Up-142/99

23.6.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe gospodarske družbe E. C. F., s.r.o. iz P., Č., ki jo zastopa D. V., odvetnik iz B. na seji senata dne 23. junija 1999 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba E. C. F., s.r.o. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 122/98 z dne 23. 4. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem št. Rp 44/99 z dne 2. 4. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišči prve in druge stopnje sta v postopku zavarovanja zavrnili pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi ter prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin) v zavarovanje denarne terjatve, glede katere sicer poteka postopek pred tujo arbitražo. Sodišči sta ugotovili, da je obstoj terjatve sicer verjetno izkazan, vendar pa pritožnik ni izkazal subjektivne nevarnosti, da bo izvršba otežena ali onemogočena.

2.Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje najprej nepravilno odločilo, da ni podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, šele po pritožbeni odločbi je zadevo obravnavalo meritorno; s tem naj bi se postopek zavlekel, nasprotna stranka pa naj bi dobila priložnost, da navidezno odpravi razloge za izdajo začasne odredbe. Pritožnik navaja, da so vsi zakoniti pogoji za izdajo začasne odredbe bili podani - tako verjetnost terjatve kot tudi nevarnost za izvršbo.

3.Nasprotna stranka naj bi namreč zaustavila proizvodnjo, bila naj bi prezadolžena, njen lastnik pa naj ne bi imel interesa za poslovanje. Pritožnik meni, da ga sodišče šikanira in da postopek vodi pristransko. Nezakonita in v nasprotju z namenom sredstev zavarovanja naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje, da začasna odredba učinkuje šele po pravnomočnosti. Sklep sodišča naj bi bil vsebinsko nepravilen in naj bi s tem kršil ustavno pravico do zasebne lastnine. Pritožnik meni, da mu ni bila zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj se, upoštevajoč formalne in materialne pravne predpise ter dokazno gradivo, postopek ne bi smel zaključiti z zavrnitvijo predloga. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku.

4.Odločbe sodišč o začasnih odredbah in drugih sredstvih zavarovanja so sicer lahko predmet presoje v preizkusu ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa to ne pomeni, da bi Ustavno sodišče te odločbe presojalo kot instančno sodišče z vidika pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabe prava so torej lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem le v primeru, če nepravilna uporaba zakona obenem predstavlja tudi kršitev kakšne ustavne pravice. Pri tem je treba upoštevati, da zgolj očitek o nepravilnosti oz. nezakonitosti sodne odločbe, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ali pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Kršitev teh pravic bi bila izkazana le, če pritožnik ne bi imel možnosti, da spor glede pravic predloži v meritoren preizkus sodišču, ali če bi v samem postopku sodišče kršilo katero izmed ustavnih jamstev procesne narave. Prav tako očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za kršitev te pravice gre praviloma le v primeru, če je ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo.

5.Takšnih kršitev pa v izpodbijanem sklepu ni. Pritožnik sicer široko navaja razloge dejanske in pravne narave, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sklepa sodišča. Vendar pa ne izkaže, da bi pri ugotavljanju dejanskega stanja sodišče kršilo kakšno izmed ustavnih jamstev procesne narave. Prav tako ne izkaže, da bi bilo katero izmed pravnih stališč, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, nezdružljivo z ustavno pravico do zasebne lastnine.

6.Okoliščine, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo napačno, zaradi česar sta bila njegova sklepa (delno) razveljavljena, da je sodišče preklicalo že razpisan narok ter da je izdalo za pritožnika neugodno odločbo potem, ko je pritožnik vložil nadzorstveno pritožbo, ne zadoščajo za sklep o šikani ali drugem ravnanju sodišča, ki bi predstavljalo kršitev pravice do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave) ali pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

7.Očitek pritožnika, da naj bi bile njegove ustavne pravice kršene z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni pristojno za izdajo začasne odredbe v tej zadevi in nato z odločitvijo, da začne začasna odredba veljati s pravnomočnostjo sklepa, pa je neutemeljen že iz razloga, ker so te kršitve (tudi če bi šlo za kršitev ustavnih pravic) bile odpravljene že v okviru rednega sodnega postopka. Zaradi navedenih kršitev je namreč že Višje sodišče v ustreznih delih sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo. Za poseg Ustavnega sodišča že zato ni razloga.

8.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude