne so vsebina, oblika in posledice objave in (vi) kakšna je teža naloženih sankcij.

Uporaba meril v konkretni zadevi

17.Pojavnost spolnega nasilja in razkrivanje spolnega nadlegovanja in drugih oblik zlorab predstavljata za javnost pomembno temo, ki presega zasebni interes posameznikov in posega v temeljne vrednote družbe. Obravnavanje tovrstnih tem v javnem prostoru je legitimno in v javnem interesu. To še posebej velja, kadar kot domnevni storilci nastopajo osebe, ki delujejo v pedagoški stroki, se javno zavzemajo za zaščito ranljivih skupin in se izpostavljajo kot avtoritete na področju varstva človekovih pravic.

18.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica kot družbeno aktivna visokošolska učiteljica, ki se redno udeležuje javnih razprav s področja varovanja človekovih pravic, upravičeno vzbuja zanimanje javnosti. To lahko zajema tudi njeno ravnanje v zasebni sferi, če in kolikor je to relevantno za ovrednotenje njenega javnega delovanja.

19.Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je treba pri iskanju pomena spornih objav upoštevati njihovo celovito, povprečno in osrednje sporočilo, pri čemer je merilo presoje razumevanje povprečnega bralca. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z njenimi nadaljnjimi izvajanji, da je tako ovrednoteno sporočilo prvega članka le seznanitev bralcev, da se tožnica sooča z očitki o spolnem nadlegovanju, drugega članka pa le kritika dela sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povprečni bralec sporočilo prvega članka razumel na način, ki je za tožnico bolj obremenjujoč, to je kot obtožbo, da je na delovnem mestu spolno nadlegovala svojo podrejeno s tem, da se jo je vsiljivo dotikala, komentirala njen videz, dekolte in zadnjico, pod vprašaj postavljala njeno spolno usmerjenost in jo nagovarjala k vključitvi v lezbične in feministične organizacije. Besedilo, senzacionalistični slog in čustveno nabit ton objave bralca ne napeljujejo k previdnemu in kritičnemu sprejemanju podanih informacij ter samostojnemu in objektivnemu ovrednotenju dejstva, da sporni očitki temeljijo zgolj na besedah ene nerazkrite osebe. Nasprotno, članek je napisan tako, da pri bralcu vzbudi vtis, da so navedbe podkrepljene z zanesljivimi viri in da obravnavani očitek predstavlja le enega v nizu podobnih neprimernih ravnanj tožnice.³ Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo tožene stranke, da drugi članek ne vsebuje obtožb na račun tožnice, temveč se opredeljuje le do ravnanja sodišča. Tudi ta članek - sicer pod krinko poročanja o sodnem postopku in na način objave delov sodne odločbe - ponavlja predhodne očitke, hkrati pa dodaja nove navedbe o povezavi tožnice z afero spolnih deliktov in njenih domnevnih specifičnih spolnih praksah ter namigovanja o njeni privilegirani obravnavi s strani sodišča. Na ta način še utrjuje bralčevo prepričanje v resničnost navedb v predhodnem članku.

20.Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da spornih očitkov ni zapisala v obliki neizpodbitnih trditev, temveč je uporabljala pogojnik. Upoštevajoč kontekst, vsebino in ton člankov uporaba izrazov "naj bi", "domnevno", "po njenih besedah" ne služi opozorilu bralcev, naj bodo pozorni, da gre za nezanesljive in nepreverjene informacije, temveč predstavlja poskus prikritja, da pri pripravi člankov niso bili upoštevani strokovni in etični standardi novinarstva. Drugače povedano: z uporabo pogojnega naklona se novinar ne more razbremeniti dolžnosti preverjanja resničnosti hudih očitkov in ocene verodostojnosti svojih virov.⁴

21.Opredeljeni sporočilni pomen obeh člankov dodatno potrjuje vsebina komentarjev bralcev. Pod prvim člankom med 52 objavljenimi komentarji ni nobenega, ki bi podvomil v resničnost izrečenih očitkov, na tej podlagi pa jih velika večina grobo obračunava s tožnico. Tudi pod drugim člankom, za katerega tožena stranka trdi, da predstavlja zgolj poročilo o poteku sodnega postopka in kritiko dela sodišča, se znaten del komentarjev osredotoča prav na tožnico, pri čemer je njihova vsebina po tonu in sporočilu povsem primerljiva s komentarji pod prvim člankom.

