Jedro

Glede na to, da tožeči stranki vztrajata da premoženje ni bilo odvzeto agrarni skupnosti ter glede na to, da je bila vloga tožeče stranke vložena po ZDen bi morala tožeča stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 65. členom ZDen, tožečima strankama omogočiti da v postopku zavarujeta svoje pravice ter šele nato odločiti o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 30. 6. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil vlogo tožečih strank za vračilo premoženja vpisanega v vl. št. 144 in 145 k.o. B.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo premoženje, katerega vračilo zahtevata tožeči stranki, podržavljeno Agrarni skupnosti AAA. z odločbo Okrajnega izvršnega odbora A. z dne 8. 6. 1949, dopolnjeno z odločbo izvršnega odbora OLO A. z dne 8. 1. 1952, v kateri je izrecno navedeno, da se podržavljenje nanaša na solastniške deleže solastnikov zemljišča Agrarne skupnosti A.A., ki se mu podržavi delež 35/72 in B.B., ki se mu podržavi delež 1/72. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni skupnosti, pravna podlaga za njegovo vračanje pa je podana v Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic ( Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 odl.US, 56/99 in 72/00 - ZPVAS). Navaja, da v zadevi ni sporno, da bi bilo premoženje katerega vračilo se zahteva podržavljeno agrarni skupnosti na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih in da je pravna podlaga za njegovo vračanje podana v ZPVAS. Nadalje navaja, da je registracija agrarnih skupnosti glede na določbe ZPVAS samostojna upravna stvar in se v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti ne presojajo pogoji za registracijo agrarnih skupnosti, ker mora biti o tem vprašanju glede na določbe 8. in 9. člena ZPVAS pravnomočno odločeno pred uvedbo postopka vračanja premoženja. Ker tožeči stranki po podatkih upravnih spisov in glede na pritožbene navedbe nista poskusili ponovno vzpostaviti agrarne skupnosti in morda vanjo kot tretjega člana pritegniti pravnega naslednika nekdanje Občine B., tožena stranka meni, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo premoženja po ZPVAS, zato je pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta dne 6. 12. 1993 vložili pri upravnem organu zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin vpisanih v vl. št. 144 in 145 k.o. B. katere nepremičnine so bile njunima pravnima prednikoma nacionalizirane z odločbo Okrajnega izvršnega odbora A. z dne 8. 6. 1949 ter dopolnilno odločbo z dne 8. 1. 1952. Upravni organ prve stopnje je njuno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi njune pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in v posledici tega je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo. Kakor tožeči stranki že ves čas postopka zatrjujeta, sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka napačno tolmačili vsebino dopolnilne odločbe tedanjega izvršnega odbora OLO A. z dne 8. 1. 1952, odločbe Okrajnega izvršnega odbora A. z dne 8. 6. 1949 pa vsebinsko sploh nista obravnavala. Z navedeno odločbo je bilo obravnavano zemljišče v celoti razglašeno za splošno ljudsko premoženje in prav ta odločba je tisti upravni akt, s katerim je bila nepremičnina, ki je predmet tega postopka lastnikoma dejansko odvzeta torej nacionalizirana. Dopolnilna odločba, ki se sklicuje na neko Agrarno skupnost AAA. nima osnove niti v podatkih zemljiške knjige, ki tudi sicer po vedenju obeh tožnikov, nikoli ni bila formalno ustanovljena. Dopolnilna odločba je bila izdana očitno samo zaradi tega, da bi se lahko v zemljiško knjigo vknjižilo splošno ljudsko premoženje. Vprašljiva je pravna veljavnost te dopolnilne odločbe, kakor tudi vročevanje, saj je bila vročena le A.A.. Zahteva upravnega organa prve stopnje za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti ni utemeljena, saj agrarna skupnost AAA, katere člana naj bi bila pravna prednika tožečih strank nikoli ni obstajala. Tožeči stranki pa tudi sicer nista mogli vzpostaviti agrarne skupnosti, saj jo je pri tem omejeval ZPVAS, ki določa, da agrarno skupnost ustanovijo najmanj trije polnoletni upravičenci. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državni pravobranilec Republike Slovenije, udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da sta tožeči stranki po pooblaščencu odvetniku z vlogo z dne 6. 12. 1993 pri upravnem organu prve stopnje vložili zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 144 in 145 k.o. B.. Tožeči stranki sta ves čas postopka vztrajali na denacionalizaciji nepremičnin vpisanih pri zgoraj navedenih vložkih in pri tem podali zahtevo, da se jima nepremičnine vrnejo v skladu z Zakonom o denacionalizaciji, saj naj ne bi bile nikoli del agrarne skupnosti. Glede na zatrjevanje tožečih strank zaključek tožene stranke, da je nesporno, da se podržavljenje nanaša na solastniška deleža zemljišča tožečih strank kot članov agrarne skupnosti nima podlage v upravnih spisih. V upravnih spisih se nahaja le dopolnilna odločba izvršnega odbora OLO A. z dne 8. 1. 1952, ki jo je svoji vlogi priložila tožeča stranka ter izpiski iz zemljiške knjige za nacionalizirana zemljišča. Postopki uvedeni na podlagi Zakona o denacionalizaciji se po 13. členu ZPVAS nadaljujejo po določbah tega zakona, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. Za premoženje in pravice iz 1. odstavka ZPVAS se štejejo premoženjske pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po predpisih iz 1. odstavka ZPVAS in sicer lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost ali njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, hišnih številkah in podobno, kot solastnina članov agrarne skupnosti ( 1. alinea 3. odstavka 1. člena ZPVAS). Glede na to, da tožeči stranki vztrajata da premoženje ni bilo odvzeto agrarni skupnosti ter glede na to, da je bila vloga tožeče stranke vložena po ZDen bi morala tožeča stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu s 65. členom ZDen, tožečima strankama omogočiti da v postopku zavarujeta svoje pravice ter šele nato odločiti o stvari.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, saj v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, dejansko stanje pa je bilo v bistvenih točkah tudi nepopolno ugotovljeno.