Jedro

Enostranski delni preklic darila je možen - po pravnih pravilih ODZ le zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca in zato, ker je darovalec zašel v pomanjkanje. Izjava o preklicu darila, v kateri se te okolnosti ne zatrjujejo, nima pravne veljave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval ugotovitev, da mu pripada pravica uporabe na delu parcele št.1509 - sadovnjak - k.o... v izmeri 174 m2. Toženka naj bi bila to dolžna priznati in dovoliti ustrezno delitev parcele. Dolžna naj bi bila izdati tudi ustrezno zemljiškoknjižno listino, da se bo tožnik lahko vknjižil kot imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču. Podrejeno je zahteval ugotovitev ničnosti darilne pogodbe med A. Z. in toženko glede daritve parcele št.1509 k.o... Zato bi bilo treba pravico uporabe na tem zemljišču, vknjiženo v zemljiški knjigi v korist toženke, izbrisati. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v celoti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Podrejeno predlaga "ustrezno spremembo napadenih sodb". Volja očeta pravdnih strank je bila, da tožniku podari hišo na P. z ustreznim zemljiščem, torej tudi vrtom okoli hiše. Prav zaradi pomanjkljive vsebine listin o tem, katere nepremičnine pravdnima strankama prepušča v last, bi bilo treba natančno raziskati pokojnikovo pravo voljo. Poleg tega se s problemom funkcionalnega zemljišča sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali, čeprav je glede tega celo tekel upravni spor. Utemeljen bi torej mogel biti že primarni tožbeni zahtevek. Glede podrejenega tožbenega zahtevka revizija meni, da je tožnik bil dolžan navajati le ustrezna dejstva, o pravnih temeljih in razlogih za utemeljenost zahtevka pa mora odločati sodišče. S prenosom pravice uporabe na toženko v zemljiški knjigi je bil tožnik glede parcele št.1509 k.o... oškodovan v svoji pravici. Dopuščena je bila zloraba z zemljiškoknjižnim predlogom brez upoštevanja tožnika kot zemljiškoknjižnega solastnika nepremičnin pod vl. št... k.o...

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku obrazložen s stališča, da sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta popolne obrazložitve. To naj bi se nanašalo tako na oceno prave volje pokojnega očeta pravdnih strank ob daritvi sporne nepremičnine - posebej zaradi vsebinsko pomanjkljivih listin - kot na pomanjkanje ustreznih razlogov o tem, da k vsaki stavbi, torej tudi k tožniku podarjeni stanovanjski hiši, spada ustrezno funkcionalno zemljišče. To pa naj bi bilo ravno tisto, ki ga tožnik zahteva s primarnim tožbenim zahtevkom. Vendar opisani očitek ne drži. Revizija v tej smeri že sama postavlja pridržek nedovoljenosti izpodbijanja dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Če bi dejanske ugotovitve res bile posledica "nasprotovanja evidentnim dejstvom" kakor meni revizija, bi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - očitno iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP - morda bil utemeljen; vendar pa takih evidentnih dejstev revizija ne navede, niti jih ni mogoče izluščiti iz spisovnih podatkov. Sodbi nižjih sodišč sta izhajali iz delne vsebinske pomanjkljivosti darilnih pogodb iz oktobra 1976 in julija 1979 ter izjave iz maja 1983, vendar sta navedene listine dokazno ocenjevali tudi na podlagi drugih dejstev. Pravno odločilna dejstva so nato bila temelj za pravno presojo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je konsistentna in zmožna preizkusa. Pri tem niso izostali razlogi, ki se nanašajo na tožbene in - kasneje - pritožbene trditve o tem, da naj bi sporno zemljišče bilo funkcinalno zemljišče tožnikove stanovanjske hiše. Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa revizija postavlja tezo, da odločitve sodišča druge stopnje v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Od vložka št... k.o... naj bi se "nekaj odpisovalo brez njegove vednosti". Toženka naj bi zakrivila zlorabo, ker naj bi zemljiškoknjižni predlog glede parcele št.1509 k.o... ne upošteval tožnikovega "zemljiškoknjižnega solastništva nepremičnine pod vl. št..." omenjene k.o.. Tako stališče je tožnik podal že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, vendar sodbi sodišča druge stopnje, ki je tudi ta del pritožbe zavrnila, ni mogoče očitati, da ga ni obravnavala. O njem je obrazloženo odločila v skladu z določbo 1. odstavka 375. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Primarni tožbeni zahtevek meri na ugotovitev, da tožniku pripada na podlagi darilne pogodbe manjši del parcele št.1509 k.o... Trditvena podlaga tožbe išče utemeljenost zahtevka na dveh ravneh. Po prvi naj bi to dokazovali darilna pogodba z dne 27.10.1976 in izjava pokojnega očeta z dne 23.5.1983, po drugi pa dejstvo dejanskega uživanja in okoliščina, da gre pravzaprav za funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše. Podlaga za pridobitev lastninskega upravičenja, naj bi bila torej v pravnem poslu (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR), sicer pa tudi v dejanskem izvrševanju posesti.