22.Pritožbene navedbe, da očitek o spolnem nadlegovanju ni objektivno žaljiv in ne posega v osebnostne pravice naslovnika, ne zdržijo kritične presoje. Gre za očitek kaznivega, v očeh javnosti hudo zavržnega ravnanja. Težo očitka v konkretnem primeru krepijo dejstva, da naj bi tožnica očitano dejanje storila z nadrejenega položaja, da poklicno deluje v pedagoški stroki in da se javno zavzema za ranljive skupine. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da pod člankoma objavljeni komentarji predstavljajo grob napad na osebnost tožnice. Pritožbeno sodišče primeroma izpostavlja le nekaj od številnih negativnih označb in izrazov: "strašilo za v koruzo", "seksualno in mentalno zaostala pubertetnica", "pizda nagravžna lezbična", "grda lezbača", "leva grdoba", "gnus", "lezbična kurba", "seksualna izprijenka", "prasica lezbična".

23.Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so imele sporne objave za tožnico hude posledice v zasebni, poklicni in javni sferi.

24.Tožena stranka pravilno povzema stališče sodne prakse, da je treba pri razreševanju kolizije med pravico do časti in dobrega imena na eni strani ter svobodo novinarskega izražanja na drugi strani razlikovati med navajanjem dejstev in izražanjem vrednostnih sodb. Pri prvih je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali neresnična. Protipravnost je izključena, če tožena stranka dokaže resničnost objavljenih dejstev; kadar pa se izkaže, da so bila objavljena neresnična dejstva, je protipravnost izključena tudi, če je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri vrednostnih sodbah njihove (ne)resničnosti ni mogoče dokazovati. Protipravnost žaljive vrednostne sodbe je izključena, če temelji na zadostni dejstveni podlagi in če tožena stranka ob njeni objavi ni ravnala z zaničevalnim namenom.

25.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da očitek, da je tožnica spolno nadlegovala svoje podrejene, ne predstavlja vrednostne sodbe, temveč trditev o dejstvu, katerega resničnost je mogoče dokazati.

26.Tožena stranka ni dokazala resničnosti tovrstnih očitkov. Odločitev o protipravnosti njenega ravnanja je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je ob objavi upravičeno verjela v njihovo resničnost.

27.Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da novinarju ni dopustno odrejati, kaj in na kakšen način naj počne. Po drugi strani je treba upoštevati, da se od novinarjev zahteva, da pri uresničevanju svoje pomembne družbene vloge spoštujejo določene obveznosti in ravnajo odgovorno. Pri izvrševanju svobode izražanja morajo ravnati v dobri veri, v skladu s strokovnimi in etičnimi načeli novinarstva ter z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije.⁵

28.Tožena stranka tem standardom ni zadostila. Pred objavo spornih člankov in komentarjev ni opravila nikakršnega raziskovanja, na noben način ni poskušala preveriti resničnosti očitkov. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ne držijo pritožbene navedbe, da je prispevek E. vseboval izjavo osebe z imenom in priimkom. Po neprerekanih in s tem priznanih navedbah tožnice članek E. temelji ne enem anonimnem, celo izmišljenem viru. Tožena stranka pred objavo hudih obtožb na račun tožnice ni preverila niti obstoja tega vira, kaj šele njegove zanesljivosti. Kljub vprašljivi verodostojnosti vira, na katerem je temeljila sporna objava, in kljub zavedanju možnih negativnih posledic za tožnico, tej ni omogočila, da se pred objavo o očitkih izreče in se zoper njih brani. Pred objavo člankov je sicer stopila v stik s tožničinim delodajalcem in Evropsko komisijo, vendar iz člankov izhaja, da z objavo ni počakala do njunega odziva.

29.Takšno ravnanje odstopa od strokovnih in etičnih standardov odgovornega novinarstva in ga ne more opravičiti niti načelen interes javnosti, da je seznanjena z morebitnim spornim ravnanjem oseb, ki se v javnosti predstavljajo kot varuhi demokracije in pravic ranljivih skupin. Ravnanje tožene stranke, kontekst objave in njena vsebina dajejo zanesljivo oporo zaključku sodišča prve stopnje, da je pri objavi spornih sporočil ni vodila želja po objektivnem in verodostojnem informiranju javnosti, temveč namera diskreditirati in očrniti tožnico v luči njenega sodelovanja na predstavitvi poročila Evropske komisije o vladavini prava v Sloveniji, ki jo je 6. 7. 2023 organiziralo predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji in je potekala v tožničinem lokalu.

30.Tožena stranka svoje ravnanje utemeljuje z domnevno urgentnostjo objave, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni šlo za novico takšne narave, da z objavo ne bi bilo mogoče počakati do izvedbe razumnega obsega preverjanja njene resničnosti. Tožena stranka pri tem ni bila postavljena pred nemogočo ali posebej zahtevno nalogo: preveriti bi morala obstoj in verodostojnost vira ter v primeru njegove vprašljive zanesljivosti pridobiti stališče tožnice.

31.Pri sklicevanju na zadevo ESČP Thorgeir Thorgeirson zoper Islandijo tožena stranka spregleda vsaj dve okoliščini, ki obravnavani primer bistveno ločita od navedenega. Prvič, v navedeni zadevi se novinar ni skliceval na en anonimni vir, temveč je bila njegova objava podprta s številnimi podobnimi zgodbami in poročili posameznikov. Drugič in še bolj pomembno, v navedeni zadevi novinar policistov ni izpostavil z imenom in priimkom, temveč je obtožbe in kritike usmerjal proti policiji kot instituciji oziroma nedoločenim posameznikom znotraj nje.

32.Pritožbeno sodišče pritrjuje iz sodne prakse povzetim navedbam tožene stranke, da so v okviru pravice do svobode izražanja varovane tudi zelo ostre, surove in brezobzirne izjave, če jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko ravnanja ali stališča in ne kot napad na osebnost, sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Vendar pa tožena stranka obrazloženo ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da izpostavljeni komentarji pomenijo prav to. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da ton in izrazoslovje komentarjev, ki jih je primeroma povzelo zgoraj, in ki so bili vzpodbujeni z neresničnimi in nepreverjenimi očitki tožene stranke o spolnem nadlegovanju, ne predstavljajo kritike tožničinega ravnanja, temveč sta njihov edini namen njena osebna sramotitev in ponižanje.

33.Tožena stranka ni izkazala predhodnih tožničinih ravnanj, ki bi utemeljevala in opravičevala sporne objave. Očitki o spolnem nadlegovanju so ostali neizkazani, medtem ko sodelovanja tožnice pri predstavitvi poročila Evropske komisije o vladavini prava v Sloveniji ni mogoče vzročno povezati s spornimi objavami.

Sklepno in strnjeno o protipravnosti ravnanja tožene stranke

34.Tožena stranka je objavila neresnične (celo neobstoječe) in nepreverjene obtožbe, da je tožnica spolno nadlegovala svoje podrejene, ter s tem sprožila in nato v obliki objave komentarjev bralcev omogočila njeno javno sramotenje in zmerjanje. Ne glede na to, da je tožnica relativno javna oseba in je zato dolžna trpeti širšo in ostrejšo (tudi pretirano, brezobzirno in surovo) kritiko svojega delovanja, pa v tem svojstvu ni dolžna prenašati lažnih obtožb o domnevnih zavržnih in kaznivih dejanjih ter na tej podlagi utemeljenega nebrzdanega in brezobzirnega zaničevanja in zmerjanja na račun svojega izgleda, političnih stališč in spolne usmerjenosti. Res je, da bi javnost imela upravičen interes seznaniti se z morebitnimi spornimi ravnanji tožnice, objava neresničnih in nezadostno podkrepljenih obtožb ter njeno sramotenje pa z ničemer ne prispevata h kvalitetni razpravi o zadevah splošnega pomena.

35.Tožena stranka se v pritožbi obširno sklicuje na stališča in odločbe ESČP, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, vendar jih z izjemo zadeve ESČP Thorgeir Thorgeirson zoper Islandijo ne poveže s konkretnim dejanskim stanjem. Za odgovor na te navedbe zato zadostuje pojasnilo, da je pritožbeno sodišče upoštevalo vse navedene odločbe in stališča, ki pa v obravnavanem primeru utemeljujejo nasproten zaključek, kot je tisti, za katerega si prizadeva tožena stranka.

36.Pritožbeno sodišče nazadnje pritrjuje pritožbi, da je treba vsako omejitev svobode govora - še posebej, kadar gre za poseg v svobodo novinarskega poročanja - presojati tudi z vidika njenega morebitnega zastraševalnega učinka. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin pa ocenjuje, da ni nevarnosti, da bi sprejeta odločitev omejevalno vplivala na izvrševanje pravice do svobode govora. Nasprotno, prispevala bo k bolj odgovornemu uresničevanje te pravice ter k skrbnejšemu opravljanju družbeno izjemno pomembne vloge medijev.