Slednje (28. člen ZTLR) je bilo zatrjevano le "smiselno", očitno v okviru podpore zatrjevani veljavnosti pravnega posla. Pravno je tako gledanje neupoštevno zato, ker lastninske pravice na družbeni lastnini po ZTLR ni bilo mogoče priposestvovati, po dejanski plati pa je ovrženo z dokazno oceno, da sta že od leta 1983 dalje pravdni stranki v sporu glede uživanja spornega kosa zemljišča. Glede (ne)veljavnosti darila z dne 27.10.1976 je tožnik sam s seboj v nasprotju. Trdil je, da bi se zapis, ki navaja parcelo št. 1508 k.o... moral nanašati na parcelo št. 1509 te k.o., ker pa bi ob takem gledanju mogel del parcel 1508 izgubiti, pa je stališče spremenil z izjavo, da je kos parcele št. 1509 bil podarjen poleg dela parcele št. 1508. Česa takega pa v darilni pogodbi ni. Dokazna ocena torej utemeljeno vodi k sklepanju, da je pravica uporabe parcele št. 1509 bila v celoti podarjena toženki.

Tudi izjava z dne 23.5.1983 je pravno pravilno ocenjena s stališča, da na njeni podlagi tožnik ni mogel pridobiti stvarne pravice na spornem zemljišču. Vsebina te izjave po oceni izpodbijane sodbe meri na delni preklic darila toženki, danega dne 27.7.1979. Vendar pa je darilo po pravnih pravilih ODZ načeloma nepreklicno. Preklic darila je med drugim možen zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca in zato, ker je darovalec zašel v pomanjkanje. Tožnik nič takega ne zatrjuje. Sporna izjava že zato nima take pravne lastnosti, da bi povzročila veljaven preklic daritve. Po drugi strani pa je brez pridržka mogoče sprejeti stališče sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje ga je v celoti povzelo), da zahtevka na "odmero" funkcionalnega zemljišča k svoji hiši tožnik ni postavil. Sodišče pa sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

Utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka je tožnik sprva pojasnjeval s stališčem, da pokojni oče pravdnih strank na toženko ni mogel prenesti pravice uporabe parcele št. 1509 k.o... zaradi česar je pravni posel v tem obsegu ničen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz zemljiškoknjižnih podatkov sledi, da je to lahko storil brez ovire. Sodišče druge stopnje je sprejelo tudi ta del dejanskih ugotovitev z opozorilom na protislovnost takega stališča: glede parcele 1508/3, ki je bila prenesena na tožnika, bi namreč moglo veljati isto. V pritožbenem postopku je tožnik začel trditi, da je bila z vknjižbo parcele št. 1509 na ime toženke prizadeta njegova knjižna pravica. To trdi tudi v reviziji. Sodišče druge stopnje je tudi tak ugovor utemeljeno zavrnilo. Tožnik ne pove, katera njegova knjižna pravica naj bi bila prizadeta. Zemljiškoknjižni podati ne dokazujejo, da bi do parcele št. 1509 k.o... tožnik imel kakršnokoli upravičenje. V tej pravdi pa se je izkazalo, da mu tudi zatrjevana stvarna pravica na delu sporne parcele ne pripada.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).