O odškodninskih sankcijah

37.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo umik spornih člankov, vseh komentarjev pod prvim člankom in določenih komentarjev pod drugim člankom. Tožena stranka naložitvi teh sankcij (mimo razloga odsotnosti protipravnosti objav, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj) nasprotuje le z ugovorom, da tožnica nima pravnega interesa za zahtevek za odstranitev komentarjev, saj tožena stranka člankov ne more odstraniti, ne da bi hkrati odstranila pod njima objavljene komentarje. Ugovor je neutemeljen. Prvič zato, ker bi morala tožena stranka tak ugovor uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Drugič pa zato, ker je za odločitev bistveno, da odstranitev članka in odstranitev pod njim objavljenih komentarjev pravno predstavljata samostojni obveznosti, ki sta bili toženi stranki utemeljeno naloženi vsaka zase. Tožena stranka je dolžna izpolniti obe obveznosti, izbira, ali bo to storila hkrati ali ločeno, je prepuščena njej.

38.Pritožbeno sodišče zavrača navedbe tožene stranke, da je odločitev, s katero ji je bila naložena prepoved objavljanja komentarjev, neizvršljiva. Obveznost tožene stranke v tem delu tudi ni nedoločena. Iz VI. točke izreka izhaja, da se prepoved nanaša na objavljanje komentarjev o tožničini spolni usmerjenosti in njenem izgledu ter komentarjev, ki jo označujejo kot storilko kaznivih dejanj zoper spolno nasilje in ji očitajo spolno nadlegovanje, pri čemer se prepoved nanaša le na komentarje, ki so podobni komentarjem v prejšnji točki izreka. Ker so slednji v izreku sodbe citirani, iz njih pa jasno izhaja izrazito zaničevalno in sramotilno opredeljevanje do tožnice, je očitno, da se prepoved nanaša in omejuje na takšen - slabšalni in ponižujoč - način izražanja o navedenih okoliščinah. Takšna opredelitev je dovolj določena, da tako toženi stranki kot izvršilnemu sodišču omogoča identifikacijo obveznosti tožene stranke, a hkrati dovolj ohlapna, da preprečuje njen obid ali celo zlorabo. Takšna opredelitev je tudi dovolj omejujoča, da ne posega nesorazmerno v svobodo govora in novinarskega poročanja. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za časovno omejitev prepovedi objavljanja protipravnih vsebin. Brez podlage je tudi njen strah, da v primeru pridobitve dokazov, da je tožnica storila očitana ravnanja, ali njenega prihodnjega izvrševanja tovrstnih dejanj, o tem ne bi smela pisati. Časovne meje pravnomočnosti v primeru prave (obsodilne) zamudne sodbe zajemajo le tista dejstva, ki so nastopila do izteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Na teh dejstvih temelji obveznost tožene stranke. Če bi se ali se bo po tem roku dejansko stanje spremenilo, bi oziroma bo to pomenilo nov življenjski primer, ki je predmet samostojne presoje.

39.Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno opisalo posledice, ki so jih imele sporne objave za tožnico. Ob upoštevanju teh posledic je ob sklicevanju na primer iz sodne prakse toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 5.500 EUR (3,8 povprečne mesečne neto plače). Tožena stranka v pritožbi navaja, da je takšna odškodnina pretirana in neskladna s podobnimi primeri v sodni praksi, vendar tovrstnih očitkov z ničemer ne utemelji. Za odgovor nanje zato zadošča ugotovitev, da prisojena odškodnina ustrezno odraža merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

40.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

41.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške vložitve pritožbe, hkrati pa mora tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnice pritožbeno sodišče šteje 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov poročila stranki, saj ne gre za samostojno odvetniško opravilo, temveč je ta storitev že vključena v storitev sestave odgovora na pritožbo. Tožena stranka mora priznani znesek stroškov tožnici povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Primerjaj odločbo Vrhovnega sodi
61
0da II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020 (t
0d. 13).

2Primerjaj odločbi Vrhovnega sodi
61
0da II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020 in II Ips 19/2024 z dne 8. 5. 2024.

3Na to ka
7ee uporaba mno
7eine pri samostalniku natakaric v naslovu
0dlanka in njegov zaklju
0dek, da je natakarica za E. povedala, da je bilo primerov nadlegovanja ve
0d ter da druge zgodbe
61e preverjajo in bodo objavljene v kratkem.

4Primerjaj odločbi Vrhovnega sodi
61
0da II Ips 127/2016 z dne 5. 10. 2017 (t
0d. 22) in Vi
61jega sodi
61
0da v Mariboru I Cp 1553/2008 z dne 17. 10. 2008.

5Primerjaj odločbi Vrhovnega sodi
61
0da II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020 (t
0d. 23) in II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018.

6Primerjaj odločbo Vi
61jega sodi
61
0da v Ljubljani II Cp 1363/2021 z dne 18. 4. 2023 in v njeni 22. to
0dki analizirane primere.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.